Vse ljubitelje nekromantnosti in vodenja armade brezmožganskih podanikov lahko razveselim z nadvse briljantno novico. Nedavno sem dobil priložnost pridobitve lastnega mnenja o zelo prikupnemu neodvisnemu strateškemu RPG-ju Undead Horde… vsaj kolikor je obujanje razpadajočih trupel in njih uporaba za množični poboj vseh živih bitij med vsesplošnim sejanjem kaosa sploh lahko prikupno.
Nekromanti po principu niso nujno zlobni fantje (in dekleta). Navadno gre zgolj za umsko motene bivše zdravitelje z dvomljivim etničnim kodeksom in kakšnim krivim koleščkom v glavi. Kaj pa s tem gre vkup kot dušeno zelje s krompirjem, kekec pašteta s črnim kruhom ali vlada s korupcijo? Zelo zabaven podvig, imenovan nadvlada nad vsemi živimi in neživimi prebivalci sveta. Vsaj takega mišljenja so bili pri finskem razvojnem studiu 10tons, razvijalcih z že kar velikim številom neodvisnih naslovov za pasom, a brez volje po ustvaritvi korporativne spletne strani, primerne za to tisočletje. Kot njihov zadnji projekt so nam tako dostavili to simplistično, a hkrati zelo zabavno skledo mrtvaškega mozga, ki ga bomo s koščeno žlico seveda dodobra izpraznili. Mmmm, odlično, dajmo kar pričeti, pa dober tek.
Razvojna ekipa: 10tons Ltd
Založnik: 10tons Ltd
Platforme: PC, PS4, XOne, Switch
Steam: LINK
Datum izida: 15.05.2019
Cena: 16.99€
Žanr: Akcijski RPG / Strategija
Nekromant naj bo
V Undead Horde se postaviš v razpadle okostnjaške sklepe mogočnega nekromanta z imenom Orcen, ki mu jo je že dolgo tega zagodel nebeški vitez Benevictor. A s pomočjo zlobne kokoške se je zaporniška žara s tvojimi preostanki razbila in s tem izpustila našega preljubega ujetnika, ki se je urno sestavil v očem prijaznejšo obliko in opravil dve zaprisegi – da bo perjad v novem cesarstvu čaščena kot krave v hinduizmu in da bo osebno pošteno prebutal beštjo Benevictorja ter vse njegove zaveznike ter podanike.
Od ubornih začetkov z gručo krotkih fazanov in kmetičev te pot po nadzemnem svetu povede skozi gozdove, naselbine, puščave, grobnice, ledene/ognjene puščave in ostale bajeslovne pokrajine, dokler z vojsko zagrizenih elitnih bojevnikov končno ne dosežeš gradiča večnega sovražnika.
Ob tem ti na poti stojijo premnogi pripadniki raznovrstnih kultur ter živalskih vrst, katere nediskriminatorno ubijaš in pretvarjaš v lastne okostnjaške različice, ob tem pa nadgrajuješ tudi svojo garderobo in spretnost, pridobivaš izkušnje ter se samozadovoljuješ s plenom in zlatniki, katere lahko zapraviš v domači trdnjavi v zameno za koristne pripomočke. Zveni preprosto? Ja, to tudi je, vsaj dokler se ne zatopiš v sinergije, statistike in podobno.
Preprostost ni nujno slaba
Osnovna igralna zanka sestoji iz pomikanja iz ene pokrajine v drugo, medtem, ko po najboljših močeh seješ grozo in smrt, odstavljaš lokalne vladarje ter opravljaš naloge za ujetniške okostnjake. Vsak padli bojevnik predstavlja svojevrstnega potencialnega pripadnika horde hodečih trupel, katera služi kot glavno orodje v boju proti silam dobrega in katero pošiljaš v generalno smer sovražnikov s podporo raznih artefaktov ter coprnij.
Na srečo imaš na voljo dovolj taktik, da lahko po mili volji eksperimentiraš in novitete testiraš med bojem proti vedno bolj nevarnemu sovražniku in kljub preprostemu konceptu se vse združi v zelo zadovoljujočo taktično formulo, ki bi pod trnom ponavljajočega se igranja znala postati sitna, a po zaslugi raznovrstnega nabora sovražnikov in pripomočkov ne prekorači meje dobrodošlice.
To pa je tudi vse, kar igra ponuja. Preprost konstanten boj z razvijajočim se taktičnim elementom in na skoraj vsakemu zemljevidu novimi sovražniki ter posledično zavezniki. Temu ustrezen je tudi vizualen element, ki je zelo preprost, a kljub temu samosvoje všečen. Posledično nimam večjih pripomb glede igranosti, a hkrati igra v ničemer ne uspe resnično izstopati.
Še največja kritika leti na odsotnost naprednih mehanik ter zvočnim udejstvovanjem glavnega protagonista, ki ob vsakemu ukazu izjavi vedno eno in isto linijo “Pridite sem, bojevniki moji”, “Vstanite, bojevniki moji” ali “Na juriš, bojevniki moji”. Glede na to, da so to bolj kot ne edine izjave, ki jih da skozi celotno igro, začnejo še kako hitro najedati živce še tako zvestega sledilca nekromantike.
Razsodba
(+) Zabaven koncept
(+) Presenetljiva taktična globina za vsakega, ki jo hoče najti
(+) Všečen, simplističen stil brez težav in hroščev
(+) Nabor raznovrstnih sovražnikov
(+/-) Igralna zanka se prej ali slej prične ponavljati
(-) “Pojdi stran, govorni udejstvovalec”
