Recenzija - Ghost Recon Breakpoint – Recenzija | Zakaj to obstaja, za Splinter Cell pa ni denarja?!

Recenzija - Ghost Recon Breakpoint – Recenzija | Zakaj to obstaja, za Splinter Cell pa ni denarja?!

Ocena:

Ubisoft mi je izjemno zanimiv razvijalec. Pod pasom imajo kar nekaj zanimivih franšiz, ki pa skladno s časom vse bolj postajajo podobne ena drugi. Vse to mešanje formul se morda zdi dorba ideja, če bi iz vsake franšize denimo potegnil tisti dobri del in ga potem sestavil z drugimi in na koncu dobil pravo mojstrovino. A žal nato vse te igre izgubljajo tisti svoj prepoznavni znak, ki jih sploh naredi unikatne.

Seriji Ghost Recon se tako že dolgo časa čudim, saj mi ni jasno, kaj točno naj bi bila ta igra. Predzadnjega dela, Wildlands, nisem nikoli namestil na svoj trdi disk, a glede na vse napovednike in igralne mehanike mi je zadeva preprosto delovala kot The Division, le da se v Wildlands streljaš v džungli.

Razvijalec je sedaj enakega mnenja, saj nadaljevanje Breakpoint še bolj spominja na The Division 2, zato se resno sprašujem, kaj točno je poanta te igre, da je izšla tako hitro po Drugi diviziji? In zakaj Ubisoft ne vloži denarja v novi Splinter Cell, ki bi bil vsaj malce drugačna tretjeosebna odprava?


Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: PlayStation 4, PC, Xbox One
SteamLINK
Datum izida: 4.10.2019
Cena: 59.99€

Žanr: Tretjeosebna večigralska streljanka


Dobra stran dejstva, da že dolgo igram igre in jih tudi opisujem, je to, da lahko že praktično v napovednikih prepoznam, ko mi nekdo prodaja mačka v žaklju. Tega občutka se nisem mogel znebiti od prvega napovednika za Breakpoint, saj so bili posnetki dolgi, a hkrati niso pokazali ničesar, česar nismo prej videli.

Ne da se Ubisoft ne bi trudil pri promociji igre. Ta je že od začetka veliko stavila na igralca Jona Bernthala, ki ga nekateri poznate po vlogi The Punisherja, a meni je osebno ostal v spominu kot Shane iz serije Živi mrtveci.

Walker komandira skupini Volkovi, ki bi morala pri vas vzbuditi strah in spoštovanje. Žal ne more samo eden igralec nositi celotne štorije…

Berthal v igri prevzame vlogo bivšega elitnega specialca Ghosta, ki nosi ime Walker. Ta ima na otoku Aurora, kateri je visoko tehnološko središče, zelo zle namene. Ugrabiti želi namreč tehnologijo robotov ter dronov in z njimi zavladati svetu. Klišejsko.

Po robu se mu postavi naš junak Nomad, ki je bil na otok poslan z drugimi pripadniki specialne enote Ghost, z namenom, da mu vse te grde namere prepreči. Zato skočimo na helikopter in saj veste, kako veli tradicija videoiger: če se peljete s frčoplanom, vas bo slej ali prej nekdo sestrelil. Tako se zgodi že tukaj na začetku in Nomad pristane sredi divjine in naša avantura se lahko prične.

Treba je reči, da okolica in mesto dogajanja nosi svoj potencial. Parjenje džungelskih predelov z visokotehnološkimi igračkami je nekaj novega in zadeva me je precej spomnila na Crysis. Žal pa naš junaček ne poseduje nekih posebnih sposobnosti, zato tudi izkušnja kaj kmalu postane enolična.

Štorija je šibka in nezanimiva. Skozi celotno avanturo, ki traja od oka nekje 30 ur, raziskujemo povezavo Nomada in Walkerja, vendar lika nista ravno ne vem kako zanimiva. Ne rečem, Berthal je svojo vlogo odigral vrhunsko in pozna se, da špil za izdelavo ni bil ravno poceni. Žal pa trpi vse drugo: od stranskih karakterjev do samega dialoga.

Ubisoft se je odločil v Breakpoint vpeljati nekaj RPG-jevskega privdiha in tako lahko po novem izbiramo dialoge. Žal to ne igra nekega posebnega pomena. Pozabite da boste lahko z dialogom pripeljali do drugačnega razpleta dogodkov, saj vse pelje v eno smer. Temu ne pomagajo ostali NPC-ji, ki ne posedujejo nobene osebnosti in so tam zato, da ni celotna okolica povsem statična.

Ko bi bile vsaj misije zanimive. Žal temu ni tako.

Tako ko v zadnjemu Assassin’s Creedu lahko pri nalogah izberete, ali se vam označijo na zemljevidu ali pa morate objektive izslediti s pomočjo tekstovnih namigov in gledanja okolice.

Formula igre je v bistvu: vzemi vozilo in se odpelji tja in ubij/ugrabi nekoga. Nato se vrni nazaj do podajalca naloge in prejmi nagrado. Tipična manira, ki jo je leta 2004 uporabil World of Warcraft in tu ni skoraj nič drugače. Vsake toliko moramo koga še ubraniti ali kam pospremiti, vendar to ni dovolj, da bi razbilo vso to enoličnost.

Seveda je to Ubisoft igra, zato se povsod po svetu nahajajo majhne podnaloge, ki so v bistvu samo zapravljanje časa. Vsake toliko boste naleteli na kakšen dnevnik ali morda računalnik, tam pa izberete, kakšno informacijo želite iz zapiskov potegniti ven. Tako dobite kakšen namig za novo orožje in na vas je, da se odpravite do tam in si zadevo pospravite v malho ter si posledično na mapi ustvarite kljukico.

Orožja in opremo najdete lahko povsod in zadeva je zanimiva, a spet ne pričakujte revolucije. Zanimiva je tako, kot v vsakemu RPG-jastemu nadgrajevanju opreme, saj je lepo videti, kako se večajo vaše številke škode in zaščite. Oprema vam bo prišla prav, saj boste vse izzive morali opraviti sami. Breakpoint namreč ne vsebuje več umetnopametnih pomagačev, kot jih je Wildlands, tako da se boste morali pospravljanje zalege lotiti kar sami.

Nadgrajevanje opreme je preprosto: večja številka = boljša oprema.

Pri temu vam bo prišlo prav nadgrajevanje opreme in tudi vašega karakterja. Ob uspešno opravljenih nalogah pridno nabirate izkušenjske točke, te pa potem vlagate v razvojno drevo. Tako lahko odklepate različno opremo, kot je denimo bakla za rezanje ograj ali pa očala za gledanje v temi.

To vam vse prav pride v boju, ki je presenetljivo zadovoljiv.

Razvojno drevo vam omogoča nadgrajevanje vašega lika v različne smeri.

Igro boste preigravali iz tretjeosebnega pogleda, na voljo pa je streljanje iz stoječega ali čepečega položaja, tisti bolj prikriti pa se boste tarče lotili leže. Izkoriščate lahko tudi teren in vaš karakter se bo samodejno potuhnil v zaklon, če bo ob njemu le na voljo kakšna ovira, ki ni občutljiva na municijo.

Orožja dajejo lep povratni občutek in sovražnike lahko pokončate samo z enim strelom v glavo, ne glede na to, koliko oklepa nosijo. To da igri zanimiv občutek pristnosti in realizma, za katerega sem upal, da bi šel še nekoliko dlje. Ubisoft je v promociji veliko poudarka dajal na “preživetvene” mehanike, a so te komaj obstoječe. Zdravje se nam obnavlja samodejno in če se že poškodujemo, je vedno na voljo dovolj zdravila, ki nas hitro spet postavi na noge. Žal niso kontrolne točke razporejene dovolj pogosto in če nas že prerešetajo, bomo velikokrat spet oživeli na točki, ki je precej daleč stran. To ne bi bilo težavno, če bi bila okolica bolj prijazna za prečkanje.

Vožnja z motorjem je nekoliko bolj zabavna kot s terencem, a tako ste bolj občutljivi na zabijanja in metke nasprotnikov. Prav tako vas ob talnih vozilih hitreje zasačijo prej nepozorni nasprotniki v raznih oporiščih.

Neraven teren vas bo namreč velikokrat prisilil v prekucavanje z vozilom, ki je lahko štirikolesnik ali pa motor. Zato je najbolje zapreči helikopter, saj se tako izognete nerodni vožnji in se hipoma preselite na objektiv.

Breakpoint je še najbolj zabaven, če ga preigravate s prijatelji. V vašo avanturo se lahko povežejo še trije igralci in tako zna igranje celo dobiti nek smisel in koordinirano napadanje oporišč zna vašo ekipo pozabavati za nekaj ur. Če vam je do PvP obračunavanja, se lahko pozabavate z načinom Ghost War. Ta vas razdeli v dve ekipi po štiri članov in igra uravnoteži orožja in pripomočke, da je sodelovanje pravično za vse. Zadeva je zabavna, a postane malce ponavljajoča in upamo, da bo Ubisoft v prihodnosti dodal še nekaj nove vsebine.

Kakšna čudovita okolica… Škoda, da se v njej ne skriva kakšna res dobra vsebina.

Grafično igra ni slaba in Ubisoft se je zopet dokazal pri oblikovanju čudovite okolice. Sprememba dneva in noči je čudovita in zibanje drevesnih krošenj bo na vas pustilo vtis. Vendar smo tega od razvijalca že vajeni.

Ghost Recon Breakpoint je igra, katera ne ve točno kaj bi sama s sabo. Vsebuje neke ideje, ki pa so izpeljane samo na pol. Rada bi bila taktična, preživetvena streljačina, a ne spet preveč resna. Rada bi bila enoigralska igra, z dobrim sistemom streljanja, a s pozabljivo štorijo.

Na koncu vse skupaj izpade nekakšna mešanica prvin, ki zna zabavati samo na kratek čas, a bodo nad njo vsi prehitro obupali.

Ubisoft mi je izjemno zanimiv razvijalec. Pod pasom imajo kar nekaj zanimivih franšiz, ki pa skladno s časom vse bolj postajajo podobne ena drugi. Vse to mešanje formul se morda zdi dorba ideja, če bi iz vsake franšize denimo potegnil tisti dobri del in ga potem sestavil z drugimi in na koncu dobil pravo mojstrovino. A žal nato vse te igre izgubljajo tisti svoj prepoznavni znak, ki jih sploh naredi unikatne.

Seriji Ghost Recon se tako že dolgo časa čudim, saj mi ni jasno, kaj točno naj bi bila ta igra. Predzadnjega dela, Wildlands, nisem nikoli namestil na svoj trdi disk, a glede na vse napovednike in igralne mehanike mi je zadeva preprosto delovala kot The Division, le da se v Wildlands streljaš v džungli.

Razvijalec je sedaj enakega mnenja, saj nadaljevanje Breakpoint še bolj spominja na The Division 2, zato se resno sprašujem, kaj točno je poanta te igre, da je izšla tako hitro po Drugi diviziji? In zakaj Ubisoft ne vloži denarja v novi Splinter Cell, ki bi bil vsaj malce drugačna tretjeosebna odprava?


Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: PlayStation 4, PC, Xbox One
SteamLINK
Datum izida: 4.10.2019
Cena: 59.99€

Žanr: Tretjeosebna večigralska streljanka


Dobra stran dejstva, da že dolgo igram igre in jih tudi opisujem, je to, da lahko že praktično v napovednikih prepoznam, ko mi nekdo prodaja mačka v žaklju. Tega občutka se nisem mogel znebiti od prvega napovednika za Breakpoint, saj so bili posnetki dolgi, a hkrati niso pokazali ničesar, česar nismo prej videli.

Ne da se Ubisoft ne bi trudil pri promociji igre. Ta je že od začetka veliko stavila na igralca Jona Bernthala, ki ga nekateri poznate po vlogi The Punisherja, a meni je osebno ostal v spominu kot Shane iz serije Živi mrtveci.

Walker komandira skupini Volkovi, ki bi morala pri vas vzbuditi strah in spoštovanje. Žal ne more samo eden igralec nositi celotne štorije…

Berthal v igri prevzame vlogo bivšega elitnega specialca Ghosta, ki nosi ime Walker. Ta ima na otoku Aurora, kateri je visoko tehnološko središče, zelo zle namene. Ugrabiti želi namreč tehnologijo robotov ter dronov in z njimi zavladati svetu. Klišejsko.

Po robu se mu postavi naš junak Nomad, ki je bil na otok poslan z drugimi pripadniki specialne enote Ghost, z namenom, da mu vse te grde namere prepreči. Zato skočimo na helikopter in saj veste, kako veli tradicija videoiger: če se peljete s frčoplanom, vas bo slej ali prej nekdo sestrelil. Tako se zgodi že tukaj na začetku in Nomad pristane sredi divjine in naša avantura se lahko prične.

Treba je reči, da okolica in mesto dogajanja nosi svoj potencial. Parjenje džungelskih predelov z visokotehnološkimi igračkami je nekaj novega in zadeva me je precej spomnila na Crysis. Žal pa naš junaček ne poseduje nekih posebnih sposobnosti, zato tudi izkušnja kaj kmalu postane enolična.

Štorija je šibka in nezanimiva. Skozi celotno avanturo, ki traja od oka nekje 30 ur, raziskujemo povezavo Nomada in Walkerja, vendar lika nista ravno ne vem kako zanimiva. Ne rečem, Berthal je svojo vlogo odigral vrhunsko in pozna se, da špil za izdelavo ni bil ravno poceni. Žal pa trpi vse drugo: od stranskih karakterjev do samega dialoga.

Ubisoft se je odločil v Breakpoint vpeljati nekaj RPG-jevskega privdiha in tako lahko po novem izbiramo dialoge. Žal to ne igra nekega posebnega pomena. Pozabite da boste lahko z dialogom pripeljali do drugačnega razpleta dogodkov, saj vse pelje v eno smer. Temu ne pomagajo ostali NPC-ji, ki ne posedujejo nobene osebnosti in so tam zato, da ni celotna okolica povsem statična.

Ko bi bile vsaj misije zanimive. Žal temu ni tako.

Tako ko v zadnjemu Assassin’s Creedu lahko pri nalogah izberete, ali se vam označijo na zemljevidu ali pa morate objektive izslediti s pomočjo tekstovnih namigov in gledanja okolice.

Formula igre je v bistvu: vzemi vozilo in se odpelji tja in ubij/ugrabi nekoga. Nato se vrni nazaj do podajalca naloge in prejmi nagrado. Tipična manira, ki jo je leta 2004 uporabil World of Warcraft in tu ni skoraj nič drugače. Vsake toliko moramo koga še ubraniti ali kam pospremiti, vendar to ni dovolj, da bi razbilo vso to enoličnost.

Seveda je to Ubisoft igra, zato se povsod po svetu nahajajo majhne podnaloge, ki so v bistvu samo zapravljanje časa. Vsake toliko boste naleteli na kakšen dnevnik ali morda računalnik, tam pa izberete, kakšno informacijo želite iz zapiskov potegniti ven. Tako dobite kakšen namig za novo orožje in na vas je, da se odpravite do tam in si zadevo pospravite v malho ter si posledično na mapi ustvarite kljukico.

Orožja in opremo najdete lahko povsod in zadeva je zanimiva, a spet ne pričakujte revolucije. Zanimiva je tako, kot v vsakemu RPG-jastemu nadgrajevanju opreme, saj je lepo videti, kako se večajo vaše številke škode in zaščite. Oprema vam bo prišla prav, saj boste vse izzive morali opraviti sami. Breakpoint namreč ne vsebuje več umetnopametnih pomagačev, kot jih je Wildlands, tako da se boste morali pospravljanje zalege lotiti kar sami.

Nadgrajevanje opreme je preprosto: večja številka = boljša oprema.

Pri temu vam bo prišlo prav nadgrajevanje opreme in tudi vašega karakterja. Ob uspešno opravljenih nalogah pridno nabirate izkušenjske točke, te pa potem vlagate v razvojno drevo. Tako lahko odklepate različno opremo, kot je denimo bakla za rezanje ograj ali pa očala za gledanje v temi.

To vam vse prav pride v boju, ki je presenetljivo zadovoljiv.

Razvojno drevo vam omogoča nadgrajevanje vašega lika v različne smeri.

Igro boste preigravali iz tretjeosebnega pogleda, na voljo pa je streljanje iz stoječega ali čepečega položaja, tisti bolj prikriti pa se boste tarče lotili leže. Izkoriščate lahko tudi teren in vaš karakter se bo samodejno potuhnil v zaklon, če bo ob njemu le na voljo kakšna ovira, ki ni občutljiva na municijo.

Orožja dajejo lep povratni občutek in sovražnike lahko pokončate samo z enim strelom v glavo, ne glede na to, koliko oklepa nosijo. To da igri zanimiv občutek pristnosti in realizma, za katerega sem upal, da bi šel še nekoliko dlje. Ubisoft je v promociji veliko poudarka dajal na “preživetvene” mehanike, a so te komaj obstoječe. Zdravje se nam obnavlja samodejno in če se že poškodujemo, je vedno na voljo dovolj zdravila, ki nas hitro spet postavi na noge. Žal niso kontrolne točke razporejene dovolj pogosto in če nas že prerešetajo, bomo velikokrat spet oživeli na točki, ki je precej daleč stran. To ne bi bilo težavno, če bi bila okolica bolj prijazna za prečkanje.

Vožnja z motorjem je nekoliko bolj zabavna kot s terencem, a tako ste bolj občutljivi na zabijanja in metke nasprotnikov. Prav tako vas ob talnih vozilih hitreje zasačijo prej nepozorni nasprotniki v raznih oporiščih.

Neraven teren vas bo namreč velikokrat prisilil v prekucavanje z vozilom, ki je lahko štirikolesnik ali pa motor. Zato je najbolje zapreči helikopter, saj se tako izognete nerodni vožnji in se hipoma preselite na objektiv.

Breakpoint je še najbolj zabaven, če ga preigravate s prijatelji. V vašo avanturo se lahko povežejo še trije igralci in tako zna igranje celo dobiti nek smisel in koordinirano napadanje oporišč zna vašo ekipo pozabavati za nekaj ur. Če vam je do PvP obračunavanja, se lahko pozabavate z načinom Ghost War. Ta vas razdeli v dve ekipi po štiri članov in igra uravnoteži orožja in pripomočke, da je sodelovanje pravično za vse. Zadeva je zabavna, a postane malce ponavljajoča in upamo, da bo Ubisoft v prihodnosti dodal še nekaj nove vsebine.

Kakšna čudovita okolica… Škoda, da se v njej ne skriva kakšna res dobra vsebina.

Grafično igra ni slaba in Ubisoft se je zopet dokazal pri oblikovanju čudovite okolice. Sprememba dneva in noči je čudovita in zibanje drevesnih krošenj bo na vas pustilo vtis. Vendar smo tega od razvijalca že vajeni.

Ghost Recon Breakpoint je igra, katera ne ve točno kaj bi sama s sabo. Vsebuje neke ideje, ki pa so izpeljane samo na pol. Rada bi bila taktična, preživetvena streljačina, a ne spet preveč resna. Rada bi bila enoigralska igra, z dobrim sistemom streljanja, a s pozabljivo štorijo.

Na koncu vse skupaj izpade nekakšna mešanica prvin, ki zna zabavati samo na kratek čas, a bodo nad njo vsi prehitro obupali.

Ghost Recon: Breakpoint ne ve kaj bi sam s sabo, očitno pa tega niso ravno vedeli tudi razvijalci. Igra vsebuje nekaj dobrih idej, te pa so žal izpeljane samo polovičarsko. Škoda.
BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: [email protected]

Popularne novice

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

HEY POČAKAJ MALO!

Ali veš, da včasih zamudiš top novice? Ne sekiraj se imamo rešitev! Naroči se in prejmi top novice kar na email!
Klikni na spodnjo povezavo in odprlo se bo okno kjer se lahko naročiš.