• Novice
  • Tech
  • Recenzije
  • TOP
  • Novice
  • Tech
  • Recenzije
  • TOP

Recenzija - Devil May Cry V – ta stari dinozaver ima v sebi še nekaj sveže krvi

Recenzija - Devil May Cry V – ta stari dinozaver ima v sebi še nekaj sveže krvi

Ocena

Ko je Capcom prvič napovedal vrnitev k seriji Devil May Cry, nisem bil pretirano navdušen. Pa ne zato, ker franšize ne bi maral, saj sem preigral trojko, nekaj malega štirice ter celo dokončal “reboot”, kateri je nosil preprosto ime DmC. In v slednjem sem dejansko užival, zato sem bil kar nekoliko presenečen nad negativnim odzivom oboževalske baze. Ne, nekako se mi zdijo te akcijske pretepačine, z rahlim privdihom jRPG-jev stvar preteklosti, sem bil pa vseeno radoveden, kako bo peti del izpadel v letu 2019.


Razvojna ekipa: CAPCOM
Založnik: CAPCOM
Platforme: Xbox One, PlayStation 4, PC
Datum izida: 8.3.2019
Cena: 59.99€

Zvrst: Akcijski jRPG


VIDEO OPIS


Od zadnjega dela franšize je minilo že 6 let a DmC očitno ne šteje za uradno nadaljevanje, saj ne nosi nikakršne povezave s petico. Tako slednja nadaljuje štorijo od Devil May Cry 4, kateri pa šteje že častitljivih 11 let.

Zgodba je neposredno nadaljevanje avantur vseh nam ljubih karakterjev kot so Nero, Dante ter Lady. Čisto novi igralci bodo morda ob začetku precej zmedeni, saj reference tako na začetku, kot tudi kasneje v igri, frčijo na vse strani in mnogo od njih jih bo novoprišlekom letelo čez glavo. K sreči lahko v meniju odkrijemo opcijo, ob katere kliku se nam lepo predstavijo vsi ozadni dogodki iz preteklih iger in zato je spust v avanturo veliko bolj udomačen.

Vendar ni niti gledanje filmčkov preteklih iger nujno za preigravanje, saj Devil May Cry nikoli ni posedoval ravno zgodbe, vredne Pulitzerjeve nagrade.

In to dejstvo se ne spremeni niti v petki.

V mestu zraste ogromno drevo, ki se širi in njegove zlobne korenine so se naselile tudi v najmanjšo špranjo. Ljudje so prestrašeni in v paniki bežijo pred demoni, ki jih ogromna tvorba vse prerada izbljuva iz sebe.

Protagonist Nero se je od štirice kar precej spremenil.

Tu nastopimo mi, v vlogi demonskega lovca Nera, ki je od štirice bil pri frizerju in čeprav je skrajšal lase, mu sivina ne izostane. Pridruži se mu še veteranski Dante in skupaj se poskušata odrešiti zlobnega demonskega princa Urizen, ki pa je takoj na začetku za dvojec povsem iz njune lige.

Po porazu se Nero zbudi osamljen, družbo pa mu dela samo njegova pribočnica Nico, katera rada poprime za mehansko delo, še raje pa vozi obtolčen kombi, na katerem se neonsko blešči napis Devil May Cry.

Da v kombiju ne bo preveč samotno, se od nekje pojavi skrivnostni tujec, ki se kliče V in ekipa se odloči, da zlobneža Urizena pokončajo, na poti pa morda še rešijo Danteja in tako svet odrešijo pogube.

Kot rečeno, zgodba vas ne bo res vlekla naprej, sosledje dogodkov ni ravno presenetljivo, zasuki pa predvidljivi daleč vnaprej. DmC V veliko večji poudarek zato daje na druge mehanike kot so boj in igranje z različnimi karakterji, čeprav špila ni strah prekinjati dejanske igralnosti z vmesnimi sekvencami.

Včasih je tega preprosto preveč, še posebej na začetku, ko se zdi, da za vsakih par sekund igranja, gledaš daljšo sekvenco ter nato po možnosti še nalagalni čas. Kasneje se sicer tehtnica prevesi v dejansko igranje, vseeno pa je na začetku najedajoče, da ti igra nikakor ne da prosto pot in vam konstanto v grlo rine novo sekvenco.

Vmesne sekvence so včasih prepogoste a spektakularne. Na sliki je Dante, ki vozi motor, tega pa kasneje lahko celo vihti v roki kot meč.

So pa vsaj te zanimive, spektakularne in polne Devil May Cry šarma.

Morate se zavedati, da serija sama sebe nikoli ni jemala preveč resno. Dante in Nero sta lovca demonov in tudi njima se po žilah pretaka hudičevska kri. To pomeni, da praktično ne moreta umreti in zato nosita ego, večji od Triglava.

Štampelj franšize je bil tako vedno humor in tudi v petki tega ne manjka. Nero in Dante vedno pokata štose, se iz ogromnih demonskih nakaz norčujeta, hkrati pa izvajata nemogoče akrobatske poteze, katere je preprosto čudovito gledati.

Režiranje teh scen je mojstrsko in ko vidiš, kako se Nero v loku izogne metku, zraven pa še celemu kombiju in nato elegantno pristane na tleh, preprosto moraš ostati impresioniran. Znatno temu pripomore še grafična podoba, ki jo riše Capcomov pogon RE Engine, katerega smo nazadnje gledali v Resident Evil 2 Remake, tule pa je grafika še za odtenek boljša.

Opazno je napredovala obrazna animacija in nekateri liki tako pred vami res zaživijo. Škoda potem, da so nekateri skorajda povsem obstranskega pomena. Lady, ki je v tretjemu delu nosila pomembno vlogo, je tu samo statist, ki se vsake toliko izriše v ozadju. Tu je tudi Trish, katera je ravno tako porinjena ob stran. Škoda, saj bi se lahko na našo bandico precej bolje navezali, če bi jim Capcom ponudil malce več prostora za dihanje.

A pustimo vse te obstranske zadeve, ki so samo ovojnica in držijo tisto, kar je sama srž Devil May Cry serije: bojevanje.

Verjetno ste že iz prej napisanega zasledili, da lahko nadzorujemo tako Nera kot tudi Danteja. Pridruži pa se jima še V in veseli boste dejstva, da se igranje ne razlikuje med njimi samo vizualno ampak predvsem mehansko. Vsak od treh karakterjev namreč poseduje svoje poteze in stil bojevanja, hkrati pa tudi vsak lik drži povsem svoje razvojno drevo veščin.

Nero je tokrat izgubil svojo demonsko roko iz prejšnjega dela a nič ne de, saj mu na pomoč priskoči Nico, ki mu je priskrbela posebno prostetično roko, imenovano Breaker. V bistvu mu je priskrbela več njih, vsaka od teh rok pa poseduje svoje značilnosti. Ena recimo lahko upočasni čas, medtem ko z drugo lahko sovraga prerešeta z elektriko. Če z uporabo roke pretirava, lahko ta poči, s sabo pa lahko naenkrat troga samo omejeno količino, zato bo z arzenalom potrebno pametno razporejati.

Kdaj uporabiti kakšno roko je ogromen del izkušnji pri igranju z Nerom.

Dante je spet drugačna žverca. Simpatični in karizmatični klavec demonov se zanaša na vrsto različnih orožij, med katerimi lahko najdemo njegov značilni meč, pištoli Ebony in Ivory, puško, bazuko ter še druga orožja, katere najdemo tekom raziskovanja. Njegove borilne sposobnosti se zanašajo predvsem na slog tepeža. Tako lahko izberemo med štirimi načini: Swordmaster, Trickster, Gunslinger ter Royal Guard, vsak od njih pa je potrebno uporabiti ob primernih priložnostih. Gunslinger denimo poveča škodo strelnih orožij, medtem ko Royal Guard stavi več na obrambo. Izbira stila je odvisna od same situacije, v kateri se nahajamo ter od nasprotnika, ki kar čaka, da mu naše rezilo pospeši odtekanje sluzave krvi.

Tretji prišlek je novinec v seriji, sliši samo na ime V. Njegov stil pretepanja je najbolj unikaten, saj je, kot piflar malce bolj šibke postave, zato se mečevanja ne loteva sam, ampak raje iz zemlje prikliče pomočnike. Prvi od njih je ptica, ki rada klepeta, zraven pa v nasprotnika pošilja izstrelke. Tu je še puma, katera obvlada boj od blizu. Ko se merilnik uspešnega tepeža dovolj napolni, pa lahko prikliče na bojno polje še ogromnega golema, tega pa za razliko od ostalih dveh pribočnikov, ne moremo neposredno nadzorovati, a med svojim kratkim časom na bojišču naredi največ škode.

V je novinec v seriji, prav tako pa je povsem nov njegov borilni slog.

Trije različni liki, trije popolnoma različni stili bojevanja, ki bodo od vas zahtevali zvrhano merico potrpljenja, izmikanja in učenja posebnih potez. Vsak od herojev drži svoje unikatne sposobnosti, te pa potem povezujemo v dolge kombote, ki ob naši raznovrstnosti napadov naredijo maksimalno škodo. Zanašanje na samo brezglavo pritiskanje gumbov bo obrodilo jalove rezultate, saj smo ob koncu vsakega boja nagrajeni z oceno, od D do SSS. Bolj ko se izkažemo v boju, višjo oceno si bomo prislužili, kar nas na koncu obdari z večjim izplenom rdečih dušic, katere potem porabimo za nakupovanje različnih priboljškov kot so nadgrajevanje sposobnosti, nakup novih kombinacij udarcev, nabavimo pa lahko tudi posebne predmete, ki nam zvišajo zdravje ali pa nam ob smrti ponudijo še eno priložnost za nadalje udrihanje gnusnob.

Ko namreč enkrat v boju pademo, lahko izkoristimo poseben predmet, kateri nam povrne vso energijo ali pa se z žrtvovanjem rdečih dušic, na pol mrtvi zopet vrnemo boj. Na nas je, kdaj te stvari uporabiti, včasih pa je pametneje poskusiti še enkrat in naložiti shranjeno pozicijo.

Med bojem nam vsekakor ne bo dolgčas, zna pa se včasih iz nas izviti krik obupa. Bera demonske zalege je dovolj raznovrstna in zahteva različne pristope, da bomo za svoj uspeh primorani porabiti vse naše nabrano znanje in sposobnosti. Na pomoč jim pristopijo tudi nekateri šefi, ki jih je res ogromno in segajo od malce manjših, do res gigantskih beštij.

A za njihov poraz bo potrebno garati in Devil May Cry 5 se ne spravljajte igrati, če želite nekakšno mirno in preprosto izkušnjo. Vsak od karakterjev zahteva svoje pristope in priučitev različnih kombinacij ni mačji kašelj. Poleg tega se je treba med tepežem pametno razpostavljati, kar je precej težje kot se sliši. Akcija je hitra in ne pojenja, vsak udarec sproži posebne učinke in ob vsem bleščanju včasih preprosto ne veš več, kje se sploh nahajaš. Da bo žurka še večja, zna ponagajati tudi kamera, ki je včasih preblizu ali pa obrnjena v narobno smer.

Včasih se med bojem vse tako blešči, da sploh ne veste kje ste. Poleg tega pa moramo v glavi imeti še cel kup drugih stvari.

V glavi moramo imeti res ogromno stvari: kateri karakter nadzorujemo, kdo nam stoji nasproti, katero kombinacijo uporabiti, izmikanje izstrelkom ter gledanje na merilnike za uporabo specialk. To ni Dark Souls, saj skoraj vedno šteje samo ofenziva in od hitrostnega pritiskanja gumbov boste kmalu začutili obolele prste in včasih sem se zalotil, kako sem pritisnil pavzo, da se vsaj malce odpočijem. Ne pomaga niti malce zmedena nadzorna shema a k sreči, lahko vse gumbe na kontrolerju (da, celo na konzolah) priredimo po svoje.

Špil sicer ponuja lepe nastavitve težavnosti, ki bo skozi svojo pustolovščino spustila vsakega, hkrati pa lahko vključite samodejno izvajanje kombov, a to se skorajda čuti že kot goljufanje. Prislužitev visokih ocen in izvajanje naprednih udarcev je namreč tisto kar nas žene naprej in čeprav nam to igra sicer omogoča tudi na višjih težavnostih, se čuti, da bi sistem potreboval še malce piljenja.

Končna ocena takšne igre je precej zoprno opravilo.

Ni dvoma, da gre za vrhunsko sestavljeno akcijsko pretepačino, ki kljub svoji relativni kratkosti (tam okoli 12 – 15 ur) ponuja veliko zabave, še posebej za tiste, ki si bodo želeli ob koncu stopnje prislužiti najvišjo oceno SSS ter se spravili ob dokončanju prvega skozihoda, igro še enkrat obračati z novo odklenjeno, višjo stopnjo težavnosti.

PlayStation 4 verzija je malček cenzurirana zato boste zgrešili pogled na kakšne kočljive dele, kot je denimo tale zadnjica.

Je pa tudi res, da Devil May Cry vseeno poseduje nekaj minusov. Vmesne sekvence znajo zaradi svoje izobilja včasih najedati in dialog, čeprav hudomušen, včasih izpade res “cringe” ali pa preprosto ni smešen. Težave zna komu povzročiti preveč na kopičenih svetlobnih učinkov in nejasno označeni napadalni vzorci šefov, čigar barve se stopijo z vsemi drugimi.

Devil May Cry 5 nove igričarske publike verjetno ne bo privabil a morda to ni niti njegov namen, saj gre več kot očitno za igro, namenjeno oboževalcem serije. Če se nahajate med njimi, vam bo igra zagotovo všeč, novinci pa dodobra prelistajte zgornji zapis in se odločite, če bi staro formulo Devil May Cry radi preizkusili tudi vi.

Ko je Capcom prvič napovedal vrnitev k seriji Devil May Cry, nisem bil pretirano navdušen. Pa ne zato, ker franšize ne bi maral, saj sem preigral trojko, nekaj malega štirice ter celo dokončal “reboot”, kateri je nosil preprosto ime DmC. In v slednjem sem dejansko užival, zato sem bil kar nekoliko presenečen nad negativnim odzivom oboževalske baze. Ne, nekako se mi zdijo te akcijske pretepačine, z rahlim privdihom jRPG-jev stvar preteklosti, sem bil pa vseeno radoveden, kako bo peti del izpadel v letu 2019.


Razvojna ekipa: CAPCOM
Založnik: CAPCOM
Platforme: Xbox One, PlayStation 4, PC
Datum izida: 8.3.2019
Cena: 59.99€

Zvrst: Akcijski jRPG


VIDEO OPIS


Od zadnjega dela franšize je minilo že 6 let a DmC očitno ne šteje za uradno nadaljevanje, saj ne nosi nikakršne povezave s petico. Tako slednja nadaljuje štorijo od Devil May Cry 4, kateri pa šteje že častitljivih 11 let.

Zgodba je neposredno nadaljevanje avantur vseh nam ljubih karakterjev kot so Nero, Dante ter Lady. Čisto novi igralci bodo morda ob začetku precej zmedeni, saj reference tako na začetku, kot tudi kasneje v igri, frčijo na vse strani in mnogo od njih jih bo novoprišlekom letelo čez glavo. K sreči lahko v meniju odkrijemo opcijo, ob katere kliku se nam lepo predstavijo vsi ozadni dogodki iz preteklih iger in zato je spust v avanturo veliko bolj udomačen.

Vendar ni niti gledanje filmčkov preteklih iger nujno za preigravanje, saj Devil May Cry nikoli ni posedoval ravno zgodbe, vredne Pulitzerjeve nagrade.

In to dejstvo se ne spremeni niti v petki.

V mestu zraste ogromno drevo, ki se širi in njegove zlobne korenine so se naselile tudi v najmanjšo špranjo. Ljudje so prestrašeni in v paniki bežijo pred demoni, ki jih ogromna tvorba vse prerada izbljuva iz sebe.

Protagonist Nero se je od štirice kar precej spremenil.

Tu nastopimo mi, v vlogi demonskega lovca Nera, ki je od štirice bil pri frizerju in čeprav je skrajšal lase, mu sivina ne izostane. Pridruži se mu še veteranski Dante in skupaj se poskušata odrešiti zlobnega demonskega princa Urizen, ki pa je takoj na začetku za dvojec povsem iz njune lige.

Po porazu se Nero zbudi osamljen, družbo pa mu dela samo njegova pribočnica Nico, katera rada poprime za mehansko delo, še raje pa vozi obtolčen kombi, na katerem se neonsko blešči napis Devil May Cry.

Da v kombiju ne bo preveč samotno, se od nekje pojavi skrivnostni tujec, ki se kliče V in ekipa se odloči, da zlobneža Urizena pokončajo, na poti pa morda še rešijo Danteja in tako svet odrešijo pogube.

Kot rečeno, zgodba vas ne bo res vlekla naprej, sosledje dogodkov ni ravno presenetljivo, zasuki pa predvidljivi daleč vnaprej. DmC V veliko večji poudarek zato daje na druge mehanike kot so boj in igranje z različnimi karakterji, čeprav špila ni strah prekinjati dejanske igralnosti z vmesnimi sekvencami.

Včasih je tega preprosto preveč, še posebej na začetku, ko se zdi, da za vsakih par sekund igranja, gledaš daljšo sekvenco ter nato po možnosti še nalagalni čas. Kasneje se sicer tehtnica prevesi v dejansko igranje, vseeno pa je na začetku najedajoče, da ti igra nikakor ne da prosto pot in vam konstanto v grlo rine novo sekvenco.

Vmesne sekvence so včasih prepogoste a spektakularne. Na sliki je Dante, ki vozi motor, tega pa kasneje lahko celo vihti v roki kot meč.

So pa vsaj te zanimive, spektakularne in polne Devil May Cry šarma.

Morate se zavedati, da serija sama sebe nikoli ni jemala preveč resno. Dante in Nero sta lovca demonov in tudi njima se po žilah pretaka hudičevska kri. To pomeni, da praktično ne moreta umreti in zato nosita ego, večji od Triglava.

Štampelj franšize je bil tako vedno humor in tudi v petki tega ne manjka. Nero in Dante vedno pokata štose, se iz ogromnih demonskih nakaz norčujeta, hkrati pa izvajata nemogoče akrobatske poteze, katere je preprosto čudovito gledati.

Režiranje teh scen je mojstrsko in ko vidiš, kako se Nero v loku izogne metku, zraven pa še celemu kombiju in nato elegantno pristane na tleh, preprosto moraš ostati impresioniran. Znatno temu pripomore še grafična podoba, ki jo riše Capcomov pogon RE Engine, katerega smo nazadnje gledali v Resident Evil 2 Remake, tule pa je grafika še za odtenek boljša.

Opazno je napredovala obrazna animacija in nekateri liki tako pred vami res zaživijo. Škoda potem, da so nekateri skorajda povsem obstranskega pomena. Lady, ki je v tretjemu delu nosila pomembno vlogo, je tu samo statist, ki se vsake toliko izriše v ozadju. Tu je tudi Trish, katera je ravno tako porinjena ob stran. Škoda, saj bi se lahko na našo bandico precej bolje navezali, če bi jim Capcom ponudil malce več prostora za dihanje.

A pustimo vse te obstranske zadeve, ki so samo ovojnica in držijo tisto, kar je sama srž Devil May Cry serije: bojevanje.

Verjetno ste že iz prej napisanega zasledili, da lahko nadzorujemo tako Nera kot tudi Danteja. Pridruži pa se jima še V in veseli boste dejstva, da se igranje ne razlikuje med njimi samo vizualno ampak predvsem mehansko. Vsak od treh karakterjev namreč poseduje svoje poteze in stil bojevanja, hkrati pa tudi vsak lik drži povsem svoje razvojno drevo veščin.

Nero je tokrat izgubil svojo demonsko roko iz prejšnjega dela a nič ne de, saj mu na pomoč priskoči Nico, ki mu je priskrbela posebno prostetično roko, imenovano Breaker. V bistvu mu je priskrbela več njih, vsaka od teh rok pa poseduje svoje značilnosti. Ena recimo lahko upočasni čas, medtem ko z drugo lahko sovraga prerešeta z elektriko. Če z uporabo roke pretirava, lahko ta poči, s sabo pa lahko naenkrat troga samo omejeno količino, zato bo z arzenalom potrebno pametno razporejati.

Kdaj uporabiti kakšno roko je ogromen del izkušnji pri igranju z Nerom.

Dante je spet drugačna žverca. Simpatični in karizmatični klavec demonov se zanaša na vrsto različnih orožij, med katerimi lahko najdemo njegov značilni meč, pištoli Ebony in Ivory, puško, bazuko ter še druga orožja, katere najdemo tekom raziskovanja. Njegove borilne sposobnosti se zanašajo predvsem na slog tepeža. Tako lahko izberemo med štirimi načini: Swordmaster, Trickster, Gunslinger ter Royal Guard, vsak od njih pa je potrebno uporabiti ob primernih priložnostih. Gunslinger denimo poveča škodo strelnih orožij, medtem ko Royal Guard stavi več na obrambo. Izbira stila je odvisna od same situacije, v kateri se nahajamo ter od nasprotnika, ki kar čaka, da mu naše rezilo pospeši odtekanje sluzave krvi.

Tretji prišlek je novinec v seriji, sliši samo na ime V. Njegov stil pretepanja je najbolj unikaten, saj je, kot piflar malce bolj šibke postave, zato se mečevanja ne loteva sam, ampak raje iz zemlje prikliče pomočnike. Prvi od njih je ptica, ki rada klepeta, zraven pa v nasprotnika pošilja izstrelke. Tu je še puma, katera obvlada boj od blizu. Ko se merilnik uspešnega tepeža dovolj napolni, pa lahko prikliče na bojno polje še ogromnega golema, tega pa za razliko od ostalih dveh pribočnikov, ne moremo neposredno nadzorovati, a med svojim kratkim časom na bojišču naredi največ škode.

V je novinec v seriji, prav tako pa je povsem nov njegov borilni slog.

Trije različni liki, trije popolnoma različni stili bojevanja, ki bodo od vas zahtevali zvrhano merico potrpljenja, izmikanja in učenja posebnih potez. Vsak od herojev drži svoje unikatne sposobnosti, te pa potem povezujemo v dolge kombote, ki ob naši raznovrstnosti napadov naredijo maksimalno škodo. Zanašanje na samo brezglavo pritiskanje gumbov bo obrodilo jalove rezultate, saj smo ob koncu vsakega boja nagrajeni z oceno, od D do SSS. Bolj ko se izkažemo v boju, višjo oceno si bomo prislužili, kar nas na koncu obdari z večjim izplenom rdečih dušic, katere potem porabimo za nakupovanje različnih priboljškov kot so nadgrajevanje sposobnosti, nakup novih kombinacij udarcev, nabavimo pa lahko tudi posebne predmete, ki nam zvišajo zdravje ali pa nam ob smrti ponudijo še eno priložnost za nadalje udrihanje gnusnob.

Ko namreč enkrat v boju pademo, lahko izkoristimo poseben predmet, kateri nam povrne vso energijo ali pa se z žrtvovanjem rdečih dušic, na pol mrtvi zopet vrnemo boj. Na nas je, kdaj te stvari uporabiti, včasih pa je pametneje poskusiti še enkrat in naložiti shranjeno pozicijo.

Med bojem nam vsekakor ne bo dolgčas, zna pa se včasih iz nas izviti krik obupa. Bera demonske zalege je dovolj raznovrstna in zahteva različne pristope, da bomo za svoj uspeh primorani porabiti vse naše nabrano znanje in sposobnosti. Na pomoč jim pristopijo tudi nekateri šefi, ki jih je res ogromno in segajo od malce manjših, do res gigantskih beštij.

A za njihov poraz bo potrebno garati in Devil May Cry 5 se ne spravljajte igrati, če želite nekakšno mirno in preprosto izkušnjo. Vsak od karakterjev zahteva svoje pristope in priučitev različnih kombinacij ni mačji kašelj. Poleg tega se je treba med tepežem pametno razpostavljati, kar je precej težje kot se sliši. Akcija je hitra in ne pojenja, vsak udarec sproži posebne učinke in ob vsem bleščanju včasih preprosto ne veš več, kje se sploh nahajaš. Da bo žurka še večja, zna ponagajati tudi kamera, ki je včasih preblizu ali pa obrnjena v narobno smer.

Včasih se med bojem vse tako blešči, da sploh ne veste kje ste. Poleg tega pa moramo v glavi imeti še cel kup drugih stvari.

V glavi moramo imeti res ogromno stvari: kateri karakter nadzorujemo, kdo nam stoji nasproti, katero kombinacijo uporabiti, izmikanje izstrelkom ter gledanje na merilnike za uporabo specialk. To ni Dark Souls, saj skoraj vedno šteje samo ofenziva in od hitrostnega pritiskanja gumbov boste kmalu začutili obolele prste in včasih sem se zalotil, kako sem pritisnil pavzo, da se vsaj malce odpočijem. Ne pomaga niti malce zmedena nadzorna shema a k sreči, lahko vse gumbe na kontrolerju (da, celo na konzolah) priredimo po svoje.

Špil sicer ponuja lepe nastavitve težavnosti, ki bo skozi svojo pustolovščino spustila vsakega, hkrati pa lahko vključite samodejno izvajanje kombov, a to se skorajda čuti že kot goljufanje. Prislužitev visokih ocen in izvajanje naprednih udarcev je namreč tisto kar nas žene naprej in čeprav nam to igra sicer omogoča tudi na višjih težavnostih, se čuti, da bi sistem potreboval še malce piljenja.

Končna ocena takšne igre je precej zoprno opravilo.

Ni dvoma, da gre za vrhunsko sestavljeno akcijsko pretepačino, ki kljub svoji relativni kratkosti (tam okoli 12 – 15 ur) ponuja veliko zabave, še posebej za tiste, ki si bodo želeli ob koncu stopnje prislužiti najvišjo oceno SSS ter se spravili ob dokončanju prvega skozihoda, igro še enkrat obračati z novo odklenjeno, višjo stopnjo težavnosti.

PlayStation 4 verzija je malček cenzurirana zato boste zgrešili pogled na kakšne kočljive dele, kot je denimo tale zadnjica.

Je pa tudi res, da Devil May Cry vseeno poseduje nekaj minusov. Vmesne sekvence znajo zaradi svoje izobilja včasih najedati in dialog, čeprav hudomušen, včasih izpade res “cringe” ali pa preprosto ni smešen. Težave zna komu povzročiti preveč na kopičenih svetlobnih učinkov in nejasno označeni napadalni vzorci šefov, čigar barve se stopijo z vsemi drugimi.

Devil May Cry 5 nove igričarske publike verjetno ne bo privabil a morda to ni niti njegov namen, saj gre več kot očitno za igro, namenjeno oboževalcem serije. Če se nahajate med njimi, vam bo igra zagotovo všeč, novinci pa dodobra prelistajte zgornji zapis in se odločite, če bi staro formulo Devil May Cry radi preizkusili tudi vi.

- Advertisement -
Devil May Cry 5 je vsekakor dobrodošel v času, ko založniki ne polagajo več veliko upanja v enoigralske igre. Kljub manjšim minusom se gre za nadaljevanje, ki bo potešilo vse pristaše serije, upamo pa, da v svoje vrste zvabi tudi še kakšnega novinca.
BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: boris@gaming.si

Popularne novice

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

HEY POČAKAJ MALO!

Ali veš, da včasih zamudiš top novice? Ne sekiraj se imamo rešitev! Naroči se in prejmi top novice kar na email!
Klikni na spodnjo povezavo in odprlo se bo okno kjer se lahko naročiš.