Štekam, Hop.si je gamersko-tehnološki portal, kar je tudi fokus naših novic. Vseeno si občasno privoščimo sprehod v malo drugačne vode, Eurovizija je konec koncev eden izmed bolj prepoznavnih dogodkov v Evropi. Po kar nekaj letih sem si tokrat ponovno ogledal Eurovizijo. In kaj sem ugotovil?
Tekmovanje evropske popevke, katerega začetki segajo vse do leta 1954. Šlo naj bi za spektakel, kjer evropske države v ogenj pošiljajo svojo smetanov pevcev in izvajalcev, da se pomerijo v bitki za glasove raznolike evropske publike.
Žal temu ni tako. Na Euroviziji že lep čas nastopajo zgolj manj znani pevci in udeleženci X-Factorja ter raznih talentov, uveljavljena imena pa so prej izjeme, saj tovrstnega cirkusa najpogosteje ne potrebujejo. Tekmovanju nisem posvečal večje pozornosti in šele na finalnem večeru bom prvič slišal vsako pesem, vključujoč slovenska predstavnika. Tako bo vsaka slišana prvič in ritem še ne bo zvenel v ušesih še pred skladbinim začetkom. Nenazadnje si Eurovizija ponovno zasluži dobre tri ure, skozi katere bom prisostvoval enemu izmed bolj komercialnih glasbenih tekmovanj v Evropi, kjer se Ema lahko skrije pod odejo in le žalostno žlobudrala o prenizkem proračunu. Pa je bilo vredno, da sem vnovično pokukal ves blišč, ki naj bi ga Eurovizija predstavljala?
Očitno RTV Slovenija v tem stoletju ne bo uspela najti zamenjave za Andreja Hoferja. Še več, v tandem so vključili lanskoletno predstavnico Slovenije Leo Sirk. Pa saj nismo na vaški veselici, presneto. Upam, da me demantira, vendar pričakujem neprestane, odvečne in nestrokovne komentarje, ki bodo kot šakali prežali na nič hudega sluteče gledalce.
Šov se je končno pričel, uvodna špica popolnoma na mestu, kot se za tovrsten glamur spodobi. Všeč mi je kopiranje ideje otvoritev olimpijskih iger, kjer tekmovalci uprizorijo mimohod proti “zeleni sobi”. A po drugi strani je tu “briljantna” Lea Sirk, ki je žal že v elementu in upravičuje moje začetne skrbi. Ne vem, vsaj v mojih očeh ne premore karizme, ki bi odtehtala njeno nekompetentnost, pa tudi sami komentarji so na nivoju 5 letnega predšolskega otroka po nekajkratni izvedbi “Ringa-ringa-raja” in ne strokovne so-komentatorke.
Izraelski voditelji izgledajo ok. Ena izmed voditeljic na prvi pogled spominja na Čudežno žensko – Gal Gadot. Všeč mi je, da vse skupaj poteka hitro, brez dolgočasnih vložkov, saj smo tukaj zaradi popevk samih. Pričnimo! Ali pač? Super… preden se vse skupaj začne že najedajo z glasovanjem. Ok, ne moremo glasovati za svojo državo. Štekam, že 28-tič.
Lea ima tremo? Za nabiranje izkušenj so vaške veselice in EMA, nikakor pa ne Eurosong. Vse kaže na velik polom RTV-ja.
Za vse bralce sem za popestritev vključil moje subjektivne ocene samih nastopov. Ocena 1 označuje neposlušljivo skladbo, 5 povprečje in 10 (haha..) odličen komad, ki si ga bom zavrtel vsak dan. Seveda se zavedam, da moje ocene nimajo nobene teže, saj nisem kompetenten in ne premorem strokovnega znanja, niti nimam strogo določenih kriterijev za objektivno ocenjevanje. Ocene naj služijo zgolj popestritvi.
Malta
Michela – Chameleon
Zanimivo – 18 letna pevka Michela Pace se je s svojim komadom Chameleon na Evrovizijo uvrstila po zaslugi zmage tamkanjšne inačice X-Faktorja. Sama pesem je tipična evrovizijska štanca, povprečna otvoritev tekmovalnega dela. Ne vem. Jasno mi je, da bi se naj konstantno menjavanje ozadja navezovalo na naslov, a CGI izpade nekako zastarelo. Priznati moram, da refren zleze pod kožo po par ponovitvah. A žal je pri petju trema naredila svoje, brez občasnega udrihanja po napačnih notah ni šlo.
4/10
Albanija
Jonida Maliqi – Ktheju Tokës
Druga pride na pladen albanska latino diva, ki bi jo zlahka uvrstil v nov Mortal Kombat. Uvodne predstavitve ji glede na ognjemet in ognjene učinke sploh ne bi rabili spremeniti. Nikakor mi ne dogajajo tetovaže po rokah, ki se tepejo z večerno obleko in ustvarjajo konfuzen kontrast. Počasna balada uide iz spomina že po nekaj minutah, vokalna izvedba ni nič posebnega, uhani pa so tako težki, da jo vleče iz note. Seveda, Lea, Albanka je bila totalno čustvena, kakopak.
3/10
Češka
Lake Malawi – Friend of a Friend
Dočakali smo prvi neodvisni fantovski bend. Dejansko tipi izgledajo, kot da bi jih privlekli iz igre We Happy Few, edino malo pudra jim manjka. Glavni pevec se trudi z lažnim londonskim naglasom, bobnar pa je padel v totalni trans in bi kaj kmalu potreboval defibrilator. Pesem ni slaba, tipična štanca z ok refrenom, kjer pa predstavitev zaradi konstantnega nasmeška izpade, kot da na njih iz zaodrja preži Agent 47. Lea pravi, da je “singel” za pozitivne. Tako je bilo, dokler nisem zaslišal njenega glasu. Mogoče bi za pravi denar Hitman lociral novo tarčo…
5/10
Nemčija
S!sters – Sister
Skupina sester v glasbeni skupini sestri, ki s pesmijo “Sestri” pojeta o sestrah. Mislim, da opažam ponavljajoči se vzorec in vse bi bilo kul, če bi bile dejansko v sorodu. Tako pa sta se Carlotta Truman in Laurita Kästel spoznali komaj ob pripravah na Eurovizijo. Komad dejansko ni totalno zanič, ampak totalno nezapomljiv in ponovno se bo uvrstil v čakalno vrsto pesmi, na katere bom pozabil že čez eno minuto. Predvidevam uvrstitev med spodnjo peterico. Po par minutah dolgčasa je najbolj energičen del še konec, kje je bila ta energija prej, madonca?
4/10
Rusija
Sergey Lazarev – Scream
Razumem, da imaš ok ritne mišice in jih želiš pokazati iz 10 različnih perspektiv. Na kratko možakar kriči na par različic samega sebe, dokler ga nekdo ne zapre v akvarij. Zamisel z ogledali ni slaba in Rus obvlada oder ter prezenco. Ob tem se pesmi nihče ne bo spomnil, predvidevam pa goro materiala za “meme”. A nič ne more premagati dejstva, da Sergey Lazarev vodi restavracijo za hišne ljubljenčke z imenom Puddle Strudel.
6/10
Danska
Leonora – Love Is Forever
Na prvi pogled bi rekel, da poje ta Helga za Nemčijo, ker s kostumom vred spominja na Evo Braun. Glede na izkušnje z drsanjem na ledu bi od pevke pričakoval, da prikaže nekaj teh spretnosti tudi tu, definitivno bi popestritev prišla prav. Namesto tega pa dobimo stacionarno predstavitev sedenja na prevelikem stolčku. Ritem sicer ni slab, a naj pohištvo raje prepusti Švedom. Čez Don’t worry, be happy ne gre.
5/10
San Marino
Serhat – Say Na Na Na
Poguma San Marincu ne manjka. Na oder so poslali Serhata, katerega glas zveni kot pri petdesetletnem kadilcu s kroničnim vnetjem grla. Sicer se vidi da v soju žarometov uživa, a medtem smo poslušalci prepuščeni parim minutam ušesnega mučenja (vse od dihanja, hropenja do neznosnega fušanja). Brez strička gologlavca bi bila pesem mogoče še zakaj in sicer ga skušajo kar-se-da skriti za podpornimi vokali, a vseeno je rezultat katastrofalen.
Na na na
2/10
Severna Makedonija
Tamara Todevksa – Proud
Hotel sem pohvaliti sinhronizirane nune v ozadju, a po nekaj sekundah ugotovil, da gre zgolj za vizualni efekt. Velika balkanska balada dejansko izpade ok. Kje pa je preostanek Makedonije (khm, khm ;))? So raje ostali doma? Jim ne zamerim. Vokal je do tega trenutka eden izmed boljših, a izbira pesmi se mi ne zdi najbolj posrečena za Evrovizijo, vleče pa spomine na starejše izvedenke…
6/10
Švedska
John Lundvik – Too Late For Love
Nekdo je uvažal zunanje sile. Jih pa razumem, ker je glas na mestu. Nisem presečen, ker Švedska velja za enega izmed glavnih favoritov za zmago. Sicer predstavitev ni ravno najboljša, a situacijo naj bi popestrile trebušaste temnopolte MILFE. Ok, črna banda, vse skupaj je poslušljivo, a ne zavidam naslednjim nastopajočim, ki bodo povsod vonjali maslo in švic.
6/10
Slovenija
Zala Kralj & Gašper Šantl – Sebi
Tako, pa sta tu naša kultista z obrazno mimiko za kakšno nizkocenovno mehiško dramo. Zuckerberg dvojčkoma gre ves čas na smeh, kar vsaj zame nekoliko ubije želeno melanholično vzdušje. Kljub temu, da več življenja kaže še mariborsko Kužno znamenje, preostanek ni od muh. Očitno je osrednji cilj hipnoza celotne publike v glasovanje zanju. Kljub občasnemu fušanju, je spremljavna glasba relaksira, ena izmed bolj zapomljivih ta večer.
7/10
Lea Sirk ponovno daje briljantne komplimente, saj je Gašperja oklicala za genija. RTV, če že želite voditeljski par naslednjič vsaj poskrbite, da ob “nezamenljivega” Hoferja dodate strokovnega so-komentatorja.
Ciper
Tamta – Replay
S slovenskima predstavnikoma nazaj na matični ladji je čas za Cruello de Vill plastične industrije. Če potegne iz žepa plastičnega Dalmatinca in ga odre pred publiko ji dam 10/10. Ne vem sicer, kakšna je povezava z gručo Zorrotov, ampak spot spominja na kakšno mazohistično seks žurko. Ne bi me presenetilo, če bi kakšen sine med gledanjem dobil postranski pogled od mame. Pesem je pozabljiva, Dalmatinec pri življenju…
5/10
Nizozemska
Duncan Laurence – Arcade
Vsi vemo, da si ta tip ni sam prinesel klavirja na oder, softič na kvadrat. Vokal je na nivoju in ne čudi me, da ga nekateri smatrajo visoko v boju za zmago. Ob pogledu nanj si ne morem pomagati in pomisliti na Coldplay.
6/10
Grčija
Katerina Duska – Better Love
Čebulna pesem, kot jo je poimenovala sogledalka. Če si se ob dosedanjem gledanju spraševal, kje so vsa srednjeveška orožja, no, Grčija jih je pograbila zase. Transvestitna pepelka poje, kot da bi imela na nosu klupco, note pa letijo vse povprek. Njen moški glas je pač prenizek za takšno pesem. Samo čakam na trenutek, ko se kdo spotakne in napiči na sablji.
4/10
Izrael
Kobi Marimi – Home
Hah, pravijo, da je postal obseden s tekom na gore in tako izgubil 50kg. Ogledala so že stara muzika, prevečkrat uporabljena za val navdušenja. Glas je povprečen, pesem pa preprosto preveč generična, očitno jim ni v interesu znova gostiti Evrovizijo. Na koncu so se mu orosile oči, upam, da ne zgolj zaradi izgubljenih kalorij in obilice čebule v prvi vrsti. Izraelci so ponosni, moj sluh nekoliko manj, ampak fantu zaradi iskrenosti privoščim dobro uvrstitev.
5/10
Lea še ni dojela, da nikogar ne zanimajo njeni pocukrani komentarji, saj je očitno prvič ogledala jokajočega fanta. Včasih je modro molčati.
Norveška
KEiiNO – Spirit In The Sky
Mišičast Neil Patrick Harris in mini-me Vršac. Kakšna kombinacija. Očitno Norveška svoje tekmovalce izbira po principu Iger lakote, kjer spravijo na kup celotno prebivalstvo in jih naključno vlečejo iz klobuka. Mini-me Vršac zganja ritualni Voodoo, vse v upanju na zmago. Če ga zadane strela, bom jutri pri spovedi v prvi vrsti. Saj ne vem, kaj bi si mislil. Pesem sicer hitro pritegne, ampak s sabo ne prinese iskanega presežka.
5/10
Opozorili so me, da je refren nedvomno sumljivo podoben:
Velika Britanija
Michael Rice – Bigger Than Us
Bigger than us :). Fantič je zagotovo večji od večine. Iz neznanih vzgibov pričakujem ples iz Fortnite, kjer bo naredil špago. Samo podporni vokal švedskih obdarjenih deklet še manjka za popolno doživetje. A Švedinje so se odločile za Johna, s svojo mašno pesmijo ne bo navdušil nikogar, razen cerkvenih zborov širom sveta.
4/10
Islandija
Hatari – Hatrið Mun Sigra
Cobra Kai? Cyberpunk? Ko sem rekel da želim slišati/videti nekaj drugačnega niti približno nisem imel v mislih tega, čeprav bi naj šlo za parodijo trenutnega socialno-ekonomskega svetovnega reda. Morda pa so pesem pomotoma zamenjali s kakšnim starim nacističnim govorom samega Adolfa. Veliko učinkov, malo muzike, tip z macolo je že pripravljen na apokalipso. Imajo šanse za zmago, če bodo s svojim nastopom travmatizirali vse sotekmovalce, nedvomno pa pošten par jajc (sopranist je več kot očitno kastriran), saj so sredi Jezusove dežele uprizorili ples demonov, ortodoksni Judje pa s krvjo že označujejo svoja prebivališča. A Sovraštvo na koncu ne zmaga.
4/10
Estonija
Victor Crone – Storm
Estonec je očitno travmatiziran od islandskih BDSM-ašov. Še ena v vrsti povprečnih štanc, kjer se Keano Reeves kurči na odru, namesto bi pograbil za pokalici. Zdaj vemo, kako bi izgledal John Wick ob doživljanju hudih travm. Za prezentacijo žal ne morem reči drugega, kot da je produkcijska ekipa ravnokar odkrila Microsoft PowerPoint.
4/10.
Sirkova metla, definitvno lahko Lea zanjo pograbi ob zamenjavi karierne poti.
Belorusija
Zena – Like It
Zanimivost – 16 letna Zena ima zveze z predsednikom Belorusije in glede na špekulacije je ravno zato bila izbrana za zastopanje njihove države. Cenena kopija Britney Spears z dvema karate razbijačema. Dejansko danes skorajda še nisem slišal komada, kjer fušanja ne bi bilo in tu ni nič drugače. Note padajo bolj kot od drog in alkohola na hard punk žuru.
4/10
Azerbedžan
Chingiz – Truth
Vsako leto ena država uporabi robotiko in to leto so pogumno odločitev sprejeli Azerbajdžanci. Če bi robota v treh minutah izvedla operacijo na odprtem srcu bi zaradi znanstvenega doprinosa dobila 10/10, ampak to se seveda ne bo zgodilo. Ne bi me čudilo, če bo Skynet vsak moment na oder poslala Terminatorja in robota odrešil trpljenja. Ker se nič od napisanega ni zgodilo, robotska izvedba ni navdušila.
4/10
Francija
Bilal Hassani – Roi
Seveda vsako leto od lani naprej potrebujemo vsaj enega transvestita in letos je aduta unovčila Francija, ampak kakšna 3 leta prepozno. Čeprav 19 letni/a Bilal Hassani izgledal/a kot podhranjena različica Conchite Wurst v vseh elementih še zmeraj ni porazen/a. Ne vem no, šlo naj bi za pozitivno sporočilo, a ušesa vse težje požirajo letošnjo povprečnost. Pesem sloni na sporočilu, ki se žal izgubi v sivi sredini.
4/10
Italija
Mahmood – Soldi
Italjanski Don Corleone. Kot vsi gangsterji seveda poje o denarju in ob aplavzu se novci usujejo iz neba. Nekako ne razumem, zakaj ga toliko ljudi smatra kot favorita za zmago. Če se še tako potrudim preprosto odzveni že na polovici nastopa. Natakar, ki ti namesto margarite natoči liter kerozina. Me so salty.
5/10
Srbija
Kruna – Serbia
Ali me bo Srbkinja popeljala do katarze, ki bi upravičila moj petletni evrovizijski post? Definitivno ne. Ne gre za brezupno slabo pesem, a še ena povprečna izvedba, kjer je glavna omembe vredna stvar konstantna izpostavitev ene noge, ker si je drugo očitno pozabila obriti. Zagotovo brcne kot Ronaldo.
4/10
Švica
Luca Hänni – She Got Me
Cenena kopija Bruna Marsa z vokalom, ki je naluknjan kot švicarski sir. Več kot očitno ni dojel, da ni na plesnih talentih, ampak na odru presnete Evrovizije, kjer pop povprečnost ne grabi kot desetletje nazaj.
4/10
Avstralija
Kate Miller-Heidke – Zero Gravity
Kate je Srbkinji speljala bodice in jih kot Macgyver poustvarila v zvezdno krono. Prva asociacija je Luna Lovegood, ki se znajde na begu pred dvema Morakvarjema. A bodimo pošteni, oder so z natikom na petmetrske palice uspeli spremeniti v nekaj unikatnega, čeprav me pesem ne prepriča popolnoma. Še koga zanima, kje se palice končajo, sploh sodeč po nasmehu?
6/10
Španija
Miki – La Venda
Počasi se bližamo koncu. Kaj so nam prihranili? No, definitivno bi radi čimprej končali, pesem se posluša kot da bi predvajali na dvakratni hitrosti. Skupno s konstantnim premikanjem in aerobnimi vajami se vse bolj počuti kot ura telovadbe v osnovni šoli kot pa dejanski šov. Mogoče bo kaj bolje ko se ogrejejo… a ja, je že konec?
4/10
Moji favoriti: Rusija, Severna Makedonija, Slovenija, Norveška, Avstralija
Dočakali smo enega izmed vrhuncev, Conchita Wurst je z zmagovalno pesmijo Hero iz leta 2015 praktično presegel vse nastopajoče v zgolj minuti. Resnično vrhunski vokal, kjer mu gledalci že po nekaj sekundah jedo iz roke. Fantastičen nastop, ki v zadrego postavi večino nastopajočih.
Måns Zelmerlöw je ok, a Conchiti ne seže do gležnjev.
Eleni Foureira veliki plus za izbiro komada in še večji za obleko. Parodičen komad, ki mi je ostal v spominu vse od 2007, ko ga je v Bakuju izvedla Verka Serducka. Eden izmed redkih nastopov, kjer bi si človek zaželel posnetek s 3D kamero.
Verka Serduchka, zna pritegniti pozornost, fura svoj stil in čeravno vokal ni vrhunski to nadoknadi s svojo karizmo, kjer si s pojavo oder podjarmi v trenutku. Odštekano. Gal Atari in Mr. Sweden z preostalimi. Lep moment, ravno dovolj osladen za Eurovizijo.
In končno sem dočakal, Cyber punk Haidi, Madonna, moment, ki sem ga čakal celoten večer. Diva, ob kateri se je voditelj podelal v hlače kot šolar pred prvo ljubeznijo. Karizma in prezenca, kjer je jasno, zakaj je (bila) Madonna ena izmed največjih glasbenih pop ikon vseh časov. Music make people come together, (smoke weed, yeah).
Zanimalo me je, kako se bo Madonna na odru znašla pri svojih 60 letih. Odgovor ni kaj preveč spodbuden. Dejansko se je ob odprtju ust in prvem tonu pričakovanje sesulo kot palača iz kart sredi neurja znotraj Bermudskega trikotnika. Še Judež je v primerjavi z njo izpadel kot odrešenikova desna roka med slaboumno trumo Rimljanov. Madonni to sramotenje ni bilo potrebno. Dejansko je ne bi prepoznal, v kolikor bi poljubno pevko zamenjal z njo. Pričakoval sem kakšno Palestinsko zastavo (in jo tudi dobil), ampak ne med “vrhuncem večera”. Razočaran, a po svoje sem to tudi pričakoval.
Kaj poreči. Kljub temu, da sem šov v zadnjih letih nekajkrat preskočil, nisem zamudil ničesar. Od 26 tekmovalcev niti eden ni skupaj spravil komada, ki bi me položil na rit in zaradi katerega bi v trenutku skočil na splet ter si ga predvajal znova in znova. Po drugi pa ni bilo veliko bednih komadov, zaradi katerih bi v naglici iskal daljinec, srebrn križ in flaško blagoslovljene vode.
Eurovizijo se ne gleda zaradi zmagovalcev in poražencev temveč zaradi pesmi. Vsaj pri meni je tako. Glasovanje je že od nekdaj kuhinja brez primere. Raje se prepustiš toku pesmi in upaš, da naletiš na komad, ki se bo znašel v tvoji zbirki pesmi.
Preprosto več ni to, kar je bila nekoč. Vse bolj brezsramno v ospredje, namesto pesmi, stopa komercializacija, kjer navadno ne zmaga najboljši pevec in najboljša skladba, temveč država, ki je za zmago pripravljena potrkati na prava vrata.
Gledalci so letos največ glasov namenili Norveški, ki pa so jo strokovne komisije ocenile sila slabo. Z združenimi glasovi je slavila Nizozemska in zmago si je zaslužila. Duncan je prišel, odpel na nivoju in tekmovanje popeljal v Amsterdam, prestolnico koles, “droge” in prostitucije, kamor najbrž tudi sodi.
Prenos na RTV je bil pod vsakim nivojem in od nacionalne televizije upravičeno pričakujem vsaj znosen prenos. Celoten prvi del je najedala Lea Sirk, ki je z nestrokovnimi komentarji vseskozi opominjala na svojo prisotnost. Ne gojim osebnih zamer, ampak ali je resnično prehudo pričakovati, da se ob komentiranju v tandemu vanj vključi znalca, ki bo postregel s kakšnim strokovnejšim komentarjem ali oceno in ne laičnih enovrstičnicah? Ko sem že mislil, da je konec vsega hudega (Lea odide), sem z žalostjo spoznal, da sem iz dežja stopil pod kap. V vsem sijaju je v ospredje stopil Hofer, ki se je (upam, da med prvim delom) v žalosti opil, in naposled izpadel ostudno in otročje. Očitno pričakujem preveč, v Sloveniji so poznanstva še zmeraj korak ali dva pred dejansko sposobnostjo, ker nikakor nisem pripravljen sprejeti argumenta, da si RTV SLO sposobnega kadra ne more privoščiti.
Kakorokli, ogled v družbi je vedno zabaven in porabljenih ur ne obžalujem, vseeno pa nisem dočakal presežka, ki ga iskreno povedano niti nisem pričakoval.
Celotno Evrovizijo lahko pogledaš tukaj: POVEZAVA
