Če ste slučajno eden od nesrečnikov, ki se vsako noč bori z nespečnostjo in po cele noči izgubljeno tava po stanovanju, pozor, za vas imam vas perfektno rešitev.
Od ponedeljka do srede je namreč Planet TV ob 21.00 na spored postavil resničnostno oddajo The Biggest Loser Slovenija, ki je nekaj najbolj dolgočasnega in nevznemirljivega, kar lahko zasledite na naših domačih kanalih in garantirano boste po samo pol ure zaspali, kot da vam je nekdo v žilo zarinil povečano dozo konjskega uspavala.
Kako je ta oddaja doživela že svojo tretjo sezono, mi ni povsem jasno. Že prva sezona je bila prekleto dolgočasna, a takrat si imel vsaj kolikor toliko zanimive avanture Henrika, ki je bil pravi “cringe” mojster in njegova požrtvovalnost do svoje neuslišane izvoljenke Indire je pred zaslon prikovala marsikaterega gledalca.
Od takrat je šla kvaliteta oddaje samo še navzdol, dolgočasnost pa je presegla vse meje. Sedaj smo v tretji sezoni, ki se, hvala bogu, približuje koncu in res ne vem, kdo za vraga sploh še gleda to zadevo in se prostovoljno eno uro podvrže vsem tem mukam.
Da smo si na jasnem, nič nimam proti sami ideji oddaje. Hvalevredno je dejstvo, da si ljudje želijo zmanjšati svojo prekomerno težo, s katero se mnogi med njimi borijo že celo življenje. Pogum je potreben, da se tega sploh lotijo, še večji pa, da svoje obline postavijo na ogled celi Sloveniji.
Vendar po drugi strani se je potrebno vprašati, če je to nekaj, kar si zasluži biti na televiziji? Kajti trenutno gledamo samo običajni dan nekoga, ki gre v fitnes, vsake toliko obišče kakšno aktivnos, kot je igranje košarke in gre potem spat. To je to in po zanimivosti je zadeva primerljiva z mojim dnevom.
Tako da, Planet TV, predlagam oddajo o meni! Vsak dan boste gledalci lahko gledali, kako se zjutraj vstanem, spijem kavo, se odpeljem na delo in tipkam po tipkovnici, kjer spišem kakšen tak članek. In potem grem domov pred TV, kjer boste lahko v neprestanem pričakovanju: “Kaj bo pa danes doma jedel?!” In enkrat na teden boste lahko prisostvovali mojemu izletu v Hofer, kjer si bom nabavil futer.
Format oddaje je popolnoma zgrešen. Vsak teden tekmovalcem ponudijo nek izziv, ki je večinoma popolnoma trapast. “A boste pojedli tole mastno pico? So se vam kaj zasvetile oči,” vpraša voditeljica Saška, medtem ko kamera dramatično približa obraz tekmovalca.
Seveda vsak reče ne in to je potem nekako v bistvu to, saj brez tekmovalcev, ki bi sodelovali v izzivu, nekako ne moreš ustvariti zanimive oddaje. Tekmovalci se vsem izzivom odpovejo, saj seveda ne želijo grdih pogledov drugih v ekipi. Če bi si že kdo privoščil grižljaj jih potem gromko nahrulita trenerja, med katerima izstopa Nataša.
Ta se petelini tako kot v vsaki sezoni in njenega vedno sitega lajanja imam že pošteno vrh glave. Spremembo je doživel trener Jan, katerega je v letošnji sezoni pustila ženska in posledično tip izgleda na kameri, kot da je izgubil vso voljo do življenja. Sicer vsake toliko bevskne: “ajmo, ajmo,” to pa je tudi vse, česar je letos sposoben izustiti.
Nezanimivemu formatu ter prežvečenima trenerjema delajo družbo res dolgočasni tekmovalci, ob katerih bi zazehal tudi kamen. Seveda od nekih amaterjev ne pričakujem izučenosti, preko katere bi vsak dan lahko zabavali širno publiko. Ampak letošnji sodelujoči so resnično povsem enolični in človek že težko loči enega od drugega. Pač sprehajajo se pred kamero, trenirajo, jedo in, če imajo srečo, gredo domov.
Vsak od tekmovalcev, ki je bil vsaj malo zanimiv za gledalce, je bil praktično v istem tednu izločen. Spomnim se neke starejše gospe, ki se je pritoževala nad ukradenimi copati in dejansko se je zdelo, da se zna v temu apokaliptičnemu mrtvilu nekaj, vsaj NEKAJ, končno zganiti in ponuditi gledalcem izgovor, da si pogledajo oddajo. Ampak ne, ženska je bila v istem tednu izločena, isto pa se je zgodilo dolgolasemu, metalskemu Denisu, ki je za razliko od ostalih tekmovalcev kazal znake, da ima v telesu še dejansko pulz življenja.
Kot vsaka resničnostna oddaja tudi The Biggest Loser največ šteje na solze in objokavanje vsake zadeve. In o moj Bog so letos v oddajo pripeljali prave in šampionske jokice.
Razumem, da bližnjega ne vidiš kako leto in ti ob ponovnem snidenju na oči udarijo solze. Ampak letošnji tekmovalci začnejo bruhati v jok po enem tednu bivanja v hiši, v katero so se navsezadnje sami zaklenili.
Seveda ob njihovem cmeranju skozi zvočnike udari emotivna glasba, kot da gledam stradajoče sirote v Afriki, ne pa odrasle ženske in možakarje, ki se prostovoljno želijo znebiti kilaže. V oddaji je bil prisoten nek gospod, ki je dejansko konstanto izgledal na robu solz in namesto da bi bila zadeva emotivna, je izpadla komično in že precej najedajoča. Tip je neprestano jokal, ob omembi družine so mu iz očes tekli celi potoki in ustnice so se mu tresle ob povsem običajnem vprašanju: “Kako si kaj treniral ta teden?” Ne bi me presenetilo, da greš z njim v restavracijo, se usedeš za mizo ampak vmes skočiš na WC in medtem ko te ni za mizo, ti že pošlje sporočilo: “Kje si? Pogrešam te!” Ko pa se vrneš, te čaka samo hlipajoča gmota mesa.
Opomba: po napisanem članku se nam je oglasil Valter, to je ta gospod, ki je izdatno prispeval solze k oddaji. Pravi, da se je zaradi svojih solz že opravičil vsem in da tudi sam ne ve, zakaj točno se je toliko jokal in da je na koncu šel sam sebi že na živce. V hiši je bil tudi podvržen močnemu psihološkemu pritisku, kar je razumljivo in verjetno bi se pod tem zlomil marsikdo od nas. Ponosno je še povedal, da je sedaj končno začel trenirati in da mu je danes tehtnica pokazala 118,5 kg kar je ogromen dosežek! Valterju lahko samo čestitamo in ga označimo kot pravega možakarja, ki je presegel samega sebe in mu želimo še več kilogramskih uspehov v prihodnosti!
Da ne bi bilo mučenja prehitro konec, nas ob koncu čaka pogovorna oddaja Od težaka do junaka, kjer nas čaka duhovita druščina komentatorjev. Jasna Kuljaj se še naprej izogiba Zavodu za zaposlovanje ter tako nadaljuje svojo vlogo komentatorja in povezovalca programa, družbo pa ji dela Andrej, ki je napihnjen do komičnih proporcev in vsako sezono se bojim za varnost njegovega fotelja. No, Andrej ima dejansko kaj pametnega za povedati in ga je dejansko veselje spremljati. Poleg njega sta prisotna dva popolnoma neznana komika ter Indira, ki je pač tam zato, da imajo tipi kaj za pogledat. Pazite to: med komentatorji poteka stava in če Jasna izgubi, bo zadnjo oddajo morala voditi v KOPALKAH! Neverjetna inovativnost in odličen recept, kako privabiti ogromno gledalcev na zadnje snemanje.
To je v bistvu to, kar vas vsak večer čaka na Planet TV in da je zadeva dolgočasna priča že dejstvo, da imajo producenti komaj dovolj materiala, da zapolnijo tri dni v tednu, pa še to je na smrt dolgočasno. The Biggest Loser Slovenija ima sicer dober koncept in njegovo poslanstvo hujšanja je hvalevredno, žal pa ta zadeva ni primerna za TV. To ni resničnostni šov, to v bistvu sploh ni oddaja, ampak je primerljiva s spremljanjem lokalnega prometa ob štirih zjutraj. Ni ničesar: ni zanimivih situacij, ni zanimivih tekmovalcih, ni zanimivega dogajanja – ni vsebine. In če tega ni, verjetno ni tudi gledalcev, zato preroško napovedujem, da je letošnja sezona tudi zadnja.
