Aaah, presladki žanr MMORPG oziroma po naše masovne večigralske igre igranja vlog. Največji blagoslov in hkrati največje prekletstvo vsakega resnega igričarja, katero požre več časa kot žena, pet otrok in še farma kokoši povrhu. To so igre, kjer se po končanem delovniku izmučen usedeš za ekran in se zgolj za trenutek odklopiš od zunanjega sveta, pa je že ponovno čas za odhod na delo, ti pa si ravno sredi vpada v nevarno temnico.
Zadnji MMORPG zame je bil Guild Wars 2, kateremu sem večno zvestobo zaprisegel že kmalu po izidu. Romantična zveza se je tragično končala po več kot pol leta in po na stotine preigranih urah in od takrat vlačugarsko vsake toliko časa prebijam noč s kakšnim nadomestkom, a v resno zvezo me noben ni “zapecal”. Dejstvo je, da absolutno preziram vsak MMO ali nasploh vsako igro, kjer razvijalci že za igranje zahtevajo mesečno plačevanje. Na srečo je bil trend skorajda iztrebljen in tudi pri Black Desert Online raje zahtevajo vnaprejšnjo plačilo v višini 10€, ki ne predstavlja pretirane ovire, saj lahko od tam naprej igraš po mili volji. Tako sem po ponujeni kodi s strani založnika (še mopsa so mi dali!) dobrih pet let po izidu tega azijskega MMO-ja hlastno zagrabil Remastered enačico in ponovno je šlo za ljubezen na prvi pogled… A je žal presahnila hitreje, kot bi lahko izrekel stavek “tolči, Pugovski, da boš velik in nastopipičarjen”.
Razvojna ekipa: Pearl Abyss
Založnik: Kakao Games Europe B.V.
Platforme: PC
Datum izida: 23.08.2018 (Remastered edicija)
Cena: 9,99€
Zvrst: MMORPG
Črna spletna puščava
MMO-ji so v primerjavi z večino preostalih žanrov zgodba zase. Stalno buden in živahen večigralski svet za poln izkoristek potenciala nujno potrebuje ogromno igralno bazo, vzdrževanje strežnikov, skrb za ravnovesje in dodajanje nove vsebine pa prav tako ni enostavna stvar. Glede na dejstvo, da že vrsto let poslušamo o popularnosti bolj kot ne enih in istih naslovov s tu in tam kakšnim novim prišlekom, bi žanr obtožil stagnacije, kjer so dobri naslovi redki in daleč vsaksebi.
A Black Desert Online je glede na statistiko definitivno uspelo pokukati iz kupčka povprečnežev, saj trenutno zaseda peto mesto na lestvici najbolj aktualnih MMO-jev širom sveta. Prva zanimivost se najde že v sistemu izgradnje lastnega lika, čeprav je še kako razvidno, da gre v osnovi za vzhodni MMO. Tako imajo vsi karakterji izrazito azijski priokus, a presenetilo me je golo število opcij in podrobnosti pri prilagajanju. Kapo dol. Res odličen sistem, ki bi ga rade volje videl v vsakem MMO-ju od sedaj naprej.
Po naporni izbiri med bogato izbiro klas sem tako dobre pol ure preživel tudi v urejevalniku in se na koncu odločil za prenos enega izmed prednarejenih likov, s sumljivimi podobnostmi s filmsko igralko Chloe Grace Moretz. Tako se je pričela moja dogodivščina v ta večigralski svet, svet Black Desert Online.
A že na začetku me je pričakalo razočaranje. Celotna zgodba se odvija okoli tvojega prej narejenega tipčka ali gospodične, ki se zbudi z amnezijo in nenadejano družbo črnega plinastega prijatelja. Črni zlobni duhec, ki ga vidiš zgolj ti in ki se lahko pohvali z žarečimi rdečimi očmi, katere ti bulijo direktno v dušo – le kaj bi tu sploh lahko šlo narobe.
Pravzaprav bi se naj od tu naprej zgodba odvijala po lastni tirnici, a po par urah brezzveznega in ponavljajočega se dialoga, spremljanega s strani občasnih boleče osnovnih cinematičnih sekvenc z zanič angleškim glasovanjem sem vestno pričel tipkati po miški ob vsakem bližnjem soočenjem z novim NPC-jem. Na kratko, gre za razvejan in bogat vizualno prekrasen svet, poln dolgočasnih gobezdačev in ponavljajočih se kvestov, ki te navadno popeljejo v lov na eno ali drugo beštijo.
Ne glede na obliko kvesta te bo večina tako poslala v to dejavnost, ki bo občasno prekinjena s strani šefovskega spopada. Nagrade so sicer kul in so tudi glavni razlog, zakaj sem se loteval te ponavljajoče se dejavnosti, saj bi drugače raje prostovoljno šel na Dob.
Sicer je možno, da se kasneje srečuješ z zanimivejšimi variacijami in da zgodba sčasoma postane epska romantično-akcijska fantazija, a ne verjamem, da bo kdo z igro zdržal po 50 ur samo zato, da pride do zanimivejših kvestov, ki jih verjetno tako ali tako ni tam. Bogsigavedi, da jaz nisem.
Kaj šele, da bi se skušal spoprijateljiti s vsakim NPC-jem, kjer moraš raziskovati vse po dolgem in počez samo zato, da pridobiš dovolj strokovnega znanja o kamnih in jamskem mahu in spoznaš dovolj prebivalcev za normalen pogovor o njih. Sicer je sistem prijateljevanja zanimiv in pride s svojimi nagradami, kot so novi kvesti in znanja, a se hitro prične ponavljati.
Ekonomika poslovanja za telebane
Seveda namesto kvestov lahko počneš tudi druge stvari, kot je na primer… ribarjenje. Če ti lov morskih bitij ni po godu pa obstajajo tudi razni drugi načini pridobivanja resursov, kot je nabiranje rož in krompirja, katera skupno s premnogimi drugimi resursi izrabljaš za kreftanje in trgovanje. Igra se namreč hvali z naprednim in realističnem ekonomskim modelom, a moram priznati, da se nisem preveč zatopil v ta aspekt, ker me enostavno ni zanimal in ga tako ne bom preveč komentiral.
Bolj mi je dišalo kopičenje nepremičnin, v katere sem namestil delavce in jih prisilil k kopanju krompirja in varjenju piva zgolj z namenom, da so ga pili za obnavljanje energije, katero so spet porabili za alkoholno proizvodnjo in treskanje tal z motiko. Seveda bi jih lahko dal delati tudi druge dobrine ali celo pohištvo, ampak moj cilj je bil deželo spremeniti čim bližje rodnemu domu in kot je ugotovil že Prešeren, sta alkoholizem in hitrostno žretje krompirja največji slovenski nacionalni šport.
Ampak na koncu pa ne glede na vse postranske dejavnosti glavni faktor za poganjanje adrenalina v kri zmerom predstavlja ravsanje. Sicer po besedah mnogih drugih igralcev prisilni PvP smrdi bolj kot deset dni stara rabljena plenica, a glej, nekaterim je vseeno všečen. Predvsem zato, ker se preostanka drži velik problem.
Ko sem se prvič zaljubil v Guild Wars 2, je bil akcijski in taktični bojni sistem velik zaslugar. A Black Desert Online, no, ta bojevanje predefinira v zadovoljujočo kombinacijo pretepaščine in akcijskega RPG-ja. Kombinacija se izkaže za izjemno zadovoljujoče in konkurenčne MMORPG-je povsem odpihne iz barke.
Počutil sem se kot polbog, ko sem preko kombinacij tipk izvajal vse mogoče vragolije in udarce. Eden najbolj… ne… to ne dela pravice… NAJBOLJŠI bojni sistem v kateremkoli MMO-ju, ki sem ga doslej igral. Saj poznaš tipične Azijske masovne RPG-je, kjer z enim udarcem v zrak vržeš na desetine sovražnikov? No, predstavljaj si MMO s tem.
Trn v peti je zgolj več kot očitno pomanjkanje PvE vsebin, saj v igri ni temnic, ni “raidov” in nasploh ni vsebine, ki bi potrebovala po več igralcev. Če si igral Guild Wars 2 se boš spomnil masovnih dinamičnih šefovskih spopadov, ki so za uspešno razrešitev potrebovali na desetine, če ne na stotine igralcev. Tu? Kvečjemu lahko loviš šefe posameznih področij, kjer pa je epskost za par stopničk nižja.
Da pa jim ne bom delal krivice, je pred par dnevi prišlo na dan oznanilo, da lahko igralci pričakujejo precej novosti, med drugim tudi veliko nove vsebine za navdušence nad tepežkanjem računalniških revčkov, tako da bomo videli, če se bo kaj spremenilo.
Napredovanje je luksuz in ne privilegij
Zanimivost je tudi, da stopnja v igri prestavlja dosti manjšo vlogo, kot bi pričakoval. Napredovanje do 56 stopnje je mačji kašelj, a v petih letih od pričetka igranja niti eden izmed več kot milijon igralcev ni dosegel končne stopnje, ki je po besedah razvijalcev 100. Najbližje, kar so prišli, je okoli 70. Ampak namesto tipičnega napredovanja se moč tvojega lika povečuje predvsem preko iskanja boljše opreme.
A stopnja je kvečjemu za okras. Ker oprema nima minimalnih zahtev lahko tip z elitno opravo v deseti stopnji brez težav nalomi slabše opremljenega igralca v šestdeseti stopnji. Le da bo tudi ta po vsej verjetnosti imel dobro opravo, saj napredovanje ni enostavno in na začetku precej enostavno bojevanje se kmalu pretvori v težaški boj za preživetje.
Če nečesa na igri ne prenesem je to nuja brezvestnega mletja ene in iste stvari brez primerne nagrade, za piko na i pa mi smrdi tudi precej osovražen sistem energije iz Archage, ob katerem se mi kar spahuje po misli na mikrotransakcijsko zlorabo.
Verjetno si iz napisanega že uspel razbrati, da se igra zelo oklepa določenih starih sistemov in skupno z nekaterim drugim dizajnom bo igralec, ki je pričel igrati komaj dobrih deset minut pred tabo, imel “nepošteno” prednost. V kolikor bosta igralaenako časa in opravljala enake dejavnosti, ga enostavno ne boš nikoli dohitel.
Je torej igra zanič? Ne, tega ne bi rekel. Definitivno jo bodo nekateri vzljubili in sploh ekonomija in bojevanje sta zakon, pa tudi na pogled je “sladka kot rož’ca”. Tudi obtožbe nekaterih, da gre za P2W sistem poslovanja bi sam označil za neutemeljene, saj med igranjem enostavno nikoli nisem čutil potrebe po zapravljanju.
A če želiš resno začeti z igranjem, vedi, da te bo to stalo premnogo ur prostega časa ter tuhtanje nekaterih naprednejših mehanik in kljub temu skoraj zagotovo ne boš nikoli dosegli samega vrha. ne morem pogledati mimo napak, zato se moja zgodba tu konča in igri bom le rahlo žalostno pomahal z robcem v slovo. Mogoče pa čez pet let dam priložnost Reremastered inačici.
Razsodba
(+) Vizualno najlepši MMORPG, kar sem jih igral
(+) Realistično simulirana ekonomija
(+) Veliko raznih aktivnosti
(+) Odlično zasnovan bojni sistem
(+/-) Kvesti in prezentacija sta stereotipno meh
(+/-) Napredovanje poteka povsem drugače kot drugod
(+/-) Ni ravno P2W, a mikro-transakcije so vseeno vedno nadležne
(-) Pripravi se na “grind”, da kamorkoli prilezeš
(-) Sistem energije mi smrdi
(-) Brez temnic in skupinskih PvE aktivnosti
(-) Novi igralci so stalno v velikem zaostanku
Osebno sem veteran igre Black Desert, stopnja 62 in igram od samega začetka. Kar se tiče stopenj, je igra narejena tako, da ne moreš priti do konca, tudi če sam zelo hočeš, ti sistem ne bo dovolil. Trenutno je v Ameriki nekdo skoraj 65. stopnja, v Evropi pa skoraj 64. stopnja.
Igra ima velik vpliv na samo opremo. Nekdo, ki ima 250AP (moči) bo izbrisal nekoga, ki ima npr. 200 AP (moči). Zato so novi igralca konstantno v zaostanku.
Sama igra je bolj usmerjena v PvP sistem, kot PvE, čeprav večinoma časa delaš PvE stvari. Razvoj samega karakterja zgleda približno tako, od stopnje 1 pa do 50-56 delaš misije. Nato se glavna zgodba konča in si sam svoj šef. Lahko ubijaš pošasti, nabiraš surovine, loviš ribe, ustvariš svojo proizvodnjo, ki delavci namesto tebe nabirajo surovine… Izbereš neko pot, da lahko pridobiš denar, da nadgradiš svojo opremo. Sama pod je definitivno težka. Najprej služiš od nekaj sto tisoč srebra na uro, nato pa tudi do 50 milijonov in več. Nato ko vložiš več sto uro ali celo tisoč, prideš do točke, kjer lahko prakticiraš v PvP-ju. Ampak hitro ugotoviš da to ni zate, ker ima večina ljudu boljšo opremo in te izbrišejo.
Ali je igra P2W? Osebno nebi rekel, da je. Ampak moraš vložiti od 100 do 200 EUR, da lahko normalno napreduješ.
Potrebuješ.
– 5 pet-ov da ti pobirajo stvari med tem ko ubijaš pošasti (50EUR)
– kostum, ker navadna oprema zgleda kot da si klošar v primerjavi z drugimi (20-30EUR)
– prostor v inventarju. Inventar se hitro napolni medtem ko ubijaš pošasti, delaš misije… (20 – 50 EUR)
– teža, poleg inventara imaš še limit za težo. Osnovno imaš zelo malo in skoraj, da brez tega ne moreš igrati. Med samim ubijanje pošasti se takoj napolni ( 20 – 50 EUR +)
– šotor, med samim igranje, ko ubijaš pošasti se ti oprema izrablja, zmanjka napojev, polni inventar. Če si slučajno sredi ničesar, imaš dolgo pot do trgovine, da prodaš/kupiš stvari. Če imaš šotor, ga lahko postaviš, kjer koli in imaš neomejen dostop (50EUR)
– Služabniki, imaš dva tipa služabnikov. Enega, ki ti omogoča dostop do shrambe, in enega, ki ti omogoča dostop do marketa. Oba dva tipa lahko uporabiš kjer koli, vsak ti omogoča uzeti/shraniti/prodati/kupiti 1 stvar. Npr. 10 služabnikov = 10 stvari lahko shraniš, vsak pa ima 20 min coodown. Kar pomeni vsaj nekaj jih potrebuješ. (cena enega je 10 EUR).
Seveda, vsega tega ne potrebuje, lahko igraš tudi brez da bi vložil v igro. Ampak zakaj bi služil npr. 5 milijonov na uro, če lahko 25 milijonov.
Dan igranja black deserta zgleda tako. Ko si prisoten na igri, ubijaš pošasti za denar ali katero drugo metodo za denar. Ko te ni za računalnikom, procesiraš materijal, ki so ga nabrali delavci. Zvečer prakticiraš v PvP bitk, ponoči pa loviš ribe.
Same nadgradnje opreme nebi opisal, ker ni vredna tega. Lahko nabiraš denar 3 mesece in upaš, da bo neko prodal to stvar, ali pa probaš sam nadgradit in it itak ne uspe. Tisti, ki uživajo v gamblingu, jim bo celo mogoče ušeč. Npr. nadgradnja iz pred zadnje stopnje (TET) na zadnjo (PEN) je okoli 3% uspeha.
Če povzamem vse skupaj. Nabiraš denar > probaš nadgradit opremo > zajebeš > ponovi vajo.
Hvala za obširen komentar, zelo lepo je slišati tudi mnenje nekoga, ki je v igro vložil precej časa in truda. 🙂