Pred par leti sem med preganjanjem dolgčasa naletel na enostavno, a edinstveno zastonjsko igro Card Hunter. Gre za potezni kvartopirski RPG, kjer se na zasnovi klasične DND kampanje prebijaš skozi srečanje za srečanjem s skupinami različnih stereotipnih pošasti. A kljub moji ljubezni do fantazijskega igranja vlog to ni bil razlog, zaradi katerega se je zapisala v mojo bukvo zapomljivih naslovov. Slonela je na fantastičnem, a hkrati simplističnem principu, kjer si svoje junačke lahko opremil z raznovrstno opremo. A ta ni prišla s pasivnimi atributi, temveč je v kupček kart tega lika dodala skupino novih sposobnosti.
Celoten sistem bi opisal za neverjetno zabaven in hkrati zasvojljiv, a na mojo žalost sem se prekmalu prebil skozi vso zastonjsko vsebino in igro nato opustil, a spomin je ostal. No, današnja igra Deep Sky Derelicts je sicer resda izšla že pred približno pol leta, a pred kratkim sem jo zagrabil in radostno ugotovil, da sloni na zelo podobnem principu. Kaj pa je še bolje, meni ljubo sredico so pri razvojnem studio Snowhound Games obdali z mesnato skorjo, vsebujočo dovršene RPG elemente ter roguelike raziskovanje propadlih starodavnih vesoljskih ladij. Če to zveni kot moka, iz katere bi rade volje pekel kruh, kar beri naprej.
Razvojna ekipa: Snowhound Games
Založnik: 1C Entertainment
Platforme: PC
Datum izida: 26.09.2018
Cena: 19,99€
Zvrst: Kvartopirska RPG strategija
Nisem tega nekje že videl?
Seveda bomo ob vsaki igri na zasnovi skupinskega prebijanja se skozi naključne temnice naleteli na primerjavo z Darkest Dungeon, sploh glede na dejstvo, da se obe igri poslužujeta podobnega vizualnega stila. A ni na mestu. Ja, še zmerom gre za potezno strategijo, kjer se z majhno skupino brezosebnostnih junačkov prebijaš skozi srhljive tunele, ki kar mrgolijo od raznovrstnih monstrunov. In ja, dobiš tudi posebno bazo, kjer lahko nadgrajuješ različne aspekte raziskovanja ter plenjenja. In nenazadnje, ja, krut RNG ti v obeh lahko povzroči napad besa.
Gre za še eno igro z avro brezupnosti in predstavlja novodobno darilo za širjenje krščanstva, saj ves čas moliš k višji sili za koliko toliko srečen tek skozi graščino… Ups, napačna igra. Pa naj kdo ne reče, da igričarji nismo mazohisti.
Dodatno obe igri pod lupo nosita skoraj identičen vizualni stil, ki se mu je pred nedavnim pridružil tudi Deck of Ashes. Stil z minimalističnimi animaciji ter vsaj po mojem mnenju ekstremno prečudovito in unikatno estetiko. A tu so žive, tople barve zamenjali raznovrstni odtenki hladnejše rjave in sive.
A stvar pri Deep Sky Derelicts je, da kljub očitnemu navdihu princip izpelje pod svojimi pogoji in se ne brani stati na lastnih nogah. Kjer se Darkest Dungeon poslužuje podajanja v lastno nesrečo z vedno drugačno skupino avanturistov, jih tu zamenja stalno identična partija, pa tudi sposobnosti niso določene vnaprej, temveč jih dobiš na podlagi klase in oprave.
Tu so tudi razne klase, raziskovanje naključno generiranih zemljevidov ter nadgrajevanje skupine ter tudi posameznih junačkov. Resnično mi je všeč, kako vse pripomore pri ustvarjanju pristne in unikatne igralne izkušnje, ki je se izkazala kot nalašč za moj krožnik.
Najemniška druščina
Zgodba ni ravno epska. Da ti razlog za celotno prigodo, a to je tudi vse, za kar ji dam zasluge. Nikoli ne pride niti blizu srhljivi prigodi, v katero te pahne Darkest Dungeon. No, po pravici povedano, slednjo na ramenih nosi predvsem srhljiv in pogube poln glas naratorja, obe pa še vedno bolj kot ne slonita na igralni plati.
Deep Sky Derelicts se tega zaveda in nikoli ne skuša iti iz svoje kože. Ne gre za štorijo o soočanju z lastnimi strahovi ali obnovi dvorca, zavitega v duh razkroja. Enostavno gre za pripoved o skupini najemnikov, katerim je oblast naložila nalogo vkrcavanja na zapuščene starodavne vesoljske ladje ter iskanja njihovih črnih skrinjic.
Niti malo te ne briga, kaj jih je do tega privedlo in še manj ti je mar o svetu, v katerem se igra odvija. Nekoliko se stvar sicer razširi, a le toliko, koliko je resnično nujno potrebno za razplet zgodbe. Edina stvar na tvojem umu tako ostane kup denarcev po opravljeni nalogi.
A to niti ni toliko pomembno, saj je igralna zanka zanimiva. Odnos opreme in sposobnosti privede do raznolikih situacij, kjer like prilagodiš z določenimi vlogami v mislih. S kar precejšnim številom klas je sicer velika škoda, da se nekatere počutijo bolj koristne od drugih in da so nekatere kombinacije enostavno superiorne. Tudi dejstvo, da lahko kadarkoli zapustiš trenutno razbitino in obdržiš ves napredek zna biti preveč pomehkuženo za igralce, vajene brutalnosti težaških roguelike iger.
Ahoj, vesoljski pirat
Tvoja partija predstavlja osrednji del igre, ker pa je ni zlahka zamenjati in ker oživljanje mrtvih članov ni zastonj, moraš vedno pretehtati svoje opcije in se do najemnikov ne obnašati kot do prašičev v mesoreznici. Z napredkom pridobivajo tudi nove sposobnosti, zaradi česar jih niti ne boš hotel zamenjati.
Namesto časovnih omejitev ali drugih omejitev za vsa opravila uporabljaš energijo. Obnoviš jo v zameno za nekoliko denarja ali preko posebnih stvari, rabiš pa jo za praktično vsako opravilo, od raziskovanja, interakcij z drugimi najemniki pa do posebnih dejanj.
Med klikanju po kvadratkih naletiš tudi na kar nekaj različnih sovražnikov, le da so razporejeni bolj kot ne enakovredno skozi vse ladje, katere so praktično enake. Tako taktike ne moreš prilagoditi in se zanašati na dejstvo, da boš naletel na določene sovražnike oziroma da se boš nekaterim lahko povsem izognil.
Element, ki igro postavi rahlo nad povprečje pa je prej omenjen sistem kartanja, ki vse naredi dosti bolj zanimivo. A prava kombinacija klas in opreme se zna izkazati za premočno in ob zlorabi nekaterih mehanik vzame ves izziv iz igre. Sem povsem za sistem, ki loči klase po vlogah in karakteristikah, a ko naletiš na dejstvo, da so nekatere dosti manj koristne od preostalih in da nekatere kombinacije enostavno uničijo ves izziv te lahko hitro mine do igranja.
A ne misliti, da gre za enostavno igro, v kolikor ne zlorabljaš katero izmed močnejših kombinacij. Ob pretiranem trošenju denarcev in malo nesreče se boš brez pare v žepu primoran prisilno upokojiti, saj brez denarja ni energije, brez energije ni raziskovanja, brez raziskovanja pa ni muzike.
Tako igra kljub zanimivosti in dobri sredici vsebuje kar nekaj problemov. Nekateri razvijalci takšne težave skušajo rešiti z opcijo modifikacij, spet drugi z večjim številom težavnosti in čeprav slednje obstaja imam občutek, da bi oba sistema skupaj uspela igro postaviti korak bližje Darkest Dungeon.
A kljub temu po besedah razvijalcev uvedba modifikacij ni na vidiku. Imajo pa za to leto načrtovana vsaj dva DLC-ja, ki bi naj poskrbela za dotok sveže vsebine. Če pa bosta uspela razrešiti nekatere izmed gorečih težav, pa je vprašanje za kakšen drug dan.
Razsodba
(+) Zanimiv sistem kartanja
(+) Takoj prepoznaven vizualni stil
(+) Precej klas in opcij za prilagoditev stila igranja
(+/-) Vsaka nova razbitina je bolj kot ne identična prejšnji
(+/-) Zgodba, ki ji ni mar za zanimivo izkustvo
(-) Nekatere ekipne kombinacije so enostavno superiorne napram ostalim
(-) Določene odločitve pri dizajnu znajo vzeti veselje do igranja
(-) Brez modifikacij, buuuu
