World Health Organization (WHO) je nedolgo tega uradno oznanila nekaj, kar smo vedeli že nekaj časa: vsi pravi igričarji smo rahlo trčeni v glavo.
Šalo na stran, vsi vemo, da nekateri pri igranju pretiravajo in odvisnost ni ravno izmišljotina. Zadeva je postala očitno dovolj velik problem, da je organizacija WHO odvisnost od iger klasificirala kot uradno priznano duševno motnjo.
Zagotovo vas zanima, kdo vse spada v ta elitni klub?
WHO pravi, da sem notri uvršča vse igralce, ki gamingu dajejo večjo pozornost kot pa stvarem iz resničnega življenja. Ti ljudje svojo igričarsko dozo potem še naprej stopnjujejo, klub temu, da se zavedajo že obstoječih negativnih posledic.
Da vas uvrstijo na seznam duševno motenih, morate v takemu početju vztrajati vsaj 12 mesecev.
Opravljena je bila tudi raziskava, v kateri so odkrili kritične primere – nekateri osebki so igrali tudi po 20 ur na dan, brez da bi vmes spali ali pa jedli. Ne vem za vas, ampak v mojih časih je bil to en običajni raid v World of Warcraftu.
Na sporno klasifikacijo se je odzvala igričarska industrija, najbolj glasna med njimi je organizacija IGEA oz. Interactive Games & Entertainment Association, ta pa združuje predstavnike iz ZDA, Kanade, Avstralije in drugih držav po svetu. Po njihovem mnenju je sodba prišla prehitro in brez dovoljšnjih dokazov. Skrbi jih tudi, da se WHO ni posvetoval s pravimi akademskimi viri in da zna uvrstitev s tem škoditi tistim, ki resnično potrebujejo pomoč.
In z njimi se moramo strinjati. Seveda zna biti pretiravanje pri igranju škodljivo za dobrobit uporabnika, a vsak od nas zagotovo poseduje nekaj samokontrole. Če je odvisnost od iger mentalna bolezen, kaj bo naslednje na seznamu? Odvisnost od socialnih medijev? Odvisnost od gledanja resničnostnih oddaj? Odvisnost od žretja kremšnit?
To verjetno tudi pomeni, da so vsi profesionalni e-športniki po novem duševno moteni, pa čeprav je to njihova služba od katere služijo bajne vsote denarcev. Morda pa so samo odvisni od denarja?
Odvisnosti vsekakor obstajajo, a če mečemo v isti koš odvisnost od iger ter depresijo ter uživanje, storimo slednjim boleznim medvedjo uslugo in jih “pocenimo”. Ljudje jih znajo vzemati manj resno, kar zna močno škodovati tistim, ki pomoč res potrebujejo in se njihove odvisnosti ne da rešiti s preprostim izklopom varovalke.
Lepo povedano in lepo razmišljanje. Če igraš igre 20 ur na dan, je večji problem, kot pa če 20 ur na dan gledaš na tvju mehiške limonade, ljubezen po domače in ostalo sranje.
Moja mama je stalno sitnarila name, ko sem par ur na dan world of warcraft pa counter strike source nabijal … a ko je pa ona gledala tv pol dneva, tisto je pa bilo vse ok. S tem, da tam ni nič drugo gledala kot mehiko.