Igre v žanru solo kartanja zadnja leta vzklijejo kot gobe po dežju. Težko bi navedel obdobje začetka tega trenda, a kot ljubitelj žanra nimam nič proti večjem naboru potencialnih hitov. Nenazadnje nam je med drugim prinesel tudi Slay the Spire… Ali pa je ta morda ravno razlog za porast žanra? Kakorkoli, danes imamo pred sabo pepelnato kvartopirske izkušnjo, ki se ne boji zagrabiti sotrpine za mehke dele pod prisilo, da razkrijejo vse svoje skrivnosti. Deck of Ashes, kot so jo oklicali razvijalci, je izbranka v zgodnjem dostopu pod okriljem ruske razvojne ekipe AY Games in kitajskega založnika Whisper Games. Slednji ima sicer pod perutjo že kar nekaj naslovov, a za razvojno ekipo gre za prvi skupni naslov in vsekakor je očitno, da so navdih jemali iz nabora različnih velikih imen.
Preden Deck of Ashes sploh vržemo na predogledni oltar moramo, enostavno moramo pričeti z navedbo, zakaj se sploh gre. Je težaška in depresivna kombinacija RPG-ja z elementi kartanja in narativnim poudarkom. Njen najbolj prepoznaven del je zagotovo estetika, ob kateri se ti pojavi dvom o monogamiji razvijalcev za Darkest Dungeon, istočasno pa ob pogledu na igralni stil iste pregrešne misli preidejo na Slay The Spire. A kljub temu lahko mirne duše oznanim, da kljub podobnostim ne gre za nežlahtno, izkoriščevalsko kopijo popularnih naslovov. Deck of Ashes je svojevrsten naslov, ki bo vsakemu ljubitelju žanra na obraz privedel velik nasmešek.
Razvojna ekipa: AY Games
Založnik: Whisper Games, AY Games
Platforme: PC
Datum izida: 11.04.2019 (EA)
Cena: 12,49€
Zvrst: Kvartopirski RPG
Igrati s samim seboj je dobilo nov pomen
Sicer v igri nisem preživel več kot dobrih deset ur, a v tem času je bila moja izkušnja pretežno pozitivna. Sploh glede na dejstvo, da smo bili komaj priča prihodu v zgodnji dostop in tako na razpolago zaenkrat razumljivo še nimamo ogromnega nabora vsebine.
Če tako bereš ta opis par mesecev v prihodnosti, je v optimalnem primeru igra učakala vsaj nekaj sprememb in košaro nove vsebine. Zato imej v mislih, da bo moje izkustvo aktualno sorazmerno glede na pretečen čas. A to je zgolj prekletstvo (blagoslov?) konstantnega razvoja in zgodnjega dostopa.
Zanimiva stvar, ki Deck of Ashes loči od preostanka žanrskih sotrpinov je dejstvo, da sloni pretežno na zgodbeni osnovi. Pri večini kartaških iger je to področje večinoma zelo lahkotno, kar je povsem razumljivo. Primarno so ustvarjene za večigralski trg in kot takšne nimajo razloga, zakaj bi se lotile nepotrebnih zgodbenih adicij, če pa ima večina igralcev v mislih zgolj eno stvar.
A kot je Slay The Spire pokazala, žanru ni potrebno beračiti v večigralskih soteskah, ampak lahko na zlato rudo naleti tudi v enoigralski obliki.
Deck of Ashes se tako skuša pridružiti obilici novejših enoigralskih kartaških naslovov, za katere po vsej verjetnosti nikoli še nisi slišal. Prvi, s katerim sem se sam spoprijateljil je bil Monster Slayers. Kljub simplističnosti me je navdušil, zato ne bom zanikal, da je bilo navdušenje ob odkritju mnogo kompleksnejšega Slay The Spire še toliko večje. A nikoli se ne branim sveže sapice in tu pride do izraza Deck of Ashes.
Kruta piromantika
Kot narativna izkušnja vsebuje kar nekaj zanimivosti. Ena teh je, da ima vsak izmed likov lastno zgodbo. Zaenkrat je sicer na voljo samo požigalka, a po igralnem zaslonu sodeč bomo kmalu dobili tudi tatiča.
Svojo usodo pričneš krojiti kot pripadnik skupine banditov, ki so se zaradi dolgčasa odločili spraviti nad samo smrt. A ob tem so nekako uspelo zlomiti njeno skrinjico pepela in s tem nad Zemljo spustili ultimativni kaos. Pepelnato prekletstvo je ne le spremenilo vse okoli tebe v depresivno bedo, modificiralo je tudi sposobnosti tvojega lika.
V primeru piromanke so ji sovaščani zaradi grehov sodili na grmadi, a s tem jo je obiskala zmožnost kontroliranja ognja in imunost nanj. Morda bi si mislil, da je v nasprotju z smrtjo na grmadi sposobnost pravi blagoslov, ampak niti ne. Hkrati ji pepel povzroča večno agonijo, ki se bo končala komaj s preklicem prekletstva, kar si tudi prizadevaš doseči.
Zgodba tvoj lik ne skuša prikazati kot borca za “sile dobrega”. V najboljšem primeru gre za anti-junaka, ki se reševanja sveta loteva ekskluzivno z lastnimi ambicijami v mislih – v primeru piromanke je to končanje agonije, ki ji povzroča neprestano trpljenje.
Navedeno označuje zgolj začetek in vse se resnično združi v zanimivo zgodbeno izkušnjo. Kapo dol tudi naratorju ter vmesnim sekvencam, ki po zaslugi dobre govorne podpore vse privedejo do življenja. Večinoma sicer zgodbe neodvisnih iger gredo mirno mimo mene brez ene same dvignjene obrvi in nikoli si nisem mislil, da se ena redkih, ki me je navdušila, nahaja ravno v kvartopirskem RPG-ju.
Iz pepela si prišel in v pepel se povrneš
A ne glede na vse hvalnice zgodbi osrčje igre še zmerom predstavljajo igralne mehanike. Tvojo igranje sestoji iz prostega potovanja po majhnem zemljevidu v iskanju dobrin, preden se po določenem času ne pomeriš s šefom. Svoj preživetven potencial v tem času dvigaš preko zbiranja vsega mogočega. Od zlata in pepela (potreben je za izdelavo novih kart) ter ostalih resursov za nakup nadgradenj pa do receptov za nove karte. Dlje od tabora kot se podaš, na težje sovražnike boš naletel, a hkrati bodo boljše tudi nagrade.
Igra ima tako tudi precej roguelike značilnosti, saj smrt glede na izbrano težavnost lahko označuje konec, zaradi česar nočeš ničesar prepustiti nepotrebnemu tveganju. A včasih se zna tveganje izkazati sprejemljivo za osvojitev končne nagrade.
Neizogibno boš med potovanjem naletel na skupine s po enim ali večimi sovražniki iz impresivne selekcije. Tu pa pridejo v ospredje borbene mehanike, ki sestojijo iz vsem znanega kvartopirskega bojevanja, ki ga je popularizirala ravno Slay The Spire.
Ob srečanju sovražnikov se prestaviš v standardno areno s tabo na levi in sovražniki na levi strani, pod tabo pa selekcijo kart. A Deck of Ashes vpelje določene inovacije, ki privedejo do sveže igralne izkušnje. Kjer večina vzpodbuja čim manjši fokusiran kupček kart, se po mojih izkušnjah ta taktika ni izkazala za najbolj učinkovito.
Vsako potezo dobiš v dlan do šest kart in pet energije, ki jo plačuješ za igranje kart. Slednje so sicer precej običajne in vzpodbujajo razne stile igranja, a tu pride v ospredje zanimiva mehanika.
Ko ti v kupčku zmanjka kart se namreč ne obnovijo same. Obnoviš jih lahko zgolj po pet, a pri tem plačaš ceno dela življenja. Prav tako se karte po koncu dvoboja ne obnovijo samodejno, ampak ostanejo v “odvrženem ” oziroma pepelnem kupčku, kar na dan spet privede razne interakcije in vodi do premišljenega igranja, kaj lahko pogrešiš v naslednjem boju.
A v nekaterih primerih boš spet namerno želel “izgubiti” določene karte, saj bodo s tem nekateri napadi ali sposobnosti postale bolj učinkovite, odvržene karte pa imajo lahko tudi pasivne sposobnosti za ravno ta namen. Tako pride na plan taktično igralno osrčje, kjer stalno žongliraš s kartami v obeh kupčkih ter v dlani.
Po vsakem spopadu lahko izrabiš omejeno število točk za regeneracijo zdravja. Problem se znajde v dejstvu, da isti resurs lahko uporabiš tudi za obnovitev kart. Tako moraš stalno uravnovešati oba resursa in nedvomno vedno ne gre za lahko odločitev. Brez kart se ne moreš učinkovito boriti, a brez zdravja, brez tega se sploh ne moreš boriti. Na srečo lahko celoten kupček enkrat dnevno obnoviš tudi v taboru, a dan je dolg in sovražniki premnogi.
Ves čas si tudi časovno omejen, saj po določenem časovnem obdobju šef, ki te je do takrat le jezikovno žalil z vrha zaslona, pride na plan in primoran si ga premagati v bitki ena na ena… ali ena na tri, saj ne igra pošteno… Za tem se prestaviš na novo lokacijo, kjer se ves cikel ponovi od pričetka.
Zaenkrat med igranjem nisem opazil večjih slabosti, a vsekakor bi igri močno pripomogla večja selekcija igralnih likov ter kart. Kot Slay The Spire trpi za stopnjo naključnosti, a je ta zaradi večje svobode pri raziskovanju ter izbiri soočanj tu nekoliko ublažena.
Prisoten je tudi zanimiv vizualni stil, kot omenjeno pa je tudi zvočno glasovanje solidno. A kar je najslajše, med delovanjem tudi na integrirani grafični kartici nisem opazil nobenih težav.
Razsodba
Deck of Ashes si nedvomno zasluži tvoje pozornosti, v kolikor obožuješ narativne RPG-je in igre s kartami – v osnovi gre namreč za kombinacijo obojega. Privlačna temačna estetika vleče spomine na Darkest Dungeon, medtem, ko na prvi pogled igralni stil klonira Slay The Spire. A igra skriva več kot zgolj to in z narativnim poudarkom gre za povsem lasten igralni stil, ki ga komplimentirajo tudi unikatne igralne mehanike. Vse kar lahko zaenkrat rečem je, da si Deck of Ashes zasluži igranja, a vseeno trpi za pomanjkanjem vsebine, ki bi poskrbela za dolgoročno preigrljivost.
(+) Prečudovita temačna estetika
(+) Ogromno raznolikih sovražnikov
(+) Dobra zgodba z odlično narativo
(+) Samosvoje kvartopirstvo z zanimivimi zasuki klasične formule
(+/-) Sistem pepelnatega kupčka zna začetnike zmesti
(-) Trenutno vsebine še ni za več kot parkratno preigravanje
(-) Zaenkrat zgolj en igralni lik
