The Outer Worlds je ena od mojih najbolj pričakovanih iger leta 2019. To seveda zame ni nič preveč čudnega, saj sem privrženec enoigralskih RPG-jev, mero pričakovanja pa je še dodatno dvignilo dejstvo, da je na naslovu delal Obsidian Entertainment, kateri stoji za nekaj mojimi omiljenimi naslovi kot so Fallout: New Vegas in Knights of the Old Republic 2.
Zato sem bil med prvimi, ki se je potegoval za svojo opisovalsko kopijo, ki sem jo k sreči dobil par dni pred izidom. Sedaj, ko je igra končno obrnjena, sem pripravljen deliti z vami svoje mnenje, pa čeprav to delam z rahlo zamudo.
Je igra vredna vseh visokih ocen in je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo v 2019? No, niti ne, a to ne pomeni da je špil ravno zanič. Pojdimo po vrsti.
Razvojna ekipa: Obsidian
Založnik: Private Division
Platforme: PC, PS4, XOne
Epic Games: LINK
Datum izida: 25.10.2019
Cena: 59.99 €
Žanr: Prvoosebni RPG
Že od same najave naslova je bilo jasno, da bo imel The Outer Worlds veliko skupnega z Fallout: New Vegasom. To niti ni presenetljivo, saj sta na igri delala Tim Cain in Leonard Boyarsky, ki tudi veljata za fotra Fallout serije. Čeprav so razvijalci med razvojem povedali, da primerjava ni poštena, je povsem jasno, iz katerega jarka kreativnosti se napaja The Outer Worlds.
Uvodna sekvenca je vsekakor zanimiva. Naš karakter se zbudi iz dolgega, zamrznjenega spanca na vesoljski ladji Hope, ki zaradi neznanega razloga že 70 let tava po črnini vesolja. Na krovu je še ogromno drugih spečih popotnikov, ki pa so tam z namenom. Gre namreč za najbolj bistre ume tiste generacije, čigar naloga je bila kolonizacija oddaljenih planetov v sistemu Halcyon. No, to nalogo so sedaj prevzele ogromne korporacije, ki se lastijo vse premoženje, žal pa jim manjka pametnih vodij, ki ne bi celotne galaksijo zapeljale v bankrot.
K sreči nas iz ladje reši malce čudaški znanstvenik Phineas Vernon Welles, pove pa nam še, da smo ravno popotniki te ladje zadnja šansa za človeštvo. Želi odmrzniti vse prebivalce ladje, a za to potrebuje dodatne surovine in tu nastopimo ravno mi.
Preden pa se podamo na najbližji planet in si pretegnemo zaspale in otopele mišice, moramo najprej ustvariti svoj karakter. Presenečenj tu ni, saj v tipični maniri RPG-jev našemu liku najprej določimo spol, oblikujemo faco in brado ter razporedimo pike v različne veščine. Najprej razporedimo točke v moč, gibljivost in inteligenco in že tu lahko pomembno vplivamo na naše potovanje. Če recimo našemu liku dosodimo minimalno inteligenco, se bodo spremenili naši dialogi. Naš karakter je namreč zabit kot kol, a to ne pomeni, da bomo izgovarjali napol pokvečene besede, ampak bomo postali izpeljanka Zapp Brannigana iz Futurame. Torej lep in samovšečen idiot.
Ostale točke lahko vložimo v različne sposobnosti. Tu nas čakajo orožja manjšega in večjega kalibra, pregovarjanje, znanost in inženirstvo. Splača se vložiti točke v besedičenje, saj je to pač Obsidian igra in namazan jezik nas bo lahko rešil iz marsikatere zaguljene situacije. Sicer se pa ne sekirajte pretiroma, saj boste tekom igranja zlahka dosegli maksimalno stopnjo 30 in zvišali lepo količino veščin.
Štorija nas vodi čez različno obarvane planete, ki jih poseljujejo različni in zanimivi prebivalci. Vsak planet ima nekakšno svojo zgodbo in zaplet – po razrešitvi njihovih zagat, nas bo glavna naloga odpeljala na naslednji planet in tako naprej vse do konca. Seveda imamo na razpolago tudi veliko količino stranskih nalog, ki nas včasih tudi vrnejo na prej obiskane lokacije. Šviganje med zvezdami nam omogoča naša sposojena vesoljska ladja Unreliable, katera ima naloženo tudi posebno umetno inteligenco, s katero lahko kdaj tudi kaj pokramljamo.
Da se ne bomo kot nek norec sporazumevali samo z umetno inteligenco, poskrbi pisana četa kompanjonov. Naenkrat lahko s sabo vzamemo še dva soborca in vsak od njih vsebuje svoje dialoge ter tudi naloge. Tako sem velikokrat po sprehajanju na ladji dobil občutek iz Mass Effecta oz. Knight of the Old Republic 2 in to je nekaj, česar nisem čutil že precej dolgo.
Planeti in okolica so, kot že omenjeno, pod vplivom ogromnih korporacij, ki svoje delavce izkoriščajo in jih vidijo samo kot številke. Vsak planet ima takšen zaplet in na splošno vas preveva občutek, da je vse v riti, pa čeprav vam tudi uspe uspešno opraviti vašo nalogo. A ni vse črno belo in vaše odločitve bodo na nekaj mestih imele pomemben vpliv na potekanje štorije. No, vsaj tako vam pove igra, medtem ko je realnost nekoliko drugačna. Vaša odločitev bo vplivala na trenutno nalogo, a to se kasneje ne bo res poznalo na zgodbi, ki se bo razpletla praktično enako – če seveda odmislimo zaključno sekvenco, katera je sestavljena, seveda, iz diapozitivov.
Poglejmo si bojevanje. To poteka eksluzivno prvoosebnega pogleda in treba je reči, da je zadeva zabavna in je morda najbolj zanimiv boj, ki sem ga izkusil v Obsidian igrah. Med streljanjem ali pa mahanjem s hladnimi orožji lahko upočasnimo čas, vsake toliko pa sprožimo tudi specialko naših dveh kompanjonov. Žal pa so naši nasprotniki precej neinteligentni, špil pa je tudi presenetljivo lahek. Predlagam težavnost Hard tudi za začetnike in špil je na tej stopnji na začetku dejansko izzivalen. Žal, ko enkrat malce natreniramo svoje sposobnosti in izboljšamo orožja, se skozi igro sprehodimo skoraj brez izziva. Obstaja sicer še ena večja težavnost Supernova, a ta vsebuje preživetvene mehanike kot je trajna smrt vaših kompanjonov in omejeno hitro potovanje med točkami na mapi, tako da je namenjena samo najbolj trdojedrnim igralcem.
Streljanje poživijo tudi različna orožja, med katerimi izstopajo tista znanstvena. To so prav posebne pokalice, ki lahko pričarajo različne zanimive efekte, kot je denimo pomanjšanje nasprotnika, ki nato postane lažje obvladljiv za vaš škorenj.
Žal pa so ostala orožja in oklepi čisto premalo raznovrstni. Orožja kasneje samo pridobivajo stopnje kot je denimo Shotgun I, Shotgun II, vizualno pa so si ti tipi povsem enaki. Isto velja za oklepe, ki so med sabo praktično neločljivi in velikokrat praktično nima veze kaj nosimo. Oklepi sicer dodajo včasih različne statistike kot je denimo hekerska sposobnost, a na težji stopnji je v bistvu pomembno, da imamo največjo zaščito, še posebej pri kompanjonih, ki drugače čisto prehitro podležejo pod naboji nasprotnikov.
Ko smo že pri grdavžih, tudi ti so premlao raznoliki. V glavnem se boste borili proti vojakom in nekaterim živalim, a te med sabo ne odstopajo kaj pretiroma in tudi ne zahtevajo nekih posebnih pristopov. Manjkajo tudi šefi, saj sem med igranjem naletel na samo enega, je pa res, da je ta zahteval kar precej mučenja, pred sem ga poslal v onostranstvo.
Vidi se, da je Obsidianu zmanjkalo denarja ali časa, da bi povsem razvil vse svoje ideje. Na karti s planeti nekaterih nikoli sploh ne moremo obiskati, zadnje večje mesto pa je sicer veliko, a vsebuje čisto preveč zaprtih vrat.
Tako dobimo RPG izkušnjo, ki nas spomni na dobre, stare naslove, ki jih založniki ne želijo več delati. Morda bo The Outer Worlds to spremenil in bomo v prihodnosti dobili še več takih naslovov, ki bodo dajali poudarek na zabavno izkušnjo brez mikrotransakcij. Kljub vsem napakam nakup priporočam, veselim pa se potencialnih DLC-jev, v katerih je Obsidan do sedaj vedno raztural.
Odlično opisano