The Division je bila visoko pričakovana večigralska streljačina. As v rokavu Ubisoft-a ter razvojnega studia Massive Entertainment, znanega po hitih kot so Far Cry 3, South Park: The Fractured But Whole in World in Conflict. Svoj krst je dočakala v 2016, a žal je po posledici bledega PVP bojevanja in premalo dejavnosti po končanju kampanje naletela na mlačen sprejem. Jim pa moramo priznati, da so jo po zaslugi premnogih izboljšav in dobro mero nove vsebine sčasoma uspeli pretvoriti v eno najpopularnejših večigralskih streljačin in njihovega paradnega konja.
Nikogar ni presenetilo oznanilo, da se je v razvoju znašlo tudi nadaljevanje. V času vsakega MMO-ja z izjemo redkih namreč pride do počasnega upada zaslužka. Prodaja in miktrotransakcije enostavno ne zmorejo prinesti dovolj cekinov, zaradi česar je potrebno pričeti znova udrihati po nakovalu. Tako smo le malo po izidu velikih konkurentov v obliki Anthem in Destiny 2 dobili tudi The Division 2. Pričakoval bi epski boj za prevlado na trgu MMO streljačin, a konkurenca je skorajda pričakovano učakala hladilnico in tako so bile vse oči usmerjene prav v Ubisoft-ovega prvaka. In presenetljivo se je izkazal za precej dobrega. Z veseljem lahko oznanim, da je The Division 2 uspešno izboljšala obstoječo formulo in čeprav ne gre za popolno igro, je hudirjevo dober poizkus, ki odpravi mnogo tegob prvega dela.
Razvojna ekipa: Massive Entertainment
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS4, XOne
Datum izida: 15.03.2019
Cena: 59.99€
Zvrst: MMO streljačina
Video opis
Po ukazu višje sile
Dajmo pred nadaljevanjem s strani spraviti pomembno stvar. Kar se tiče zgodbe, je dočakala podobno obravnavo kot v prvem delu. Je skoraj neobstoječa, le da se tokrat tega ne skušajo skrivati ali preoblačiti. Sicer zgodba isto usodo dočaka v velikem številu ostalih iger na ta princip, a ko tudi po več kot deset urah igranja v mislih ne ostane niti en zapomljiv trenutek, se pričneš zavedati absolutne bedastosti vseh prigod, v katere te igra s preresnim tonom rada postavi.
V enki je sicer občutek novega ustvaril zanimivo postavitev, saj smo kot posebni agent elitne organizacije Strateška obramba domovine ali The Division na kratko po izbruhu zelenega virusa bili pahnjeni v post-apokaliptičen svet na robu vsesplošnega kaosa. Ogromno možnosti za potencialno štorijo, a na koncu je vse stopilo na stran in oder prepustilo zabavljaškemu streljanju.
V dvojki je vse še bolj očitno, le da se je lokacija prestavila v Washington, na sam prag Bele hiše. Zgodba je še bolj pahnjena na stran in vseskozi se kot nemi neimenovani elitni agent skozi misije soočaš z eno in isto prežvečeno formulo, ko se enostavno premikaš iz enega majhnega bojišča na drugega, tam postoriš kakšno malenkost, ubiješ par valov sovražnikov in se spet podaš naprej, ob tem pa poslušaš monotono pripoved, ki ti jo podporna ekipa ves čas šepeta v uho.
Kolikor sem lahko izluščil iz narative, je mesto prešlo v posti pad v objem kaosa in tvoja naloga je, da ponovno osvajaš ozemlja enega za drugim ter pobiješ na horde sovražnikov z občasno pomočjo tipičnih dobro-voljnih zelenih tipčkov.
Čeprav posnetki klicev ter odmevi preteklih dogodkov nudijo vpogled v ozadje zgodbe ter zadnje trenutke naključnih izbrancev, a nenazadnje se vse to izkaže za nepomembno, ko je enkrat čas za akcijo.
Živahen ter prekrasen svet
Z grafične plati so prestavili biološko uro enice, a hkrati z zmerno sistemsko zahtevnostjo in podrobnimi grafičnimi in ostalimi nastavitvami poskrbeli za uravnovešeno in prilagodljivo izkušnjo za vsak sistem. Na zmogljivejših bo vse prišlo do izraza, a tudi tisti z počasnejšimi mlinčki boste lahko prišli na svoj račun, čeprav bo tam seveda igra za gladko izkušnjo utrpela grafični udarec.
A kljub temu je bilo v izdelavo sveta vloženega precej truda, saj so podrobnosti naravnost osupljive. Gre za gigantski razvejan svet, ki je pravo nasprotje ozkim ulicam New York-a. Še Temne cone (PvPvE področja) se počutijo večje in bolj odprte kot poprej, kar vodi do veliko svobode pri igranju in manj občutka omejene svobode. Čeprav je ta sredi misij še vedno neobstoječa, saj te pahnejo v vedno eno in isto igralno zanko tekanja skozi zgradbe in dvorišča.
Dinamično vreme in časovni cikel poskrbi za še večjo imerzijo med igranjem. Ubisoft postaja vedno boljši pri gradnji svetov, ki se počutijo živi, kot je vidno že pri zadnjem delu Assassin’s Creed – Odyseey. Tudi po zaslugi pripadajoče glasbe in premnogih zvokov, ki jih zavezniki in sovražniki redno spuščajo.
A ob občudovanju čarov sveta te streljanje v ozadju vedno znova opomni, kdo si in zakaj si sploh tu. In definitivno igra poskrbi za dovolj početij, da se tudi potovanje med raznimi področji ne počuti duhomorno in da se stalno nekaj dogaja.
Od raziskovanja map in odkrivanja dinamičnih dogodkov ter plenjenja redke opreme do glavnih in stranskih misij, ki vodijo v odklepanje nadaljnjih misij in novih con, vsaka pa ima tudi glavno sovražno postojanko, katere osvojitev je tvoj ultimativni cilj.
Z napredkom skozi kampanjo odklepaš pomoč raznih NPC-jev, z njimi pa dostop do novih dejavnosti ter možnosti nadgradenj. Prav tako lahko priskočiš na pomoč raznim naseljem, razpostrenim širom in počez. Po zaslugi živega sveta se tudi med solo igranjem nikoli ne počutiš, kot da si sam, čeprav tam na druge igralce z izjemo PvP področij ter varnih con ne naletiš.
Naletiš pa zato na vsestranski spopad med različnih frakcijami, ki se borijo za poslednje ostanke velemestnega življenja. Izgnancem, militaristom in hijenam se sčasoma pridruži še Črni okel, skrivnostna paramilistična organizacija, ki se ne da kar tako.
Čas za akcijo
Za razliko od večino MMO streljačin, kjer je vzpodbujen agresiven pristop, Division 2 več da na uporabo kritja in taktični razmislek pred vsako potezo. Tako se pod salvo sovražnega ognja premikaš naprej ped za pedjo, sovražniki pa znajo tudi sami izrabljati kritje in te napasti z boka.
A na žalost umetna inteligenca ultimativno razočara, saj se premikanje in obnašanje sovražnikov ne počuti logično in organsko in čeprav je vseeno bolje od MMO-jev v stilu WoW, sovragi še zmerom preradi jurišajo v ravni črti v tvojo smer ter tako podležejo, preden se sploh dobro preznojijo.
A to ne pomeni, da se igra ne počuti težavna, saj ob nepremišljenem pristopu kar hitro podležeš. Velika zasluga temu gre spremembi napram enici, kjer ste se tako sovražniki kot ti počutili kot spužve za naboje, kjer je bil polni nabojnik puškomitraljeza komaj dovolj za odstrel.
V kolikor strel v betico ne zaleže se lahko še zmerom zaneseš na dobre stare sposobnosti, ki pridejo v osmih variantah. Od ljubljencev, kot je mini strelski stolpič pa do prenosnega balističnega ščita ali prikupnega brezpilotnega letala. Naenkrat imaš lahko uporabljeni dve, vsaka pa pride v dveh variantah, ki jih v sožitju s pasivnimi bonusi odklepaš preko zbiranja sposobnostnih škatlic med raziskovanjem.
Tako sedaj vse poteka hitreje in oster in prilagodljiv nadzor močno pripomore pri boju proti frustracijam. Še vedno se občasno pojavijo težave s kamero in magnetnim učinkom v povezavi s kritjem, a vsaj z miško in tipkovnico je nadzor res v užitek, kar je tudi nuja glede na osredotočenja na ta igralni aspekt.
Seveda pa se je vrnila tudi raznovrstna oprema z širokim naborom raznih statistik, le da je prejela še par nadgradenj. Orožja lahko recimo modificiraš z raznimi dodatki, ki izboljšajo en atribut, a oslabijo drugega, podobno velja tudi za ostalo opremo. Vsa oprema ima glede na redkost tudi razne bonuse za sete, bonitete in specializacije, kar vodi v dober star občutek v vedno novem lovu za boljšim kosom, ki nas je od zmerom tako pritegnil v igranje iger tega tipa.
Kaj početi po koncu zgodbe?
Velik problem prvega dela je bil pomanjkanje stvari za početje, ko se enkrat prebiješ skozi zgodbo. Vsaj v kolikor nisi eden PvP-jašev, ki se lahko tudi tu kadarkoli podajo v Temno cono in tam potešijo morilska nagnjenja. Tudi Division 2 trpi za (pre)hitrim dosegom končne igre, ki je bil v prvem delu (neuspešno) komplimentiran z roparskimi napadi. Žal je tokrat le malo bolje.
Ko enkrat končaš kampanjo se svet s prihodom Temnih oklov povsem spremeni. Prejšnje osvojene točke so ponovno izgubljene in ponovno se lahko vrneš k zavzemanju vsake posebej. Frakcije se znajdejo v vseobsegajočem medsebojnem konfliktu na mestnih ulicah, medtem, ko tvoj cilj postane napredovanje od ene do druge “Svetovne ravni” v stilu State of Decay.
Nisi maral kampanje? Hja, slabo zate. Vse se začne od začetka, le da so sedaj na misijah prisotni močnejši sovragi. Vedno znova in znova, dokler ne prideš do četrte svetovne ravni, kjer se napredek zaenkrat konča.
Koliko časa ti torej vzame vse to? No, po dobrih 40 urah igranja sem tudi sam dosegel to raven in lahko potrdim, da se vse hitro prične čutiti mukotrpno in ponavljajoče. Tek skozi ene in iste misije enostavno ni zabaven ne glede na to, kakšne sovrage ti vržejo v obraz in kakšna nagrada te na koncu čaka.
Ker konec koncev vse leži v tem. Ultimativni cilj je lov za vedno boljšo opremo, ki ti pripomore pri spopadanju s težjimi sovragi v lovu za še boljšo opremo. Za pravo zabavo bomo očitno pač morali počakati na obširne plenilske spopade za do osem igralcev.
Razsodba
(+) Izboljšan The Division, kot ga poznamo
(+) Odlične strelske mehanike
(+) Živ ter prekrasen svet s podrobnimi grafičnimi opcijami za prilagajanje
(+/-) Čakaj, a bi naj igra imela tudi zgodbo?
(-) Zaenkrat trpi za pomanjkanjem “končne igre”
(-) Kamera včasih rada ponagaja
