Je serija Černobil (Chernobyl) res tako dobra?

26. april 1986. Ura je bila 1:23 in v mestu Pripyat, takratnem delu Sovjetske zveze, se je pojavila svetla eksplozija v zgradbi černobilske jedrske elektrarne. Čeprav je bil pok kar konkreten, mu nihče ni pripisoval velike pomembnosti, še manj pa si je kdo mislil, da se bo ta eksplozija vpisala v zgodovino človeštva. A zamah metuljevih kril je bil pričakovano še zadnji udarec žeblja v krsto Sovjetske zveze. Kot je leta po nesreči povedal tedanji predsednik Gorbačov: “Razpad Sovjetske zveze je bil posledica černobilske nesreče.”

Čeprav nekateri med vami zagotovo pomnite černobilsko nesrečo ali pa ste zanjo vsaj slišali, se morebiti vanjo niste posebej poglabljali. Tam bi lahko podrobno raziskali nesrečo, ki je več kot 30 let nazaj povzročila, da tudi v Sloveniji nekaj časa nismo smeli jesti doma nabrane solate.

Ste vedeli, da so Černobilski delavci bili oblečeni kot peki?

Ravno to pomanjkanje znanja poskuša zapolniti novo nastala serija Černobil. HBO je za njeno splovitev izbral perfekten trenutek: ljudje so ravno razmišljanju o preklicu naročnine na njihov servis, saj je Igra prestolov razburila marsikaterega zvestega privrženca. In nato HBO iz rokava potegne novo serijo, ki je v samo petih delih očarala širno občinstvo televizijskih zaslonov in na IMDB-ju dosegla trenutno rekordno oceno 9,7. Kot da bi bil HBO pripravljen na slab razplet Igre prestolov in samo čakal, da na mizo odvrže poslednjega asa.

Pa je Černobil res vredna vsega hvalisanja? Z eno besedo: je. Z več besedami: je, ampak ne pričakujte navadne serije.

Černobil serijo bi namreč prej označili za igran dokumentarec kot pa za tipično serijo. Ne pričakujte ljubezenskih zapletov ter nepričakovanih preobratov, ki vas bodo ob koncu vsakega dela pustili na robu sedeža. Grizenje nohtov med ogledom ne bo izostalo, a pri Černobilu boste trepetali zaradi drugih razlogov.

Ste vedeli, da so na gašenje požara poklicali navadne gasilce, katere ni nihče obvestil o nevarnosti radiacije?

Zgodba je namreč že znana in vsi vemo, da na koncu ni cel svet pomrl od radiacije, kjer bi ga v slogu Fallouta osvojili mutiranci. Zato scenaristi niso vlagali v neke znanstveno-fantastične scenarije ampak so raje stavili na realni potek dogodkov, ki so bili na koncu dovolj dramatični in zanimivi, da ne potrebujejo dodatne dramatizacije.

Zgodba ne zavlačuje preveč in se od dogajalne niti nikdar ne oddalji. Spremljamo četico delavcev, ki nič hudega sluteč izvajajo pomemben test v nuklearni elektrarni Černobil. Nekaj gre narobe, sledi eksplozija in to je osrednji zaplet te serije, reševanje katerega nato spremljamo skozi ostale 4 dele.

Čeprav je Černobil zasnovan na realizmu, to ne pomeni, da bomo v njemu pogrešili heroje ter zlikovce. Ti so še vedno tu, vendar v rahlo drugačnih vlogah.

Serija za glavnega antagonista postavi Anatolya Dyatlova, ki je bil namestnik glavnega inženirja in ga imajo mnogi za protagonista nuklearne katastrofe. On in njegova neizkušena posadka so namreč ravno tisto usodno noč stala za nadzornimi ploščami nesrečne jedrske elektrarne. Pa je bila krivda res njihova ali pa so bili samo žrtev prikritosti in skrivnosti, ki so napajale celotno Sovjetsko zvezo?

Ste vedeli, da je po eksploziji padel ukaz pobijanja vseh kontaminiranih živali, med katerimi je bilo ogromno hišnih ljubljenčkov?

Če imamo negativce, moramo seveda imeti tudi heroje. Med njimi najdemo Valerya Legasova, ki je takrat veljal za specialista za nuklearne reaktorje, še posebej take, ki so obratovali v jedrski elektrarni Černobil. Njegova naloga je, da razkrije obseg celotne katastrofe, ne samo očem celotnega sveta, ampak tudi sami Sovjetsko zvezo, ki si je takrat trmasto zakrivala oči.

Treba je vedeti, da je bila ta državna tvorba nekoliko drugačna od današnjih. Čeprav so se ljudje in delavci med sabo klicali tovariši, je nad njimi vladala težka roka, ki ni odpuščala napak. Zato je bil vedno prisoten strah, saj te ob večjih napakah ni čakala samo šiba po prstih ampak velikokrat Sibirija ali kar metek v glavo.

To jasno oriše prva polovica serije, kjer so jedrsko nesrečo vsi podcenjevali, saj nihče noče na svoja pleča prevzeti levji delež krivde. Zato znate ob prvih dveh delih dobiti popad jeze nad liki, ki eksploziji reaktorja ne pripisujejo veliko pomena. Kot da bi vladalo mišljenje, da če si bodo dovolj dolgo zatiskali oči, se bo situacija razrešila sama od sebe. A kot vemo, to v realnosti ravno ne deluje. Vsaj učinkovito ne.

5 delov, vsak dolg skoraj uro, skozi celotno mini serijo lepo dviguje napetost in tempo je perfekten, čeprav ni ravno tipičen. Za razliko od ostalih serij, se namreč tu glavna stvar zgodi že takoj na začetku in gledalca naprej ženejo druga vprašanja. Kdo je bil res kriv? Zakaj je jedrski reaktor sploh eksplodiral? Kako te lahko radiacija sploh ubije?

Ker je to HBO, smo seveda deležni kar dobri doze nazornih grafičnih prizorov. Vsi seveda vemo, da v z “radiacijo okuženim” območju ni pametno stati, razen če želite postati superheroj. Vendar stavim, da se zna pri marsikom znanje o nevarnosti radiaciji na tej točki zaključiti.

Ste vedeli, da vam pri fatalni dozi radiacije odmrejo vse celice?

Černobil je ravno zaradi takšnih stvari unikaten izdelek, saj se boste ob njemu naučili nekaj zgodovine, fizike, kemije in tako razširili svoja obzorja. Ali ste vedeli, da vam ob sunku radiacije odmrejo same celice? Da bi ob gledanju v odprti reaktor najprej na koži občutili hude opekline? Da ne umrete kar takoj in se nekaj dni dejansko počutite normalno, a to je samo kratka doba, preden se vam dobesedno ne stali koža in odmrejo organi?

To je grozljivo že brati, kaj šele videti in prizori, ko se ljudje talijo v bolniških posteljah vam bodo ostali še dolgo v spominu. Še bolj, ko se zaveste, da se je to dogajalo zares in da bi bilo dejansko, če ne bi bilo herojev, lahko še veliko huje.

Drugi del serije se nato osredotoči na zajezitev sevanja, saj se je nuklearni oblak, zaradi prepoznega ukrepanja, razširil čez lep del Evrope. Ves dogodek je bil nekaj dni tajen in svet se sploh ni zavedal, da smo dejansko bili na robu praktično popolnega uničenja. Eksplozija je katastrofalna, toda pospravljanje je še bolj nevarno in zaradi pomanjkanja sodobne tehnologije, kot so denimo pravi roboti na daljavo, Sovjeti problem poskušajo rešiti na isti način kot v drugi svetovni vojni: z valovi prostovoljcev.

Pospravljanje strehe je eden najbolj adrenalinskih prizorov iz televizije.

Pohvaliti moram odlično igralsko zasedbo, ki je roko na srce niti nisem pričakoval. Odlično so se odrezali vsi glavni igralci, nagrad pa so vredni tudi stranski karakterji. Prav neverjetno je, koliko podrobnosti lahko gledalec potegne iz praktično vsakega lika in že samo njihove obrazne mimike so vredne Oskarja.

Morda zna koga zmotiti, da dialog poteka v angleščini. Sicer to ni ravno ogromen minus, še posebej zaradi odličnih igralcev in tega, da ne govorijo v neki polomljeni ruščini. Vseeno pa zna kdo ob vseh cirilicah ter splošnemu turobnemu, sovjetskemu okolju, ob angleškem naglasu čudno pogledati. Kar malce sem bruhnil v smeh, ko na eni točki na pomoč pokličejo rudarje. Takrat pred kamere stopi njihov vodja, ki je sicer malce bolj debelušen, a se vidi, da je dal čez marsikaj in da je radiacijske kosmiče za zajtrk. Vse super, dokler ni spregovoril s škotskim naglasom. Kot rečeno, vse skupaj ne zmoti preveč, a vseeno sem radoveden, kako bi bilo vse skupaj izpeljano z avtentičnim ruskim dialogom.

Igra s kamero je naravnost fenomenalna.

Pustimo ta manjši minus ob strani in se osredotočimo raje na verno prenesene lokacije in mesto Pripyat bi znalo koga spomniti na socialistične bloke naše mladosti. Sicer ugibam, saj sem za bivanje v Jugoslaviji malce premlad, a stavim, da znajo lokacije pri kakšnemu starejšemu gledalcu vzbuditi nostalgične občutke na komunizem in tovariša Tita. Kar mu bo Černobil še bolj priljubilo in na IMDB-ju se bo prst samodejno stegnil k oceni 10. Ustvarjalci za snemanje notranjosti jedrskega reaktorja niso zgradili neke replike ampak so se podali na samo lokacijo in kadre posneli v odsluženemu reaktorju, ki je bil praktično kopija tistega, ki ga je 26. aprila odneslo v zrak.

Rudarji poskrbijo za nekaj humorja in tako malce razbijejo vso resnost.

Serija Černobil je na koncu res izkušnja, ki je primerna za vsakega. Ne gre samo zato, da boste gledali odlično režirano mini serijo z odličnimi igralci, ampak tudi za to, da se boste o temu zgodovinsko pomembnemu dogodku dejansko nekaj naučili. Da boste skozi vseh 5 delov čutili čudno napetost, ki je takrat vladala v Sovjetski zvezi. Da boste vase vpili vsako podrobnost in trepetali pri oglašanju radiacijskega merilnika, ki je v eni napeti sceni dejansko pretvorjena v glasbeno spremljavo.

V svetu, kjer ustvarjalci filmskih izdelkov vse preveč vlagajo v vizualni spektakel (čeprav tudi Černobil vsebuje navdušujoče učinke – gledanje v odpri reaktor je isto kot da bi strmel v vrata pekla), je osvežujoče videti serijo, ki je toliko vložila v realizem ter s tem tudi v izobraževanje gledalca. In to je seveda vredno najvišje ocene.

In ne pozabite: “3,6 roentgen. Not great, not terrible.”

Vaša reakcija na članek?

🔥Popularno

🛎️ Sveže objave

1 KOMENTAR

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Černobil bo še dolgo vladala vsem lestvicam in ta mini serija je priporočljiv ogled za vsakega, ki bi se rad malce bolje poučil o največji jedrski katastrofi.Je serija Černobil (Chernobyl) res tako dobra?