Igra prestolov – včerajšnja epizoda je bila najboljša v tej sezoni

Kot ponavadi bo sledeči zapis vseboval lepo dozo kvarnikov oz. spoilerjev in če si slučajno še niste ogledali pete epizode, si brž zatisnite oči in odjadrajte proč.

Pa smo vendarle prispeli do predzadnje epizode osme sezone Igre prestolov in smo v bistvu že tik pred ciljno črto. V prejšnjem članku sem izrazil močno upanje, da bodo producenti v zadnja dva dela vložili največ napora ter da se bo tako čakanje in trpinčenje skozi vse prejšnje medle epizode zadnje sezone vendarle izplačalo.

In to se je dejansko uresničilo, saj mi je epizoda, podimenovana The Bells, močno ustrezala in je po mojemu mnenju najboljši del, ki smo ga oboževalci GoT serije letos prejeli.

Vse skupaj se začne precej temačno. Varys še vedno želi na vse pretege prepričati Jona, naj postane zakoniti vladar sedmih dežel, vendar je zaščitnik Zimišča ostal neomajen. Njegova kraljica je Danny in ostal ji bo zvest do groba in lepo je videti, da še nosi tisto neomajno zvestobo, ki mu jo je davno tega vcepil njegov krušni foter Ned. Če se spomnimo, Nedu so prav tako ponudili možnost prevzeti oblast, pa je ponudbo prav tako zavrnil, kar ga je hitro stalo glave.

Kamera se potem preseli na našo kraljico Dany, ki je že videla lepše čase. Počuti se obkrožena s sovražniki in njena norost vre pod površjem. Tyrion ji prizna, da se v njenih vrstah nahaja izdajalec, to je spletkarski Varys. Dany je siceer mnenja, da je izdajalec Jon, ker je svoje poreklo izdal Sansi, kar dodatno prikaže, kako zapuščeno in izdano se počuti. Cincanja tu ni in Varysa pričaka hitra pravica: v roju ognja ga pomalica zmaj Drogon, truplo pa se še ni dobro ohladilo, ko se Dany in Jon že spravita v strasten poljub. Toda Jon in ni ravno za akcijo in Dany to porine še korak naprej. Odločno mu prizna, da če ljudstvu ne more vladati z ljubeznijo, jim bo pa pač preko strahu.

Vse poti tako peljejo v finalni obračun, še prej pa izvemo, da se je Jamie ujel v past. Njegova pot do svoje omiljene sestre Cersei se je klavrno končala, saj so ga urno zajeli vojaki in zopet se je znašel na njemu že znanem mestu: v verigah, priklenjen na v zemljo zapičeni kol. Na pomoč mu priskoči brat Tyrion, a še preden pristopi do njega, se mora prebiti skozi stražo. Tu nas pričaka košček dobrega stare Igre Prestolov, kjer smo prisotni humornemu dialogu ter Tyrionovem bistrem jeziku.

Mali junak je eden redkih, ki si ne želi smrti nedolžnih v Kraljevemu pristanku. Želi doseči Cerseino predajo in če bodo v mestu zvonili zvonovi in tako naznanili predajo, se lahko izognejo pokolu. Temu planu sicer Dany medlo prikima, a vidi se, da v njegov načrt ne polaga ravno veliko vere.

Tako se znajdemo pred Kraljevim pristankom in vse figure so na mestu za končni obračun. In ta ne razočara.

Končno so scenaristi pokazali, česa vsega so zmožni zmaji. Ta bajeslovna bitja so v preteklih delih igrali vlogo nadležne vešče, ki se jo da sklatiti samo z dobro namerjeno puščico. Glavni zmaj Drogon je medtem v slogu RPG-jev nabral nekaj izkustvenih stopenj in njegov spust iz zraka uprizori pravi razčefuk.

Euron, frajer, ki je v prejšnji epizodi lastnoročno pokončal zmaja, tokrat nima za burek. Dany skuri celotno mornarico in nihče leptečemu reptilu ne more prizadejati niti praske. Malce mi je bilo čudno, da tega Dany ni storila že v prejšnji epizodi, a morda je med tem časom zgruntala kako novo taktiko. Kakorkoli že, kakor je požig mornarice bil navdušujoč, celoten spopad še bolj oriše dejstvo, da je prejšnji zmaj umrl čisto brezveze. Po drugi strani je sicer res, oba zmaja so pokončali projektili, katerih nista pričakovala.

Pred obzidjem Kraljevega pristanka si medtem stojita vojski Brezmadežnih ter najetih vojakov Kraljevega pristanka. Slednji dejansko izgledajo profesionalno in tu me je pričakalo presenečenje #1. Prikaže se Drogon, s pošastnim ognjem uniči vrata ter mimogrede zakuri celotno vojsko najemnikov v zlatih oklepih. Če je zmaj poprej pri paljenju mornarice izgledal nepremagljiv, tule izpade naravnost pošastno. Brez posebnega napora zažiga celotne vojske ter podira obzidja in hitro postane jasno, da je Cerseino upanje na zmago bila samo slaba šala. Zmaj postane res božja mašina in ni več tako težko verjeti, da so dolgo nazaj Targareyeni zavzeli ves znani svet samo preko teh pošasti. Se spomnite podrtega gradu Harrenhal, kjer je Jaquen izpolnjeval Aryne želje? Razsutje tam je prav tako posledica zmajevskega ognja.

Ne traja dolgo in mesto se preda. Cersei vse to mirno spremlja iz Rdeče trdnjave in tu me je pričakovalo presenečenje #2. Namreč vseskozi sem verjel, da ima zlobnica v roki skrit še nek adut, ki ga ni nihče pričakoval. A ko ji Qyburn reče, da je vsega konec in se mu dejansko na obrazu izriše zaskrbljenost se prikaže resnica. Cersei nima v planu ničesar. Nič ji ni ostalo, vsa upanja je polagala na Eurona, ki pa je bil tokrat popolnoma nekoristen.

V daljavi na vrhu stavbe tiči zmaj Drogon, na njem pa čepi Dany, prekrita s sajami. Sovražno gleda proti Rdeči trdnjavi in že sem imel v mislih sceno, kjer bo na balkonu stala Cersei, v oči ji bo strmela leteča Dany, ki bo po dramatični pavzi preko ukaza Dracarys postala edina kraljica sedmih kraljestev.

Presenečenje #3. Zmaj mogočno dvigne krila, preleti par metrov in začne zažigati vse pred sabo. Vojake. Civiliste. Otroke. Nedolžne. Dany je bilo dovolj in njeno maščevanje bo začutilo celotno kraljestvo. Vladaj preko strahu. To je odličen začetek za kaj takega.

Sledi masaker vsega živega in treba je reči, da so producenti odlično uprizorili trpljenje navadnih ljudi. Sredi vsega tega kaosa se znajde Arya, ki je sicer najboljši morilec v deželi, vendar ji tu njene veščine ne pomagajo dosti. Je prestrašena punca, ki želi preživeti in čeprav želi pomagati, tu pomoči ni. Niti upanja. Je samo met kocke usode in upanje, da se ti na glavo ne zvrne goreči kamen.

Naš Pes medtem končno doseže svojega brata Clegana in med njima se spopade epski spopad. Pred tem zombi The Mountain v smešni maniri odpravi Qyburna, s preprostim zamahom se odkriža pošlje svojega stvaritelja, kateremu se ob pristanku na kamnu odpre lobanja. Sledi smešen prizor, ko se Cersei odpravi mimo Psa, povsem brez besed. Če bi takrat rekla: “Sam mal’, da grem mim'”, bi počil od smeha, saj je bil kader idealen za kaj takega. Sledi tepež, kjer se končno razkrije Cleganov obraz in priznati moram, da mi je žal, da o njegovem ponovnem vstajenju nismo izvedeli več. Kako je lahko sploh živ? Kakšno magijo je uporabil Qyburn? Koliko je v njem še kaj bivše osebnosti poleg sovraštva do brata? Clegane se izkaže za praktično neumrljivega in ne podleže niti takrat, ko mu Pes skozi oko porine nož. Slednjemu ne ostane nič drugega, kot da skoči vanj in skupaj padeta v globino, orjaškemu požaru naproti. Kakor je bilo Psa celo življenje strah ognja ga je na koncu ravno ta odrešil.

Jaime se na vse pretege trudi prispeti do Cersei, a pred tem mora premagati Eurona. Njun spopad je dobesedno “krneki”, saj nima nobenega pravega smisla. To je še ena od stvari, kjer so morali scenaristi hitro zaključiti štorijalni lok karakterja in so se morali brž spomniti rešitve. Euron tako crkne, še prej pa dvakrat dobro zabode Jamija. Ki je očitno dobil nadnaravne sposobnosti, saj ga globoki vbodi očitno ne motijo pretirano. Sicer se malo opoteka ampak potem že hodi povsem normalno in se tako končno snide s svojo izvoljenko.

Skupaj s Cersei nato doživita bridek konec pod stavbo Rdeče trdnjave. Priznam, sem bil eden od tistih, ki si je želel boljši razplet s Cersei. Ženska je namreč pravi demon v človeški koži in privoščil bi ji nekaj trpinčenja. A Igra prestolov nas tu spomni, da so to samo ljudje in da življenje ni film, ki bi vedno prinesel epsko bitko med herojem in grdavžem. Včasih ljudje preprosto umrejo in to na povsem neherojski način, kot je na primer pod ruševinami domače hiše oz. palače. Nekaj ljudi je verjetno razočaranih tudi nad Jamijem, ki je na koncu, kljub vsem spremembam, ki jih je doživel njegov karakter skozi sezone, umrl na istem mestu kot na začetku: v objemu svoje ljubljene sestre. Seveda pa se da na te zadeve gledati tudi na drugačen način in stavim, da je pri temu veliko vlogo igrala Brienne. Pri njunih posteljnih avanturah je Jamie končno spoznal, da Cersei ne bo mogel nikoli nihče nadomestiti in da vse njegove spremembe v “dobrega fanta” nimajo pomena, če se ne moreš stisniti ob tistega, ki ga ljubiš. Ljubezen je pač ljubezen in ta se ne ravna po pravilih logike.

In to je to, predzadnja epizoda je zaključena in vsi negativci so pod rušo. Pa so res? Je Dany storila zadnji korak v svojo norost? Bo Jon zbral pogum in nas v finalnem delu čaka spopad dveh bivših ljubimcev?

Videli bomo in reči moram, da mi je ta epizoda povrnila nekaj zaupanja v dostojen zaključek sage. Še vedno je očitno, da bi potrebovali še eno sezono, saj si nekateri karakterji zaslužijo boljše slovo (Varys), a glede na omejen čas so se dogodki tokrat razpeljali v zadovoljivi maniri. Nekaj traparij sicer je (recimo da je Arya očitno tudi Witcher Geralt, ki lahko z žvižgom vedno pokliče konja), vendar se vidi, da so producenti v zadevo vložili več truda, scenarij pa tudi ni tako luknjast in se dejansko osredotoči na karakterje. Kdo od njih bo svojo rit posedel na železni prestol pa bomo videli 19. maja.