Sekiro Shadows Die Twice – nisem jezen, samo razočaran (nad sabo)

Sekiro Shadows Die Twice – nisem jezen, samo razočaran (nad sabo)

Razvijalec FromSoftware in jaz sva že stara prijatelja. Najina skupna pot se je začela z njihovo igro Demon’s Souls in ravno zaradi tega špila sem davno nazaj si pridobil rabljeno PlayStation 3 konzolo, saj sem to igro takrat enostavno moral preizkusiti.

Nad naslovom sem bil takrat navdušen in moja ljubezen do razvijalčevih iger skozi leta samo še stopnjevala. Sledil je namreč pohod skozi trilogijo iger Dark Souls, mimogrede pa sem skočil še na PlayStation 4, kjer sem preigral Bloodborne, eno najbolj grozljivo preživetveno igro, ki sem jih kadarkoli preizkusil.

Poanta tega dolgega uvoda je, da vam dokažem, da sem naravnost zaljubljen v FromSoft izdelke in da sem se njihovega novega naslova Sekiro Shadows Die Twice veselil od same najave. Zato sem toliko bolj žalosten ob dejstvu, da je Sekiro sicer dober naslov, ki pa mi ni všeč sploh in ob katerem nisem pretirano užival.


Razvijalec: FromSoftware
Založnik: Activision
Platforme: Xbox One, PC, PlayStation 4
Datum izida: 22.03.2019
Nakup: EIGRE.si – od 47,87 €

Zvrst: Akcijska tretjeosebna


VIDEO OPIS


Naj takoj na začetku hitro razjasnim dejstvo: če so vam bile všeč vse igre tega razvijalca in imate v njih stotine ur, to ne pomeni, da vam bo Sekiro sploh všeč.

Novi izdelek je namreč največji odhod od ustaljene formule, ki jo je FromSoftware spočel z Demon’s Souls in katera je bila več ali manj samo dodatno razvita v njihovih novih naslovih.

Sekirov svet je lep a morda ne bo všeč veteranom FromSoft iger.

Izginili so namreč gotski dvorci in zamorjene viktorijanske ulice, saj je Sekiro povsem japonski. Okolica vam bo prijala, če ste navdušenec azijske kulture in vas povsem odvrnila, če vam je takšen okoliš odbijajoč. Vseeno ne gre spregledati, da so stopnje še vedno dobro sestavljene in držijo svojo lepoto a osebno so zame za stopničko nižje od njihovih prejšnjih naslovov. Predvsem sem pogrešal tisto povezanost vseh nivojev, ko si včasih lahko odklenil bližnjico, ki ti je prihranila kilometrsko tekanje do šefa. Nekaj odklepanja teh bližnjic je a so te precej manj organske kot v predhodnikih.

Predvsem mi je v oči stopil manjko podrobnosti in večje zanašanje na bolj odprte nivoje, ki pa kljub svoji odprtosti ostajajo bolj linearni. Okoliške bajtice držijo statično zaprta vrata in ne vabijo ravno k raziskovanju zato večino časa preživimo pri vihtenju med okoliško razpostavljenimi strehami ter nekam praznimi bojišči. Sekiro doda karakter, ki je veliko bolj agilen in se lahko s pomočjo svoje prostetične roke premika tako horizontalno kot tudi vertikalno.

Skakanje s prostetičnim kavljem je odlično, še posebej ko skoke povezujete v kombote.

Raziskovanje je zato veliko hitrejše, naš lik pa je uren kot strela. Priznati moram, da je uporaba kavlja za vihtenje na višje pozicije silno zabavna in pravo veselje je gledati naš lik, kako neproblematično skače iz veje na obzidje in se kot prava ninja sprehaja med sovražniki. Je dobrodošla sprememba od predhodnikov a sistem premikanja vsebuje svoje pomanjkljivosti, ki znajo zaradi pogostosti uporabe hitro pričeti najedati.

Naš junaček lahko recimo dvojno skoči do oddaljene police a ob drugem skoku je potrebno še enkrat sprožiti tipko za prijem, ki velikokrat preprosto ne prime. Včasih moramo recimo tudi stopiti iz roba, da se ga lahko nato oprimemo z rokami in zadeva zna biti presenetljivo nefunkcionalna. Sicer ni takšen problem, ko imamo za takšne traparije čas a postane izjemno tečno, ko moramo hitro zbežati pred nasprotnikom. Sistem premikanja pa nam zagode tudi pri drugi veliki novosti naslova: tiholazenju.

Sekiro namreč veliko poudarka daje na prikrito prečkanje stopenj, kjer sovražnike posekamo izza hrbta in to na tak način, da nase ne opozorimo vse okoliške nepridiprave. In tudi ti so velik odmik od do sedaj uprizorjenih zlikovcev, saj tokrat ne pretepamo nemrtvih ampak človeške nasprotnike.

nasprotniki so tokrat predvsem človeški a v glavah jim gnijejo možgani, tako kot njihovim nemrtvim predhodnikom.

Skladno s tem bi človek pričakoval, da bo nova grožnja nosila bolj napredno človeško inteligenco a žal temu ni tako. Ko se zlobca na skrivaj odkrižamo, njegovi kolegi ob ugledu njegovega trupelca ne zaženejo alarma. V bistvu niti ne trznejo, kar priča o temu, da so kot stražarji primerjajoči s poljskim strašilom. A druga pesem je, ko vas zasačijo izven senc, saj takrat vsi v stopnji kar naenkrat vedo točno kje se nahajate zato je res pomembno, da se nasprotnika odkrižate kar se da tiho. Škoda potem, da je sistem skrivanja povsem osnoven in je nerazložljivo zatežen.

Najeda recimo dejstvo, da lahko našega herojčka s pritiskom tipke spravimo v tiholazenje a te poze ne obdrži, ko se recimo z roko zavihtimo na višjo pozicijo. Takrat zopet obstane v normalni pozi in spet moramo pritisniti tipko za tiho hojo. Glede na to, da se tekom metodičnega odstranjevanja nasprotnikov večkrat zavihtimo na nove predele in da moramo velikokrat hitro napredovati do nove tarče, se zna hitro zgoditi napaka, da naš lik steče in s tem seveda opozori celo eskadriljo samurajev. Tako brezveze izgubite večminutno pobijanje in ste primorani v pobeg, še posebej pa to najeda, ko tako nasprotnike pobijate, da bi se lahko soočili z mini šefom.

Šefi so odlični in težek oreh, kar se seveda od FromSoft iger tudi že pričakuje.

Sekiro skozi stopnje posuje veliko manjših šefetin, ki so lahko velikokrat težje od svojih večjih bratcev. In ponavadi so obkroženi s svojimi podležniki, ki se jih je pametno prej odkrižati, saj je že mini šef pošten zalogaj. Predstavljajte si potem, ko ste zaradi prej naštete napake odkriti in po možnosti ubiti in morate ponovno vse od začetka, saj bodo naslednjič seveda spet vsi nasprotniki oživeli. Sledi lahko večurno pobijanje enih in istih sovražnikov, kar sploh ni najtežji del, saj vas na koncu pričaka mini šef, ki dodobra nakaže naslednjo spremembo pri Sekiro: bojevalni sistem ter brutalna težavnost.

Ni me sram priznati, da nisem ravno mojstrski Dark Souls igralec a z vztrajnostjo sem premagal tudi največje ovire. Predvsem so mi pretekli FromSoftovi naslovi ponudili opcije. Lahko sem bil vitez, ki se skriva za ščitom. Lahko sem bil bolj agilen igralec, ki je stavil na izmikanje in udarjanje s hitrim orožjem. Tu je sistem čarovnij ter streljanje magičnih izstrelkov od daleč. Če je šlo za nohte, sem lahko na pomoč poklical prijateljskega NPC-ja ali pa kakega drugega igralca. Nadgrajeval sem lahko orožja ter svoj karakter ter si tako izboljšal vzdržljivost.

  FIFA 20 se kopa v negativnih ocenah, a še vedno uživa odlično prodajo

Vse to je izginilo iz Sekiro Shadows Die Twice. Gre za striktno enoigralski naslov, tako da lahko pozabite na slavne PvP spopade iz preteklosti, saj se boste z vsako nevarnostjo morali spopasti povsem sami. Oklepov ni, kot tudi ne različnih orožij, zato bo vaš lik od začetka izgledal isto, zanašati pa se boste morali samo na svojo zvesto katano.

Tepežkanje je sicer odlično a včasih zna težavnost enostavno pretiravati. Navdušeni boste tisti, ki se vam je zdel Dark Souls prelahek.

Bojevalni sistem je zato sestavljen iz nenehne agresive ter zanašanja na “poise” sistem. Tako vi kot vaš sovražnik lahko blokirate s svojim orožjem in večkrat ko blokirate, bolj se bo napolnjevala vaša poise črta. Ko je polna, se bo vaš karakter ali pa nasprotnik zlomil in takrat lahko zadate smrtni udarec, ki instantno usmrti nasproti stoječega. A poisa ne boste zlomili samo z nenehnim napadanjem, saj veliko vlogo igra parry. Ta mehanika, znana že iz prejšnjih iger, zahteva od vas da v ravno pravem trenutku blokirate. Takrat namreč zadenete velik poise udarec nasprotniku in enako se lahko zgodi tudi vam, če napadete takrat, ko ne bi smeli. Paziti je potrebno še na posebne napade, ko recimo napadalec napade v ravni črti, se je potrebno izmakniti. Če uporabi napad po tleh, morate v pravem trenutku odskočiti in obenem dodatno skočiti na nasprotnika. Sledi ples sabelj, kjer morate v pravem trenutku uporabiti pravi napad in grdavži ne poznajo počitka. Za odločitev protinapada imate samo delček sekunde in zadeva vas zna preprosto preobremeniti. Ni me sram priznati, da je bilo vse skupaj zame enostavno preveč in moji refleksi preprosto niso zadostovali potrebam. Tu ni samo problem “git gud”, saj sem po večkratnih poskusih napadalca vendarle premagal a enostavno ob tem nisem čutil, da sem se česarkoli naučil ampak je bila zmaga zgolj posledica nekaj spretnosti in sreče. In po uspešno opravljenem izidu nisem čutil zmagoslavja, saj Sekiro ne vsebuje tistega “počivanja”, ko spet metodično raziskujete novo področje ampak je že sobo naprej prisoten nov šef, ki je še težji od prejšnjega in namesto občutka ponosa, sem čutil samo utrujenost in nenavdušenost do napredovanja, dokler nisem na četrtini svoje avanture zaključil in nisem imel več nobene želje po ponovni vrnitvi v svet pravljične japonske dežele. Igralni tempo je to pošteno obrnjen v smer nenehno naraščajoče težavnosti, ki vam ne pusti počitka in vas zna hitro pustiti preobremenjenega in brez želje do napredovanja.

Neprestano crkovanje ne bo ostalo brez posledic. Ob vsaki smrti se bo razširljala bolezen med prebivalci in nekateri NPC-ji bodo ob vaši nepazljivosti postali nedostopni za nadaljne opravljanje stranskih nalog. Bolezen se sicer da pozdraviti a vseeno se mi zdi ta celotna mehanika precej “krneki” in je tam samo še za nadaljnje najedanje igralcu.

Kupujemo lahko razno opremo ter dodatke, k sreči pa lahko nabiramo tudi žaklje z zlatniki, ki ne izginejo ob smrti.

Nadgrajevanje karakterja je skorajda povsem izginilo. Naš karakter sedaj pridobiva izkušenjske točke, katere lahko vložite v nove bojevalne sposobnosti. Namesto duš tokrat nabiramo zlatnike in ko enkrat podležemo, jih določena količina izgine za vedno. Ne, ni vračanja do točke smrti, kjer bi zopet pridobili nazaj izgubljeno, saj so zlatniki preprosto izpuhteli v nebo.

Denarci nam prav pridejo pri nadgrajevanju prostetične roke, ki je reden spremljevalec naših bojevalnih sposobnosti. Tako lahko preko nje prožimo ogenj ali pa streljamo šurikene, med raziskovanjem pa lahko naberemo še lepo število dodatnih nadgradenj. Ob porazu mini šefov ali pa večjih beštij, lahko odkrijemo nadgradnje za zdravje a te nam pomagajo bore malo, ko pa nas praktično vsak nasprotnik spravi v onsostranstvo z enim udarcem. Razvijalec je k sreči vključil v igro trenažno lutko oz. neumrljivega nasprotnika, s katerim lahko vadite bojevalni sistem in novo pridobljene veščine. Pri njemu boste preživeli ogromno časa, saj lahko trenirate brez penalov in je odlična prilika, da se pripravite na vse prihajajoče izzive.

Povejmo za konec še nekaj v zgodbi. Ta je tokrat malce bolj razumevajoča, saj naš karakter dejansko govori in se lahko pogovarja z drugimi. Prav tako lahko odkrijemo razne zapiske, ki dodatno razsvetlijo dogajanje. Roko na srce, štorija ni ravno nekaj, kar bi krožilo po debatnih krožkih. Je zadovoljiva in pelje dogajanje naprej, to pa je nekje tudi to.

Ne razumite me napak, Sekiro je dober naslov in čuti se ljubezen razvijalca do igre. Žal pa špil preprosto ni bil zame in zaradi tega sem precej žalosten…

Celokupno gledano se ob igranju Sekira nisem ravno pretirano zabaval in nad špilom sem obupal, še preden sem prišel na polovico. Zato ta opis tudi nima ocene, saj se mi ne zdi pošteno, da mu podam številko, saj preprosto v njem zato nisem nabral dovolj ur.

Vseeno se zavedam, da je to dobra igra a je namenjena res specifični igričarski publiki, med katero preprosto ne spadam. Visoke ocene tujih publikacij držijo vodo, zdi pa se mi, da bi mnogokdo samo pogledal oceno, videl 10/10 in si rekel: “ok, tole moram imeti saj obožujem Dark Souls!”

Vendar ravno tu bi se uštel in na mestu je opozorilo, da je tole najtežja FromSoftova igra, ki je povsem drugačna od njenih predhodnikov. Veterani njihovih naslovov ne boste v prednosti ampak bolj v minusu, saj boste morali povsem spremeniti svoj pristop do igranja, kar zna biti za mnoge nemogoča naloga. Če boste premagali te ovire, super! Sekiro zna za vas postati najboljša igra tega leta in ne bo vam žal nakupa.

A ne gre zanemariti dejstva, da špil, tudi če ga ne primerjamo s prejšnjimi igrami, vsebuje svoje minuse, ki se jih ne da spregledati. Brutalna težavnost, ki včasih meji že na absurdno, slabo udejanjeno skrivanje, manjek večigralstva ter nerodna kamera zna igralce pripraviti, da bodo ob naslovu izdihnili dih frustracij.

Zato ponavljam, Sekiro res ni za vsakega, še posebej boste grdo gledali tisti, ki ste pričakovali nove Dark Souls avanture. To je akcijska pretepačina in ne RPG avantura in štejejo res hitri refleksi ter ljubezen do izziva, ki zna biti velikokrat prevelik zalogaj in bojim se, da zna veliko igralcev, kljub kakovosti igre, zaradi brutalne težavnosti obupati in špil se bo preselil na polico, nedokončan, pod težko dozo prahu.

Deli novico

Razvijalec FromSoftware in jaz sva že stara prijatelja. Najina skupna pot se je začela z njihovo igro Demon’s Souls in ravno zaradi tega špila sem davno nazaj si pridobil rabljeno PlayStation 3 konzolo, saj sem to igro takrat enostavno moral preizkusiti.

Nad naslovom sem bil takrat navdušen in moja ljubezen do razvijalčevih iger skozi leta samo še stopnjevala. Sledil je namreč pohod skozi trilogijo iger Dark Souls, mimogrede pa sem skočil še na PlayStation 4, kjer sem preigral Bloodborne, eno najbolj grozljivo preživetveno igro, ki sem jih kadarkoli preizkusil.

Poanta tega dolgega uvoda je, da vam dokažem, da sem naravnost zaljubljen v FromSoft izdelke in da sem se njihovega novega naslova Sekiro Shadows Die Twice veselil od same najave. Zato sem toliko bolj žalosten ob dejstvu, da je Sekiro sicer dober naslov, ki pa mi ni všeč sploh in ob katerem nisem pretirano užival.


Razvijalec: FromSoftware
Založnik: Activision
Platforme: Xbox One, PC, PlayStation 4
Datum izida: 22.03.2019
Nakup: EIGRE.si – od 47,87 €

Zvrst: Akcijska tretjeosebna


VIDEO OPIS


Naj takoj na začetku hitro razjasnim dejstvo: če so vam bile všeč vse igre tega razvijalca in imate v njih stotine ur, to ne pomeni, da vam bo Sekiro sploh všeč.

Novi izdelek je namreč največji odhod od ustaljene formule, ki jo je FromSoftware spočel z Demon’s Souls in katera je bila več ali manj samo dodatno razvita v njihovih novih naslovih.

Sekirov svet je lep a morda ne bo všeč veteranom FromSoft iger.

Izginili so namreč gotski dvorci in zamorjene viktorijanske ulice, saj je Sekiro povsem japonski. Okolica vam bo prijala, če ste navdušenec azijske kulture in vas povsem odvrnila, če vam je takšen okoliš odbijajoč. Vseeno ne gre spregledati, da so stopnje še vedno dobro sestavljene in držijo svojo lepoto a osebno so zame za stopničko nižje od njihovih prejšnjih naslovov. Predvsem sem pogrešal tisto povezanost vseh nivojev, ko si včasih lahko odklenil bližnjico, ki ti je prihranila kilometrsko tekanje do šefa. Nekaj odklepanja teh bližnjic je a so te precej manj organske kot v predhodnikih.

Predvsem mi je v oči stopil manjko podrobnosti in večje zanašanje na bolj odprte nivoje, ki pa kljub svoji odprtosti ostajajo bolj linearni. Okoliške bajtice držijo statično zaprta vrata in ne vabijo ravno k raziskovanju zato večino časa preživimo pri vihtenju med okoliško razpostavljenimi strehami ter nekam praznimi bojišči. Sekiro doda karakter, ki je veliko bolj agilen in se lahko s pomočjo svoje prostetične roke premika tako horizontalno kot tudi vertikalno.

Skakanje s prostetičnim kavljem je odlično, še posebej ko skoke povezujete v kombote.

Raziskovanje je zato veliko hitrejše, naš lik pa je uren kot strela. Priznati moram, da je uporaba kavlja za vihtenje na višje pozicije silno zabavna in pravo veselje je gledati naš lik, kako neproblematično skače iz veje na obzidje in se kot prava ninja sprehaja med sovražniki. Je dobrodošla sprememba od predhodnikov a sistem premikanja vsebuje svoje pomanjkljivosti, ki znajo zaradi pogostosti uporabe hitro pričeti najedati.

Naš junaček lahko recimo dvojno skoči do oddaljene police a ob drugem skoku je potrebno še enkrat sprožiti tipko za prijem, ki velikokrat preprosto ne prime. Včasih moramo recimo tudi stopiti iz roba, da se ga lahko nato oprimemo z rokami in zadeva zna biti presenetljivo nefunkcionalna. Sicer ni takšen problem, ko imamo za takšne traparije čas a postane izjemno tečno, ko moramo hitro zbežati pred nasprotnikom. Sistem premikanja pa nam zagode tudi pri drugi veliki novosti naslova: tiholazenju.

Sekiro namreč veliko poudarka daje na prikrito prečkanje stopenj, kjer sovražnike posekamo izza hrbta in to na tak način, da nase ne opozorimo vse okoliške nepridiprave. In tudi ti so velik odmik od do sedaj uprizorjenih zlikovcev, saj tokrat ne pretepamo nemrtvih ampak človeške nasprotnike.

nasprotniki so tokrat predvsem človeški a v glavah jim gnijejo možgani, tako kot njihovim nemrtvim predhodnikom.

Skladno s tem bi človek pričakoval, da bo nova grožnja nosila bolj napredno človeško inteligenco a žal temu ni tako. Ko se zlobca na skrivaj odkrižamo, njegovi kolegi ob ugledu njegovega trupelca ne zaženejo alarma. V bistvu niti ne trznejo, kar priča o temu, da so kot stražarji primerjajoči s poljskim strašilom. A druga pesem je, ko vas zasačijo izven senc, saj takrat vsi v stopnji kar naenkrat vedo točno kje se nahajate zato je res pomembno, da se nasprotnika odkrižate kar se da tiho. Škoda potem, da je sistem skrivanja povsem osnoven in je nerazložljivo zatežen.

Najeda recimo dejstvo, da lahko našega herojčka s pritiskom tipke spravimo v tiholazenje a te poze ne obdrži, ko se recimo z roko zavihtimo na višjo pozicijo. Takrat zopet obstane v normalni pozi in spet moramo pritisniti tipko za tiho hojo. Glede na to, da se tekom metodičnega odstranjevanja nasprotnikov večkrat zavihtimo na nove predele in da moramo velikokrat hitro napredovati do nove tarče, se zna hitro zgoditi napaka, da naš lik steče in s tem seveda opozori celo eskadriljo samurajev. Tako brezveze izgubite večminutno pobijanje in ste primorani v pobeg, še posebej pa to najeda, ko tako nasprotnike pobijate, da bi se lahko soočili z mini šefom.

Šefi so odlični in težek oreh, kar se seveda od FromSoft iger tudi že pričakuje.

Sekiro skozi stopnje posuje veliko manjših šefetin, ki so lahko velikokrat težje od svojih večjih bratcev. In ponavadi so obkroženi s svojimi podležniki, ki se jih je pametno prej odkrižati, saj je že mini šef pošten zalogaj. Predstavljajte si potem, ko ste zaradi prej naštete napake odkriti in po možnosti ubiti in morate ponovno vse od začetka, saj bodo naslednjič seveda spet vsi nasprotniki oživeli. Sledi lahko večurno pobijanje enih in istih sovražnikov, kar sploh ni najtežji del, saj vas na koncu pričaka mini šef, ki dodobra nakaže naslednjo spremembo pri Sekiro: bojevalni sistem ter brutalna težavnost.

Ni me sram priznati, da nisem ravno mojstrski Dark Souls igralec a z vztrajnostjo sem premagal tudi največje ovire. Predvsem so mi pretekli FromSoftovi naslovi ponudili opcije. Lahko sem bil vitez, ki se skriva za ščitom. Lahko sem bil bolj agilen igralec, ki je stavil na izmikanje in udarjanje s hitrim orožjem. Tu je sistem čarovnij ter streljanje magičnih izstrelkov od daleč. Če je šlo za nohte, sem lahko na pomoč poklical prijateljskega NPC-ja ali pa kakega drugega igralca. Nadgrajeval sem lahko orožja ter svoj karakter ter si tako izboljšal vzdržljivost.

  Mara je prvi telefon, ki je bil v celoti proizveden v Afriki

Vse to je izginilo iz Sekiro Shadows Die Twice. Gre za striktno enoigralski naslov, tako da lahko pozabite na slavne PvP spopade iz preteklosti, saj se boste z vsako nevarnostjo morali spopasti povsem sami. Oklepov ni, kot tudi ne različnih orožij, zato bo vaš lik od začetka izgledal isto, zanašati pa se boste morali samo na svojo zvesto katano.

Tepežkanje je sicer odlično a včasih zna težavnost enostavno pretiravati. Navdušeni boste tisti, ki se vam je zdel Dark Souls prelahek.

Bojevalni sistem je zato sestavljen iz nenehne agresive ter zanašanja na “poise” sistem. Tako vi kot vaš sovražnik lahko blokirate s svojim orožjem in večkrat ko blokirate, bolj se bo napolnjevala vaša poise črta. Ko je polna, se bo vaš karakter ali pa nasprotnik zlomil in takrat lahko zadate smrtni udarec, ki instantno usmrti nasproti stoječega. A poisa ne boste zlomili samo z nenehnim napadanjem, saj veliko vlogo igra parry. Ta mehanika, znana že iz prejšnjih iger, zahteva od vas da v ravno pravem trenutku blokirate. Takrat namreč zadenete velik poise udarec nasprotniku in enako se lahko zgodi tudi vam, če napadete takrat, ko ne bi smeli. Paziti je potrebno še na posebne napade, ko recimo napadalec napade v ravni črti, se je potrebno izmakniti. Če uporabi napad po tleh, morate v pravem trenutku odskočiti in obenem dodatno skočiti na nasprotnika. Sledi ples sabelj, kjer morate v pravem trenutku uporabiti pravi napad in grdavži ne poznajo počitka. Za odločitev protinapada imate samo delček sekunde in zadeva vas zna preprosto preobremeniti. Ni me sram priznati, da je bilo vse skupaj zame enostavno preveč in moji refleksi preprosto niso zadostovali potrebam. Tu ni samo problem “git gud”, saj sem po večkratnih poskusih napadalca vendarle premagal a enostavno ob tem nisem čutil, da sem se česarkoli naučil ampak je bila zmaga zgolj posledica nekaj spretnosti in sreče. In po uspešno opravljenem izidu nisem čutil zmagoslavja, saj Sekiro ne vsebuje tistega “počivanja”, ko spet metodično raziskujete novo področje ampak je že sobo naprej prisoten nov šef, ki je še težji od prejšnjega in namesto občutka ponosa, sem čutil samo utrujenost in nenavdušenost do napredovanja, dokler nisem na četrtini svoje avanture zaključil in nisem imel več nobene želje po ponovni vrnitvi v svet pravljične japonske dežele. Igralni tempo je to pošteno obrnjen v smer nenehno naraščajoče težavnosti, ki vam ne pusti počitka in vas zna hitro pustiti preobremenjenega in brez želje do napredovanja.

Neprestano crkovanje ne bo ostalo brez posledic. Ob vsaki smrti se bo razširljala bolezen med prebivalci in nekateri NPC-ji bodo ob vaši nepazljivosti postali nedostopni za nadaljne opravljanje stranskih nalog. Bolezen se sicer da pozdraviti a vseeno se mi zdi ta celotna mehanika precej “krneki” in je tam samo še za nadaljnje najedanje igralcu.

Kupujemo lahko razno opremo ter dodatke, k sreči pa lahko nabiramo tudi žaklje z zlatniki, ki ne izginejo ob smrti.

Nadgrajevanje karakterja je skorajda povsem izginilo. Naš karakter sedaj pridobiva izkušenjske točke, katere lahko vložite v nove bojevalne sposobnosti. Namesto duš tokrat nabiramo zlatnike in ko enkrat podležemo, jih določena količina izgine za vedno. Ne, ni vračanja do točke smrti, kjer bi zopet pridobili nazaj izgubljeno, saj so zlatniki preprosto izpuhteli v nebo.

Denarci nam prav pridejo pri nadgrajevanju prostetične roke, ki je reden spremljevalec naših bojevalnih sposobnosti. Tako lahko preko nje prožimo ogenj ali pa streljamo šurikene, med raziskovanjem pa lahko naberemo še lepo število dodatnih nadgradenj. Ob porazu mini šefov ali pa večjih beštij, lahko odkrijemo nadgradnje za zdravje a te nam pomagajo bore malo, ko pa nas praktično vsak nasprotnik spravi v onsostranstvo z enim udarcem. Razvijalec je k sreči vključil v igro trenažno lutko oz. neumrljivega nasprotnika, s katerim lahko vadite bojevalni sistem in novo pridobljene veščine. Pri njemu boste preživeli ogromno časa, saj lahko trenirate brez penalov in je odlična prilika, da se pripravite na vse prihajajoče izzive.

Povejmo za konec še nekaj v zgodbi. Ta je tokrat malce bolj razumevajoča, saj naš karakter dejansko govori in se lahko pogovarja z drugimi. Prav tako lahko odkrijemo razne zapiske, ki dodatno razsvetlijo dogajanje. Roko na srce, štorija ni ravno nekaj, kar bi krožilo po debatnih krožkih. Je zadovoljiva in pelje dogajanje naprej, to pa je nekje tudi to.

Ne razumite me napak, Sekiro je dober naslov in čuti se ljubezen razvijalca do igre. Žal pa špil preprosto ni bil zame in zaradi tega sem precej žalosten…

Celokupno gledano se ob igranju Sekira nisem ravno pretirano zabaval in nad špilom sem obupal, še preden sem prišel na polovico. Zato ta opis tudi nima ocene, saj se mi ne zdi pošteno, da mu podam številko, saj preprosto v njem zato nisem nabral dovolj ur.

Vseeno se zavedam, da je to dobra igra a je namenjena res specifični igričarski publiki, med katero preprosto ne spadam. Visoke ocene tujih publikacij držijo vodo, zdi pa se mi, da bi mnogokdo samo pogledal oceno, videl 10/10 in si rekel: “ok, tole moram imeti saj obožujem Dark Souls!”

Vendar ravno tu bi se uštel in na mestu je opozorilo, da je tole najtežja FromSoftova igra, ki je povsem drugačna od njenih predhodnikov. Veterani njihovih naslovov ne boste v prednosti ampak bolj v minusu, saj boste morali povsem spremeniti svoj pristop do igranja, kar zna biti za mnoge nemogoča naloga. Če boste premagali te ovire, super! Sekiro zna za vas postati najboljša igra tega leta in ne bo vam žal nakupa.

A ne gre zanemariti dejstva, da špil, tudi če ga ne primerjamo s prejšnjimi igrami, vsebuje svoje minuse, ki se jih ne da spregledati. Brutalna težavnost, ki včasih meji že na absurdno, slabo udejanjeno skrivanje, manjek večigralstva ter nerodna kamera zna igralce pripraviti, da bodo ob naslovu izdihnili dih frustracij.

Zato ponavljam, Sekiro res ni za vsakega, še posebej boste grdo gledali tisti, ki ste pričakovali nove Dark Souls avanture. To je akcijska pretepačina in ne RPG avantura in štejejo res hitri refleksi ter ljubezen do izziva, ki zna biti velikokrat prevelik zalogaj in bojim se, da zna veliko igralcev, kljub kakovosti igre, zaradi brutalne težavnosti obupati in špil se bo preselil na polico, nedokončan, pod težko dozo prahu.

Spisal

BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: [email protected]

Razvijalec FromSoftware in jaz sva že stara prijatelja. Najina skupna pot se je začela z njihovo igro Demon’s Souls in ravno zaradi tega špila sem davno nazaj si pridobil rabljeno PlayStation 3 konzolo, saj sem to igro takrat enostavno moral preizkusiti.

Nad naslovom sem bil takrat navdušen in moja ljubezen do razvijalčevih iger skozi leta samo še stopnjevala. Sledil je namreč pohod skozi trilogijo iger Dark Souls, mimogrede pa sem skočil še na PlayStation 4, kjer sem preigral Bloodborne, eno najbolj grozljivo preživetveno igro, ki sem jih kadarkoli preizkusil.

Poanta tega dolgega uvoda je, da vam dokažem, da sem naravnost zaljubljen v FromSoft izdelke in da sem se njihovega novega naslova Sekiro Shadows Die Twice veselil od same najave. Zato sem toliko bolj žalosten ob dejstvu, da je Sekiro sicer dober naslov, ki pa mi ni všeč sploh in ob katerem nisem pretirano užival.


Razvijalec: FromSoftware
Založnik: Activision
Platforme: Xbox One, PC, PlayStation 4
Datum izida: 22.03.2019
Nakup: EIGRE.si – od 47,87 €

Zvrst: Akcijska tretjeosebna


VIDEO OPIS


Naj takoj na začetku hitro razjasnim dejstvo: če so vam bile všeč vse igre tega razvijalca in imate v njih stotine ur, to ne pomeni, da vam bo Sekiro sploh všeč.

Novi izdelek je namreč največji odhod od ustaljene formule, ki jo je FromSoftware spočel z Demon’s Souls in katera je bila več ali manj samo dodatno razvita v njihovih novih naslovih.

Sekirov svet je lep a morda ne bo všeč veteranom FromSoft iger.

Izginili so namreč gotski dvorci in zamorjene viktorijanske ulice, saj je Sekiro povsem japonski. Okolica vam bo prijala, če ste navdušenec azijske kulture in vas povsem odvrnila, če vam je takšen okoliš odbijajoč. Vseeno ne gre spregledati, da so stopnje še vedno dobro sestavljene in držijo svojo lepoto a osebno so zame za stopničko nižje od njihovih prejšnjih naslovov. Predvsem sem pogrešal tisto povezanost vseh nivojev, ko si včasih lahko odklenil bližnjico, ki ti je prihranila kilometrsko tekanje do šefa. Nekaj odklepanja teh bližnjic je a so te precej manj organske kot v predhodnikih.

Predvsem mi je v oči stopil manjko podrobnosti in večje zanašanje na bolj odprte nivoje, ki pa kljub svoji odprtosti ostajajo bolj linearni. Okoliške bajtice držijo statično zaprta vrata in ne vabijo ravno k raziskovanju zato večino časa preživimo pri vihtenju med okoliško razpostavljenimi strehami ter nekam praznimi bojišči. Sekiro doda karakter, ki je veliko bolj agilen in se lahko s pomočjo svoje prostetične roke premika tako horizontalno kot tudi vertikalno.

Skakanje s prostetičnim kavljem je odlično, še posebej ko skoke povezujete v kombote.

Raziskovanje je zato veliko hitrejše, naš lik pa je uren kot strela. Priznati moram, da je uporaba kavlja za vihtenje na višje pozicije silno zabavna in pravo veselje je gledati naš lik, kako neproblematično skače iz veje na obzidje in se kot prava ninja sprehaja med sovražniki. Je dobrodošla sprememba od predhodnikov a sistem premikanja vsebuje svoje pomanjkljivosti, ki znajo zaradi pogostosti uporabe hitro pričeti najedati.

Naš junaček lahko recimo dvojno skoči do oddaljene police a ob drugem skoku je potrebno še enkrat sprožiti tipko za prijem, ki velikokrat preprosto ne prime. Včasih moramo recimo tudi stopiti iz roba, da se ga lahko nato oprimemo z rokami in zadeva zna biti presenetljivo nefunkcionalna. Sicer ni takšen problem, ko imamo za takšne traparije čas a postane izjemno tečno, ko moramo hitro zbežati pred nasprotnikom. Sistem premikanja pa nam zagode tudi pri drugi veliki novosti naslova: tiholazenju.

Sekiro namreč veliko poudarka daje na prikrito prečkanje stopenj, kjer sovražnike posekamo izza hrbta in to na tak način, da nase ne opozorimo vse okoliške nepridiprave. In tudi ti so velik odmik od do sedaj uprizorjenih zlikovcev, saj tokrat ne pretepamo nemrtvih ampak človeške nasprotnike.

nasprotniki so tokrat predvsem človeški a v glavah jim gnijejo možgani, tako kot njihovim nemrtvim predhodnikom.

Skladno s tem bi človek pričakoval, da bo nova grožnja nosila bolj napredno človeško inteligenco a žal temu ni tako. Ko se zlobca na skrivaj odkrižamo, njegovi kolegi ob ugledu njegovega trupelca ne zaženejo alarma. V bistvu niti ne trznejo, kar priča o temu, da so kot stražarji primerjajoči s poljskim strašilom. A druga pesem je, ko vas zasačijo izven senc, saj takrat vsi v stopnji kar naenkrat vedo točno kje se nahajate zato je res pomembno, da se nasprotnika odkrižate kar se da tiho. Škoda potem, da je sistem skrivanja povsem osnoven in je nerazložljivo zatežen.

Najeda recimo dejstvo, da lahko našega herojčka s pritiskom tipke spravimo v tiholazenje a te poze ne obdrži, ko se recimo z roko zavihtimo na višjo pozicijo. Takrat zopet obstane v normalni pozi in spet moramo pritisniti tipko za tiho hojo. Glede na to, da se tekom metodičnega odstranjevanja nasprotnikov večkrat zavihtimo na nove predele in da moramo velikokrat hitro napredovati do nove tarče, se zna hitro zgoditi napaka, da naš lik steče in s tem seveda opozori celo eskadriljo samurajev. Tako brezveze izgubite večminutno pobijanje in ste primorani v pobeg, še posebej pa to najeda, ko tako nasprotnike pobijate, da bi se lahko soočili z mini šefom.

Šefi so odlični in težek oreh, kar se seveda od FromSoft iger tudi že pričakuje.

Sekiro skozi stopnje posuje veliko manjših šefetin, ki so lahko velikokrat težje od svojih večjih bratcev. In ponavadi so obkroženi s svojimi podležniki, ki se jih je pametno prej odkrižati, saj je že mini šef pošten zalogaj. Predstavljajte si potem, ko ste zaradi prej naštete napake odkriti in po možnosti ubiti in morate ponovno vse od začetka, saj bodo naslednjič seveda spet vsi nasprotniki oživeli. Sledi lahko večurno pobijanje enih in istih sovražnikov, kar sploh ni najtežji del, saj vas na koncu pričaka mini šef, ki dodobra nakaže naslednjo spremembo pri Sekiro: bojevalni sistem ter brutalna težavnost.

Ni me sram priznati, da nisem ravno mojstrski Dark Souls igralec a z vztrajnostjo sem premagal tudi največje ovire. Predvsem so mi pretekli FromSoftovi naslovi ponudili opcije. Lahko sem bil vitez, ki se skriva za ščitom. Lahko sem bil bolj agilen igralec, ki je stavil na izmikanje in udarjanje s hitrim orožjem. Tu je sistem čarovnij ter streljanje magičnih izstrelkov od daleč. Če je šlo za nohte, sem lahko na pomoč poklical prijateljskega NPC-ja ali pa kakega drugega igralca. Nadgrajeval sem lahko orožja ter svoj karakter ter si tako izboljšal vzdržljivost.

  Skyrim modifikacija omogoča preigravanje Daggerfall štorije

Vse to je izginilo iz Sekiro Shadows Die Twice. Gre za striktno enoigralski naslov, tako da lahko pozabite na slavne PvP spopade iz preteklosti, saj se boste z vsako nevarnostjo morali spopasti povsem sami. Oklepov ni, kot tudi ne različnih orožij, zato bo vaš lik od začetka izgledal isto, zanašati pa se boste morali samo na svojo zvesto katano.

Tepežkanje je sicer odlično a včasih zna težavnost enostavno pretiravati. Navdušeni boste tisti, ki se vam je zdel Dark Souls prelahek.

Bojevalni sistem je zato sestavljen iz nenehne agresive ter zanašanja na “poise” sistem. Tako vi kot vaš sovražnik lahko blokirate s svojim orožjem in večkrat ko blokirate, bolj se bo napolnjevala vaša poise črta. Ko je polna, se bo vaš karakter ali pa nasprotnik zlomil in takrat lahko zadate smrtni udarec, ki instantno usmrti nasproti stoječega. A poisa ne boste zlomili samo z nenehnim napadanjem, saj veliko vlogo igra parry. Ta mehanika, znana že iz prejšnjih iger, zahteva od vas da v ravno pravem trenutku blokirate. Takrat namreč zadenete velik poise udarec nasprotniku in enako se lahko zgodi tudi vam, če napadete takrat, ko ne bi smeli. Paziti je potrebno še na posebne napade, ko recimo napadalec napade v ravni črti, se je potrebno izmakniti. Če uporabi napad po tleh, morate v pravem trenutku odskočiti in obenem dodatno skočiti na nasprotnika. Sledi ples sabelj, kjer morate v pravem trenutku uporabiti pravi napad in grdavži ne poznajo počitka. Za odločitev protinapada imate samo delček sekunde in zadeva vas zna preprosto preobremeniti. Ni me sram priznati, da je bilo vse skupaj zame enostavno preveč in moji refleksi preprosto niso zadostovali potrebam. Tu ni samo problem “git gud”, saj sem po večkratnih poskusih napadalca vendarle premagal a enostavno ob tem nisem čutil, da sem se česarkoli naučil ampak je bila zmaga zgolj posledica nekaj spretnosti in sreče. In po uspešno opravljenem izidu nisem čutil zmagoslavja, saj Sekiro ne vsebuje tistega “počivanja”, ko spet metodično raziskujete novo področje ampak je že sobo naprej prisoten nov šef, ki je še težji od prejšnjega in namesto občutka ponosa, sem čutil samo utrujenost in nenavdušenost do napredovanja, dokler nisem na četrtini svoje avanture zaključil in nisem imel več nobene želje po ponovni vrnitvi v svet pravljične japonske dežele. Igralni tempo je to pošteno obrnjen v smer nenehno naraščajoče težavnosti, ki vam ne pusti počitka in vas zna hitro pustiti preobremenjenega in brez želje do napredovanja.

  Humble Bundle Monthly za 12 € ponuja Crash Bandicoota, Spyro Reignited Trilogy ter Call of Duty: WW II

Neprestano crkovanje ne bo ostalo brez posledic. Ob vsaki smrti se bo razširljala bolezen med prebivalci in nekateri NPC-ji bodo ob vaši nepazljivosti postali nedostopni za nadaljne opravljanje stranskih nalog. Bolezen se sicer da pozdraviti a vseeno se mi zdi ta celotna mehanika precej “krneki” in je tam samo še za nadaljnje najedanje igralcu.

Kupujemo lahko razno opremo ter dodatke, k sreči pa lahko nabiramo tudi žaklje z zlatniki, ki ne izginejo ob smrti.

Nadgrajevanje karakterja je skorajda povsem izginilo. Naš karakter sedaj pridobiva izkušenjske točke, katere lahko vložite v nove bojevalne sposobnosti. Namesto duš tokrat nabiramo zlatnike in ko enkrat podležemo, jih določena količina izgine za vedno. Ne, ni vračanja do točke smrti, kjer bi zopet pridobili nazaj izgubljeno, saj so zlatniki preprosto izpuhteli v nebo.

Denarci nam prav pridejo pri nadgrajevanju prostetične roke, ki je reden spremljevalec naših bojevalnih sposobnosti. Tako lahko preko nje prožimo ogenj ali pa streljamo šurikene, med raziskovanjem pa lahko naberemo še lepo število dodatnih nadgradenj. Ob porazu mini šefov ali pa večjih beštij, lahko odkrijemo nadgradnje za zdravje a te nam pomagajo bore malo, ko pa nas praktično vsak nasprotnik spravi v onsostranstvo z enim udarcem. Razvijalec je k sreči vključil v igro trenažno lutko oz. neumrljivega nasprotnika, s katerim lahko vadite bojevalni sistem in novo pridobljene veščine. Pri njemu boste preživeli ogromno časa, saj lahko trenirate brez penalov in je odlična prilika, da se pripravite na vse prihajajoče izzive.

Povejmo za konec še nekaj v zgodbi. Ta je tokrat malce bolj razumevajoča, saj naš karakter dejansko govori in se lahko pogovarja z drugimi. Prav tako lahko odkrijemo razne zapiske, ki dodatno razsvetlijo dogajanje. Roko na srce, štorija ni ravno nekaj, kar bi krožilo po debatnih krožkih. Je zadovoljiva in pelje dogajanje naprej, to pa je nekje tudi to.

Ne razumite me napak, Sekiro je dober naslov in čuti se ljubezen razvijalca do igre. Žal pa špil preprosto ni bil zame in zaradi tega sem precej žalosten…

Celokupno gledano se ob igranju Sekira nisem ravno pretirano zabaval in nad špilom sem obupal, še preden sem prišel na polovico. Zato ta opis tudi nima ocene, saj se mi ne zdi pošteno, da mu podam številko, saj preprosto v njem zato nisem nabral dovolj ur.

Vseeno se zavedam, da je to dobra igra a je namenjena res specifični igričarski publiki, med katero preprosto ne spadam. Visoke ocene tujih publikacij držijo vodo, zdi pa se mi, da bi mnogokdo samo pogledal oceno, videl 10/10 in si rekel: “ok, tole moram imeti saj obožujem Dark Souls!”

Vendar ravno tu bi se uštel in na mestu je opozorilo, da je tole najtežja FromSoftova igra, ki je povsem drugačna od njenih predhodnikov. Veterani njihovih naslovov ne boste v prednosti ampak bolj v minusu, saj boste morali povsem spremeniti svoj pristop do igranja, kar zna biti za mnoge nemogoča naloga. Če boste premagali te ovire, super! Sekiro zna za vas postati najboljša igra tega leta in ne bo vam žal nakupa.

A ne gre zanemariti dejstva, da špil, tudi če ga ne primerjamo s prejšnjimi igrami, vsebuje svoje minuse, ki se jih ne da spregledati. Brutalna težavnost, ki včasih meji že na absurdno, slabo udejanjeno skrivanje, manjek večigralstva ter nerodna kamera zna igralce pripraviti, da bodo ob naslovu izdihnili dih frustracij.

Zato ponavljam, Sekiro res ni za vsakega, še posebej boste grdo gledali tisti, ki ste pričakovali nove Dark Souls avanture. To je akcijska pretepačina in ne RPG avantura in štejejo res hitri refleksi ter ljubezen do izziva, ki zna biti velikokrat prevelik zalogaj in bojim se, da zna veliko igralcev, kljub kakovosti igre, zaradi brutalne težavnosti obupati in špil se bo preselil na polico, nedokončan, pod težko dozo prahu.

Razvijalec FromSoftware in jaz sva že stara prijatelja. Najina skupna pot se je začela z njihovo igro Demon’s Souls in ravno zaradi tega špila sem davno nazaj si pridobil rabljeno PlayStation 3 konzolo, saj sem to igro takrat enostavno moral preizkusiti.

Nad naslovom sem bil takrat navdušen in moja ljubezen do razvijalčevih iger skozi leta samo še stopnjevala. Sledil je namreč pohod skozi trilogijo iger Dark Souls, mimogrede pa sem skočil še na PlayStation 4, kjer sem preigral Bloodborne, eno najbolj grozljivo preživetveno igro, ki sem jih kadarkoli preizkusil.

Poanta tega dolgega uvoda je, da vam dokažem, da sem naravnost zaljubljen v FromSoft izdelke in da sem se njihovega novega naslova Sekiro Shadows Die Twice veselil od same najave. Zato sem toliko bolj žalosten ob dejstvu, da je Sekiro sicer dober naslov, ki pa mi ni všeč sploh in ob katerem nisem pretirano užival.


Razvijalec: FromSoftware
Založnik: Activision
Platforme: Xbox One, PC, PlayStation 4
Datum izida: 22.03.2019
Nakup: EIGRE.si – od 47,87 €

Zvrst: Akcijska tretjeosebna


VIDEO OPIS


Naj takoj na začetku hitro razjasnim dejstvo: če so vam bile všeč vse igre tega razvijalca in imate v njih stotine ur, to ne pomeni, da vam bo Sekiro sploh všeč.

Novi izdelek je namreč največji odhod od ustaljene formule, ki jo je FromSoftware spočel z Demon’s Souls in katera je bila več ali manj samo dodatno razvita v njihovih novih naslovih.

Sekirov svet je lep a morda ne bo všeč veteranom FromSoft iger.

Izginili so namreč gotski dvorci in zamorjene viktorijanske ulice, saj je Sekiro povsem japonski. Okolica vam bo prijala, če ste navdušenec azijske kulture in vas povsem odvrnila, če vam je takšen okoliš odbijajoč. Vseeno ne gre spregledati, da so stopnje še vedno dobro sestavljene in držijo svojo lepoto a osebno so zame za stopničko nižje od njihovih prejšnjih naslovov. Predvsem sem pogrešal tisto povezanost vseh nivojev, ko si včasih lahko odklenil bližnjico, ki ti je prihranila kilometrsko tekanje do šefa. Nekaj odklepanja teh bližnjic je a so te precej manj organske kot v predhodnikih.

Predvsem mi je v oči stopil manjko podrobnosti in večje zanašanje na bolj odprte nivoje, ki pa kljub svoji odprtosti ostajajo bolj linearni. Okoliške bajtice držijo statično zaprta vrata in ne vabijo ravno k raziskovanju zato večino časa preživimo pri vihtenju med okoliško razpostavljenimi strehami ter nekam praznimi bojišči. Sekiro doda karakter, ki je veliko bolj agilen in se lahko s pomočjo svoje prostetične roke premika tako horizontalno kot tudi vertikalno.

Skakanje s prostetičnim kavljem je odlično, še posebej ko skoke povezujete v kombote.

Raziskovanje je zato veliko hitrejše, naš lik pa je uren kot strela. Priznati moram, da je uporaba kavlja za vihtenje na višje pozicije silno zabavna in pravo veselje je gledati naš lik, kako neproblematično skače iz veje na obzidje in se kot prava ninja sprehaja med sovražniki. Je dobrodošla sprememba od predhodnikov a sistem premikanja vsebuje svoje pomanjkljivosti, ki znajo zaradi pogostosti uporabe hitro pričeti najedati.

Naš junaček lahko recimo dvojno skoči do oddaljene police a ob drugem skoku je potrebno še enkrat sprožiti tipko za prijem, ki velikokrat preprosto ne prime. Včasih moramo recimo tudi stopiti iz roba, da se ga lahko nato oprimemo z rokami in zadeva zna biti presenetljivo nefunkcionalna. Sicer ni takšen problem, ko imamo za takšne traparije čas a postane izjemno tečno, ko moramo hitro zbežati pred nasprotnikom. Sistem premikanja pa nam zagode tudi pri drugi veliki novosti naslova: tiholazenju.

Sekiro namreč veliko poudarka daje na prikrito prečkanje stopenj, kjer sovražnike posekamo izza hrbta in to na tak način, da nase ne opozorimo vse okoliške nepridiprave. In tudi ti so velik odmik od do sedaj uprizorjenih zlikovcev, saj tokrat ne pretepamo nemrtvih ampak človeške nasprotnike.

nasprotniki so tokrat predvsem človeški a v glavah jim gnijejo možgani, tako kot njihovim nemrtvim predhodnikom.

Skladno s tem bi človek pričakoval, da bo nova grožnja nosila bolj napredno človeško inteligenco a žal temu ni tako. Ko se zlobca na skrivaj odkrižamo, njegovi kolegi ob ugledu njegovega trupelca ne zaženejo alarma. V bistvu niti ne trznejo, kar priča o temu, da so kot stražarji primerjajoči s poljskim strašilom. A druga pesem je, ko vas zasačijo izven senc, saj takrat vsi v stopnji kar naenkrat vedo točno kje se nahajate zato je res pomembno, da se nasprotnika odkrižate kar se da tiho. Škoda potem, da je sistem skrivanja povsem osnoven in je nerazložljivo zatežen.

Najeda recimo dejstvo, da lahko našega herojčka s pritiskom tipke spravimo v tiholazenje a te poze ne obdrži, ko se recimo z roko zavihtimo na višjo pozicijo. Takrat zopet obstane v normalni pozi in spet moramo pritisniti tipko za tiho hojo. Glede na to, da se tekom metodičnega odstranjevanja nasprotnikov večkrat zavihtimo na nove predele in da moramo velikokrat hitro napredovati do nove tarče, se zna hitro zgoditi napaka, da naš lik steče in s tem seveda opozori celo eskadriljo samurajev. Tako brezveze izgubite večminutno pobijanje in ste primorani v pobeg, še posebej pa to najeda, ko tako nasprotnike pobijate, da bi se lahko soočili z mini šefom.

Šefi so odlični in težek oreh, kar se seveda od FromSoft iger tudi že pričakuje.

Sekiro skozi stopnje posuje veliko manjših šefetin, ki so lahko velikokrat težje od svojih večjih bratcev. In ponavadi so obkroženi s svojimi podležniki, ki se jih je pametno prej odkrižati, saj je že mini šef pošten zalogaj. Predstavljajte si potem, ko ste zaradi prej naštete napake odkriti in po možnosti ubiti in morate ponovno vse od začetka, saj bodo naslednjič seveda spet vsi nasprotniki oživeli. Sledi lahko večurno pobijanje enih in istih sovražnikov, kar sploh ni najtežji del, saj vas na koncu pričaka mini šef, ki dodobra nakaže naslednjo spremembo pri Sekiro: bojevalni sistem ter brutalna težavnost.

Ni me sram priznati, da nisem ravno mojstrski Dark Souls igralec a z vztrajnostjo sem premagal tudi največje ovire. Predvsem so mi pretekli FromSoftovi naslovi ponudili opcije. Lahko sem bil vitez, ki se skriva za ščitom. Lahko sem bil bolj agilen igralec, ki je stavil na izmikanje in udarjanje s hitrim orožjem. Tu je sistem čarovnij ter streljanje magičnih izstrelkov od daleč. Če je šlo za nohte, sem lahko na pomoč poklical prijateljskega NPC-ja ali pa kakega drugega igralca. Nadgrajeval sem lahko orožja ter svoj karakter ter si tako izboljšal vzdržljivost.

  Call of Duty Modern Warfare dobil še zadnji napovednik pred izidom

Vse to je izginilo iz Sekiro Shadows Die Twice. Gre za striktno enoigralski naslov, tako da lahko pozabite na slavne PvP spopade iz preteklosti, saj se boste z vsako nevarnostjo morali spopasti povsem sami. Oklepov ni, kot tudi ne različnih orožij, zato bo vaš lik od začetka izgledal isto, zanašati pa se boste morali samo na svojo zvesto katano.

Tepežkanje je sicer odlično a včasih zna težavnost enostavno pretiravati. Navdušeni boste tisti, ki se vam je zdel Dark Souls prelahek.

Bojevalni sistem je zato sestavljen iz nenehne agresive ter zanašanja na “poise” sistem. Tako vi kot vaš sovražnik lahko blokirate s svojim orožjem in večkrat ko blokirate, bolj se bo napolnjevala vaša poise črta. Ko je polna, se bo vaš karakter ali pa nasprotnik zlomil in takrat lahko zadate smrtni udarec, ki instantno usmrti nasproti stoječega. A poisa ne boste zlomili samo z nenehnim napadanjem, saj veliko vlogo igra parry. Ta mehanika, znana že iz prejšnjih iger, zahteva od vas da v ravno pravem trenutku blokirate. Takrat namreč zadenete velik poise udarec nasprotniku in enako se lahko zgodi tudi vam, če napadete takrat, ko ne bi smeli. Paziti je potrebno še na posebne napade, ko recimo napadalec napade v ravni črti, se je potrebno izmakniti. Če uporabi napad po tleh, morate v pravem trenutku odskočiti in obenem dodatno skočiti na nasprotnika. Sledi ples sabelj, kjer morate v pravem trenutku uporabiti pravi napad in grdavži ne poznajo počitka. Za odločitev protinapada imate samo delček sekunde in zadeva vas zna preprosto preobremeniti. Ni me sram priznati, da je bilo vse skupaj zame enostavno preveč in moji refleksi preprosto niso zadostovali potrebam. Tu ni samo problem “git gud”, saj sem po večkratnih poskusih napadalca vendarle premagal a enostavno ob tem nisem čutil, da sem se česarkoli naučil ampak je bila zmaga zgolj posledica nekaj spretnosti in sreče. In po uspešno opravljenem izidu nisem čutil zmagoslavja, saj Sekiro ne vsebuje tistega “počivanja”, ko spet metodično raziskujete novo področje ampak je že sobo naprej prisoten nov šef, ki je še težji od prejšnjega in namesto občutka ponosa, sem čutil samo utrujenost in nenavdušenost do napredovanja, dokler nisem na četrtini svoje avanture zaključil in nisem imel več nobene želje po ponovni vrnitvi v svet pravljične japonske dežele. Igralni tempo je to pošteno obrnjen v smer nenehno naraščajoče težavnosti, ki vam ne pusti počitka in vas zna hitro pustiti preobremenjenega in brez želje do napredovanja.

Neprestano crkovanje ne bo ostalo brez posledic. Ob vsaki smrti se bo razširljala bolezen med prebivalci in nekateri NPC-ji bodo ob vaši nepazljivosti postali nedostopni za nadaljne opravljanje stranskih nalog. Bolezen se sicer da pozdraviti a vseeno se mi zdi ta celotna mehanika precej “krneki” in je tam samo še za nadaljnje najedanje igralcu.

Kupujemo lahko razno opremo ter dodatke, k sreči pa lahko nabiramo tudi žaklje z zlatniki, ki ne izginejo ob smrti.

Nadgrajevanje karakterja je skorajda povsem izginilo. Naš karakter sedaj pridobiva izkušenjske točke, katere lahko vložite v nove bojevalne sposobnosti. Namesto duš tokrat nabiramo zlatnike in ko enkrat podležemo, jih določena količina izgine za vedno. Ne, ni vračanja do točke smrti, kjer bi zopet pridobili nazaj izgubljeno, saj so zlatniki preprosto izpuhteli v nebo.

Denarci nam prav pridejo pri nadgrajevanju prostetične roke, ki je reden spremljevalec naših bojevalnih sposobnosti. Tako lahko preko nje prožimo ogenj ali pa streljamo šurikene, med raziskovanjem pa lahko naberemo še lepo število dodatnih nadgradenj. Ob porazu mini šefov ali pa večjih beštij, lahko odkrijemo nadgradnje za zdravje a te nam pomagajo bore malo, ko pa nas praktično vsak nasprotnik spravi v onsostranstvo z enim udarcem. Razvijalec je k sreči vključil v igro trenažno lutko oz. neumrljivega nasprotnika, s katerim lahko vadite bojevalni sistem in novo pridobljene veščine. Pri njemu boste preživeli ogromno časa, saj lahko trenirate brez penalov in je odlična prilika, da se pripravite na vse prihajajoče izzive.

Povejmo za konec še nekaj v zgodbi. Ta je tokrat malce bolj razumevajoča, saj naš karakter dejansko govori in se lahko pogovarja z drugimi. Prav tako lahko odkrijemo razne zapiske, ki dodatno razsvetlijo dogajanje. Roko na srce, štorija ni ravno nekaj, kar bi krožilo po debatnih krožkih. Je zadovoljiva in pelje dogajanje naprej, to pa je nekje tudi to.

Ne razumite me napak, Sekiro je dober naslov in čuti se ljubezen razvijalca do igre. Žal pa špil preprosto ni bil zame in zaradi tega sem precej žalosten…

Celokupno gledano se ob igranju Sekira nisem ravno pretirano zabaval in nad špilom sem obupal, še preden sem prišel na polovico. Zato ta opis tudi nima ocene, saj se mi ne zdi pošteno, da mu podam številko, saj preprosto v njem zato nisem nabral dovolj ur.

Vseeno se zavedam, da je to dobra igra a je namenjena res specifični igričarski publiki, med katero preprosto ne spadam. Visoke ocene tujih publikacij držijo vodo, zdi pa se mi, da bi mnogokdo samo pogledal oceno, videl 10/10 in si rekel: “ok, tole moram imeti saj obožujem Dark Souls!”

Vendar ravno tu bi se uštel in na mestu je opozorilo, da je tole najtežja FromSoftova igra, ki je povsem drugačna od njenih predhodnikov. Veterani njihovih naslovov ne boste v prednosti ampak bolj v minusu, saj boste morali povsem spremeniti svoj pristop do igranja, kar zna biti za mnoge nemogoča naloga. Če boste premagali te ovire, super! Sekiro zna za vas postati najboljša igra tega leta in ne bo vam žal nakupa.

A ne gre zanemariti dejstva, da špil, tudi če ga ne primerjamo s prejšnjimi igrami, vsebuje svoje minuse, ki se jih ne da spregledati. Brutalna težavnost, ki včasih meji že na absurdno, slabo udejanjeno skrivanje, manjek večigralstva ter nerodna kamera zna igralce pripraviti, da bodo ob naslovu izdihnili dih frustracij.

Zato ponavljam, Sekiro res ni za vsakega, še posebej boste grdo gledali tisti, ki ste pričakovali nove Dark Souls avanture. To je akcijska pretepačina in ne RPG avantura in štejejo res hitri refleksi ter ljubezen do izziva, ki zna biti velikokrat prevelik zalogaj in bojim se, da zna veliko igralcev, kljub kakovosti igre, zaradi brutalne težavnosti obupati in špil se bo preselil na polico, nedokončan, pod težko dozo prahu.

Razvijalec FromSoftware in jaz sva že stara prijatelja. Najina skupna pot se je začela z njihovo igro Demon’s Souls in ravno zaradi tega špila sem davno nazaj si pridobil rabljeno PlayStation 3 konzolo, saj sem to igro takrat enostavno moral preizkusiti.

Nad naslovom sem bil takrat navdušen in moja ljubezen do razvijalčevih iger skozi leta samo še stopnjevala. Sledil je namreč pohod skozi trilogijo iger Dark Souls, mimogrede pa sem skočil še na PlayStation 4, kjer sem preigral Bloodborne, eno najbolj grozljivo preživetveno igro, ki sem jih kadarkoli preizkusil.

Poanta tega dolgega uvoda je, da vam dokažem, da sem naravnost zaljubljen v FromSoft izdelke in da sem se njihovega novega naslova Sekiro Shadows Die Twice veselil od same najave. Zato sem toliko bolj žalosten ob dejstvu, da je Sekiro sicer dober naslov, ki pa mi ni všeč sploh in ob katerem nisem pretirano užival.


Razvijalec: FromSoftware
Založnik: Activision
Platforme: Xbox One, PC, PlayStation 4
Datum izida: 22.03.2019
Nakup: EIGRE.si – od 47,87 €

Zvrst: Akcijska tretjeosebna


VIDEO OPIS


Naj takoj na začetku hitro razjasnim dejstvo: če so vam bile všeč vse igre tega razvijalca in imate v njih stotine ur, to ne pomeni, da vam bo Sekiro sploh všeč.

Novi izdelek je namreč največji odhod od ustaljene formule, ki jo je FromSoftware spočel z Demon’s Souls in katera je bila več ali manj samo dodatno razvita v njihovih novih naslovih.

Sekirov svet je lep a morda ne bo všeč veteranom FromSoft iger.

Izginili so namreč gotski dvorci in zamorjene viktorijanske ulice, saj je Sekiro povsem japonski. Okolica vam bo prijala, če ste navdušenec azijske kulture in vas povsem odvrnila, če vam je takšen okoliš odbijajoč. Vseeno ne gre spregledati, da so stopnje še vedno dobro sestavljene in držijo svojo lepoto a osebno so zame za stopničko nižje od njihovih prejšnjih naslovov. Predvsem sem pogrešal tisto povezanost vseh nivojev, ko si včasih lahko odklenil bližnjico, ki ti je prihranila kilometrsko tekanje do šefa. Nekaj odklepanja teh bližnjic je a so te precej manj organske kot v predhodnikih.

Predvsem mi je v oči stopil manjko podrobnosti in večje zanašanje na bolj odprte nivoje, ki pa kljub svoji odprtosti ostajajo bolj linearni. Okoliške bajtice držijo statično zaprta vrata in ne vabijo ravno k raziskovanju zato večino časa preživimo pri vihtenju med okoliško razpostavljenimi strehami ter nekam praznimi bojišči. Sekiro doda karakter, ki je veliko bolj agilen in se lahko s pomočjo svoje prostetične roke premika tako horizontalno kot tudi vertikalno.

Skakanje s prostetičnim kavljem je odlično, še posebej ko skoke povezujete v kombote.

Raziskovanje je zato veliko hitrejše, naš lik pa je uren kot strela. Priznati moram, da je uporaba kavlja za vihtenje na višje pozicije silno zabavna in pravo veselje je gledati naš lik, kako neproblematično skače iz veje na obzidje in se kot prava ninja sprehaja med sovražniki. Je dobrodošla sprememba od predhodnikov a sistem premikanja vsebuje svoje pomanjkljivosti, ki znajo zaradi pogostosti uporabe hitro pričeti najedati.

Naš junaček lahko recimo dvojno skoči do oddaljene police a ob drugem skoku je potrebno še enkrat sprožiti tipko za prijem, ki velikokrat preprosto ne prime. Včasih moramo recimo tudi stopiti iz roba, da se ga lahko nato oprimemo z rokami in zadeva zna biti presenetljivo nefunkcionalna. Sicer ni takšen problem, ko imamo za takšne traparije čas a postane izjemno tečno, ko moramo hitro zbežati pred nasprotnikom. Sistem premikanja pa nam zagode tudi pri drugi veliki novosti naslova: tiholazenju.

Sekiro namreč veliko poudarka daje na prikrito prečkanje stopenj, kjer sovražnike posekamo izza hrbta in to na tak način, da nase ne opozorimo vse okoliške nepridiprave. In tudi ti so velik odmik od do sedaj uprizorjenih zlikovcev, saj tokrat ne pretepamo nemrtvih ampak človeške nasprotnike.

nasprotniki so tokrat predvsem človeški a v glavah jim gnijejo možgani, tako kot njihovim nemrtvim predhodnikom.

Skladno s tem bi človek pričakoval, da bo nova grožnja nosila bolj napredno človeško inteligenco a žal temu ni tako. Ko se zlobca na skrivaj odkrižamo, njegovi kolegi ob ugledu njegovega trupelca ne zaženejo alarma. V bistvu niti ne trznejo, kar priča o temu, da so kot stražarji primerjajoči s poljskim strašilom. A druga pesem je, ko vas zasačijo izven senc, saj takrat vsi v stopnji kar naenkrat vedo točno kje se nahajate zato je res pomembno, da se nasprotnika odkrižate kar se da tiho. Škoda potem, da je sistem skrivanja povsem osnoven in je nerazložljivo zatežen.

Najeda recimo dejstvo, da lahko našega herojčka s pritiskom tipke spravimo v tiholazenje a te poze ne obdrži, ko se recimo z roko zavihtimo na višjo pozicijo. Takrat zopet obstane v normalni pozi in spet moramo pritisniti tipko za tiho hojo. Glede na to, da se tekom metodičnega odstranjevanja nasprotnikov večkrat zavihtimo na nove predele in da moramo velikokrat hitro napredovati do nove tarče, se zna hitro zgoditi napaka, da naš lik steče in s tem seveda opozori celo eskadriljo samurajev. Tako brezveze izgubite večminutno pobijanje in ste primorani v pobeg, še posebej pa to najeda, ko tako nasprotnike pobijate, da bi se lahko soočili z mini šefom.

Šefi so odlični in težek oreh, kar se seveda od FromSoft iger tudi že pričakuje.

Sekiro skozi stopnje posuje veliko manjših šefetin, ki so lahko velikokrat težje od svojih večjih bratcev. In ponavadi so obkroženi s svojimi podležniki, ki se jih je pametno prej odkrižati, saj je že mini šef pošten zalogaj. Predstavljajte si potem, ko ste zaradi prej naštete napake odkriti in po možnosti ubiti in morate ponovno vse od začetka, saj bodo naslednjič seveda spet vsi nasprotniki oživeli. Sledi lahko večurno pobijanje enih in istih sovražnikov, kar sploh ni najtežji del, saj vas na koncu pričaka mini šef, ki dodobra nakaže naslednjo spremembo pri Sekiro: bojevalni sistem ter brutalna težavnost.

Ni me sram priznati, da nisem ravno mojstrski Dark Souls igralec a z vztrajnostjo sem premagal tudi največje ovire. Predvsem so mi pretekli FromSoftovi naslovi ponudili opcije. Lahko sem bil vitez, ki se skriva za ščitom. Lahko sem bil bolj agilen igralec, ki je stavil na izmikanje in udarjanje s hitrim orožjem. Tu je sistem čarovnij ter streljanje magičnih izstrelkov od daleč. Če je šlo za nohte, sem lahko na pomoč poklical prijateljskega NPC-ja ali pa kakega drugega igralca. Nadgrajeval sem lahko orožja ter svoj karakter ter si tako izboljšal vzdržljivost.

  Call of Duty: Mobile dosegel rekordno število prenosov v prvem tednu izida

Vse to je izginilo iz Sekiro Shadows Die Twice. Gre za striktno enoigralski naslov, tako da lahko pozabite na slavne PvP spopade iz preteklosti, saj se boste z vsako nevarnostjo morali spopasti povsem sami. Oklepov ni, kot tudi ne različnih orožij, zato bo vaš lik od začetka izgledal isto, zanašati pa se boste morali samo na svojo zvesto katano.

Tepežkanje je sicer odlično a včasih zna težavnost enostavno pretiravati. Navdušeni boste tisti, ki se vam je zdel Dark Souls prelahek.

Bojevalni sistem je zato sestavljen iz nenehne agresive ter zanašanja na “poise” sistem. Tako vi kot vaš sovražnik lahko blokirate s svojim orožjem in večkrat ko blokirate, bolj se bo napolnjevala vaša poise črta. Ko je polna, se bo vaš karakter ali pa nasprotnik zlomil in takrat lahko zadate smrtni udarec, ki instantno usmrti nasproti stoječega. A poisa ne boste zlomili samo z nenehnim napadanjem, saj veliko vlogo igra parry. Ta mehanika, znana že iz prejšnjih iger, zahteva od vas da v ravno pravem trenutku blokirate. Takrat namreč zadenete velik poise udarec nasprotniku in enako se lahko zgodi tudi vam, če napadete takrat, ko ne bi smeli. Paziti je potrebno še na posebne napade, ko recimo napadalec napade v ravni črti, se je potrebno izmakniti. Če uporabi napad po tleh, morate v pravem trenutku odskočiti in obenem dodatno skočiti na nasprotnika. Sledi ples sabelj, kjer morate v pravem trenutku uporabiti pravi napad in grdavži ne poznajo počitka. Za odločitev protinapada imate samo delček sekunde in zadeva vas zna preprosto preobremeniti. Ni me sram priznati, da je bilo vse skupaj zame enostavno preveč in moji refleksi preprosto niso zadostovali potrebam. Tu ni samo problem “git gud”, saj sem po večkratnih poskusih napadalca vendarle premagal a enostavno ob tem nisem čutil, da sem se česarkoli naučil ampak je bila zmaga zgolj posledica nekaj spretnosti in sreče. In po uspešno opravljenem izidu nisem čutil zmagoslavja, saj Sekiro ne vsebuje tistega “počivanja”, ko spet metodično raziskujete novo področje ampak je že sobo naprej prisoten nov šef, ki je še težji od prejšnjega in namesto občutka ponosa, sem čutil samo utrujenost in nenavdušenost do napredovanja, dokler nisem na četrtini svoje avanture zaključil in nisem imel več nobene želje po ponovni vrnitvi v svet pravljične japonske dežele. Igralni tempo je to pošteno obrnjen v smer nenehno naraščajoče težavnosti, ki vam ne pusti počitka in vas zna hitro pustiti preobremenjenega in brez želje do napredovanja.

Neprestano crkovanje ne bo ostalo brez posledic. Ob vsaki smrti se bo razširljala bolezen med prebivalci in nekateri NPC-ji bodo ob vaši nepazljivosti postali nedostopni za nadaljne opravljanje stranskih nalog. Bolezen se sicer da pozdraviti a vseeno se mi zdi ta celotna mehanika precej “krneki” in je tam samo še za nadaljnje najedanje igralcu.

Kupujemo lahko razno opremo ter dodatke, k sreči pa lahko nabiramo tudi žaklje z zlatniki, ki ne izginejo ob smrti.

Nadgrajevanje karakterja je skorajda povsem izginilo. Naš karakter sedaj pridobiva izkušenjske točke, katere lahko vložite v nove bojevalne sposobnosti. Namesto duš tokrat nabiramo zlatnike in ko enkrat podležemo, jih določena količina izgine za vedno. Ne, ni vračanja do točke smrti, kjer bi zopet pridobili nazaj izgubljeno, saj so zlatniki preprosto izpuhteli v nebo.

Denarci nam prav pridejo pri nadgrajevanju prostetične roke, ki je reden spremljevalec naših bojevalnih sposobnosti. Tako lahko preko nje prožimo ogenj ali pa streljamo šurikene, med raziskovanjem pa lahko naberemo še lepo število dodatnih nadgradenj. Ob porazu mini šefov ali pa večjih beštij, lahko odkrijemo nadgradnje za zdravje a te nam pomagajo bore malo, ko pa nas praktično vsak nasprotnik spravi v onsostranstvo z enim udarcem. Razvijalec je k sreči vključil v igro trenažno lutko oz. neumrljivega nasprotnika, s katerim lahko vadite bojevalni sistem in novo pridobljene veščine. Pri njemu boste preživeli ogromno časa, saj lahko trenirate brez penalov in je odlična prilika, da se pripravite na vse prihajajoče izzive.

Povejmo za konec še nekaj v zgodbi. Ta je tokrat malce bolj razumevajoča, saj naš karakter dejansko govori in se lahko pogovarja z drugimi. Prav tako lahko odkrijemo razne zapiske, ki dodatno razsvetlijo dogajanje. Roko na srce, štorija ni ravno nekaj, kar bi krožilo po debatnih krožkih. Je zadovoljiva in pelje dogajanje naprej, to pa je nekje tudi to.

Ne razumite me napak, Sekiro je dober naslov in čuti se ljubezen razvijalca do igre. Žal pa špil preprosto ni bil zame in zaradi tega sem precej žalosten…

Celokupno gledano se ob igranju Sekira nisem ravno pretirano zabaval in nad špilom sem obupal, še preden sem prišel na polovico. Zato ta opis tudi nima ocene, saj se mi ne zdi pošteno, da mu podam številko, saj preprosto v njem zato nisem nabral dovolj ur.

Vseeno se zavedam, da je to dobra igra a je namenjena res specifični igričarski publiki, med katero preprosto ne spadam. Visoke ocene tujih publikacij držijo vodo, zdi pa se mi, da bi mnogokdo samo pogledal oceno, videl 10/10 in si rekel: “ok, tole moram imeti saj obožujem Dark Souls!”

Vendar ravno tu bi se uštel in na mestu je opozorilo, da je tole najtežja FromSoftova igra, ki je povsem drugačna od njenih predhodnikov. Veterani njihovih naslovov ne boste v prednosti ampak bolj v minusu, saj boste morali povsem spremeniti svoj pristop do igranja, kar zna biti za mnoge nemogoča naloga. Če boste premagali te ovire, super! Sekiro zna za vas postati najboljša igra tega leta in ne bo vam žal nakupa.

A ne gre zanemariti dejstva, da špil, tudi če ga ne primerjamo s prejšnjimi igrami, vsebuje svoje minuse, ki se jih ne da spregledati. Brutalna težavnost, ki včasih meji že na absurdno, slabo udejanjeno skrivanje, manjek večigralstva ter nerodna kamera zna igralce pripraviti, da bodo ob naslovu izdihnili dih frustracij.

Zato ponavljam, Sekiro res ni za vsakega, še posebej boste grdo gledali tisti, ki ste pričakovali nove Dark Souls avanture. To je akcijska pretepačina in ne RPG avantura in štejejo res hitri refleksi ter ljubezen do izziva, ki zna biti velikokrat prevelik zalogaj in bojim se, da zna veliko igralcev, kljub kakovosti igre, zaradi brutalne težavnosti obupati in špil se bo preselil na polico, nedokončan, pod težko dozo prahu.

Spisal

BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: [email protected]

Deli novico

Popularne novice

2 KOMENTARJI

  1. Igra je do “slabših” (sem štejem vse nas povprečne) igralcev skrajno neprijazna in problem niso samo težki šefi (izraz mini je pri večini povsem odveč). Razvijalci so dobro vedeli, da bo veliko igralcev moralo posameznega šefa ponavljati 10, 20, 50 ali več kot 100 krat. To, da moraš pred (mini) šefom vsakič rutinsko pospraviti še 10 ali več navadnih gruntov postane z vsakim poskusom čedalje bolj dolgočasno in odveč, sploh ko te potem mini šef pokonča v par sekundah zaradi ene same napake. Še bolj moteče je, da za lažje premagovanje nekaterih obveznih šefov (konkretno corrupted monk) potrebuješ predmete, ki so zelo redki (devine conffeti, snap seeds…) in igra shrani pozicijo tudi ko te predmete uporabiš v neuspelem poskusu. Potem ostane samo možnost, da poskušaš brez tega, kar je še bistveno težje, ali poskušaš te predmete najti, kar je lahko spet za uro duhomornega ponavljanja vedno istih stopenj in sovražnikov. Sam sem ta problem rešil tako, da sem si enostavno kopiral save datoteke. Tu bi morala biti po moje vsaj pri šefih opcija da ročno shraniš položaj in poskušaš potem od tam.

    Mantra “git gud”, ki jo širijo fanatični oboževalci From Software bo za veliko igralcev preprosto nedosegljiva, saj je za veliko izmed nas misija nemogoče tudi tek na 100 metrov pod recimo 12 sekundami. Dejstvo je, da ima igra samo težavnost “very hard”, plus zgoraj omenjene dodatne mehanizme, ki “povprečneže” želijo odvrniti od igranja. Kar pa je velika škoda, saj si Sekiro zasluži, da bi v njem lahko uživali tudi “povprečneži”. V tem stanju kot je sedaj pa ne bodo in bodo veliko pred koncem obupali…

  2. K zgornjemu komentarju moram dodati še to, da sem uporabil goljufijo, da sem igro sploh končal pri par najtežjih šefih. Preprosto je bila frustracija prevelika. Ker sem imel shranjene položaje sem šel za test preveriti, koliko časa dejansko potrebujem, da premagam Genichira, Owla in oba končna šefa (Isshin in Sword Saint) samo z mečem in da je zmaga rutinska, torej da zmagam vsaj v enem od pet poskusov. Izkazalo se je, da sem potreboval v povprečju po dve uri ali še nekaj več da sem prišel do tega nivoja (z malo sreče kakšna zmaga uspe tudi prej, ni pa še rutine). Sploh Sword Saint je zelo težak v drugi fazi, ko prične uporabljati še sulico. Ko toliko časa ponavljaš en in isti boj razviješ neko taktiko, ki se izkaže za učinkovito. Jaz sem izkoriščal njihove skoke plus Ichimonji udarec. Ampak tudi pri teh težkih šefih je igra skrajno neprijazna do igralca. Recimo pri Sword Saint-u imaš prve dve fazi od štirih, ki čez čas postanete čista rutina, ampak jih moraš ponavljati znova in znova da prideš do faze s sulico, kjer te pa sesuje kot za šalo, dokler ne razviješ prave taktike. Isto pri Isshinu, kjer je dejanski izziv šele tretja faza z ognjem, ampak moraš vedno znova in znova čez prve dve.

    Skratka pri Sekiru so se razvijalci res močno potrudili da naredijo igro, ki bo težka preizkušnja upam si reči za večino, tudi za nekatere fanatične oboževalce Souls serije, ki tokrat ne morejo poklicati na pomoč soigralce.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

HEY POČAKAJ MALO!

Ali veš, da včasih zamudiš top novice? Ne sekiraj se imamo rešitev! Naroči se in prejmi top novice kar na email!
Klikni na spodnjo povezavo in odprlo se bo okno kjer se lahko naročiš.