Če pogledate sliko Maureen Donnelly lahko vidite žensko, ki je v svojih 46 letih dala čez že marsikaj. Delala je kot natakarica, kmetovalka in tudi kot reševalka, kar pomeni, da je ni strah trdega dela in da drži tudi lepo dozo samodiscipline. A niti Maureen ni zdržala pritiska in pogojev, ki jih od svojih delavcev zahteva Jeff Bezos in njegovo, sedaj že slavno Amazon skladišče.
Maureen je pred kratkim za spletno stran nypost.com bolj podrobno opisala razmere v Amazonovem skladišču in te označila za nevzdržne. O delovnih pogojih pri Amazonu smo že pisali, a res je zanimivo videti vtise nekoga, ki je res delal tam in čigar žuljave roke in noge povedo povsem pristno zgodbo.
Maureen je bila sprva nad zaposlitvijo navdušena. Najprej je prestala test, ki ga je izvedla preko interneta. Ta niti ni bil preveč zahteven, saj je morala razporediti škatle na dostavnemu kamionu, nato pa jo je čakala še orientacija z drugimi izbranci.
Na orientaciji jo je navdušila ženska, ki je Amazon hvalila kot najboljše podjetje pod soncem, saj ponuja neverjetne bonuse. Samo štiridnevni delovniki, popusti ter celo pridobitev delnic podjetja se sliši kot sanjska zadeva. A če je nekaj predobro, da bi bilo res, to zagotovo velja za Amazon skladišče.
Štiridnevni delovniki ne pomenijo, da bo sedaj delavec imel samo osem urne delavnike, ampak mora zaposleni zato oddelati 12 ur v enemu dnevu. Maureen si je izbrala nočni termin in tako se je njen delavnik začel ob 17.00 popoldne in je trajal do 4.45 zjutraj.
Njeno skladišče se je nahajalo v Staten Islandu, to pa je bila ogromna, štiri nadstropna stavba, v katero bi lahko spravili 18 nogometnih igrišč. Takšna pošastna stavba je seveda potrebna zaradi neizmerna količine produktov, ki jih vsakodnevno razpošlje Amazon. A za delavca zna biti to presneto naporno, begajoče in preprosto nadležno, še posebej če podjetje pred zahteve delavca postavi zahteve stroja.
Prvi dan je Maureen vstopila v konferenčno sobo, kjer je bilo še 100 drugih delavcev. Pred njih so stopili nadzorniki, ki so bili vsi enaki drug drugemu. Vsak od njih je pil isto pijačo in vsi so jim želeli dopovedati, da je to najboljše delovno mesto na svetu. Maureen je tukaj dobila občutek kot da se nahaja v kultu in tega se ni mogla znebiti vse dokler ni dokončno obupala nad delom.
Pred pričetkom službe si moral najprej stopiti do svoje omarice in vanj odložiti vse osebne stvari. Na svojo postajo ti je bilo prepovedano vzeti kakršnokoli elektroniko kot so denimo mobilni telefoni ali pa slušalke, da bi med utrujajočim delom človek lahko vsaj poslušal glasbo. Razlog je, da elektronika lahko zmoti robote in ti so najbolj pomemben objekt v skladišču, seveda pa vodilni niso želeli, da delavci slikajo svoje delovne razmere.
Ko je odložila vse svoje stvari, jo je čakalo 10 minutno razgibavanje z drugimi delavci in nato se je lahko odpravila na svoje delovno mesto.
Maureenino delo je bilo precej preprosto. Do nje se je pripeljal robot, ki je bil imenovan “vodni pajek” in njena naloga je bila, da dvigne vsak izdelek iz njegove košare, ga skenira in ga odloži v pravilni razdelek v rumeni košari. Ko je bila paleta polna, je pritisnila gumb in robot se je odpeljal, nadomestil pa ga je spet drug identičen robot, z drugimi predmeti. In tako 12 ur vsak dan z neskončno vrsto rumenih palet, izpolniti pa je morala tudi dnevno kvoto, katera je bila nemogoča. Od delavca se pričakuje, da vsako minuto pospravi 12 takšnih izdelkov, kar preprosto ni bilo izvedljivo, delovna postaja pa te je vseskozi opominjala, koliko zaostajaš za povprečjem. Ni treba dvakrat reči, da te takšen nadzor pripelje na rob obupa in se prekleto veseliš malice in pavze.
In odmor je bil odmerjen res strogo. Delavcu pripadata dve, 15-minutni pavzi ter 30 minut za malico. Nadzorniki te neprestano opominjajo, da pij vodo, saj ne želijo dehidriranih delavcev, ki bi za trakom padali v nezavest. Prištejte k temu hudo vročino, saj na delovnem mestu ni bilo ventilatorjev, ker ti kvarno vplivajo na robote in dobite sliko, kjer človek bolj težko funkcionira. Neprestano pitje vode pomeni tudi veliko odhodov na stranišče, ki pa je postavljeno precej daleč stran. Maureen enkrat ni zdržala in je pred napovedano pavzo delavno postajo zapustila 5 minut, saj je preprosto morala na WC. Ko se je vrnila, je spoznala, da so ji teh 5 minut odbili od njenega naslednja odmora.
V Amazon skladišču šteje vsaka sekunda in vsako zamujanje ali pa neupoštevanje pravil se šteje k vašim negativnim pikam. Če v enemu letu delavec prejme 6 opozoril, to pomeni avtomatsko izgubo službe. Nihče vas ne bo prišel nadreti ali kaj podobnega, na vaši postaji boste samo zasledili računalniško generirano sporočilo, da ste bili odpuščeni in da lahko pospravite svoje stvari.
Držanje vseh teh pravil je bilo hudo naporno. Polurni odmor za kosilo se morda sliši veliko, a kaj ko je jedilnica od vas oddaljena 15 minut hoje. Maureen je imela tako dovolj časa, da v usta zbaše pol sendviča, skadi cigaret in se odpravi na 15 minutno hojo nazaj do postaje. Pazljiv je biti treba tudi pri hoji, saj je velik del rezerviran za programirane robote, ki neprestano švigajo sem in tja. Če se slučajno znajdeš na njihovi poti, zna to šteti za zamudo njihovih rotacij, kar je hud prekršek, zdrav za takojšnjo izgubo službe.
Maureen je tako na koncu zdržala samo en mesec na svojemu delovnemu mestu. Pravi da ji je služba uničila duha in jo celo pohabila. 12 ur dnevno se je lahko pogovarjala s kom samo 5 minut in to je pomnilo tudi slab spanec in razdraženost doma. Bolela so jo kolena, križ in gležnji, kateri so natekli na svojo trikratno velikost.
Zadnja kaplja čez rob je bila, ko so od nje, zaradi božičnih praznikov, zahtevali nadure. To je bilo dovolj in na koncu se je soočila s kruto realnostjo: nič delnic, hude nadure in popusti, ki so veljali samo za izdelke, ki jih proizvede Amazon.
Zadnji svoj dan je zaključila svojo smeno in sporočila vodstvu, da je našla drugo službo (čeprav to ni bilo res), vseskozi pa ji je v glavi odzvanjalo: “Jebeš Jeff Bezosa”.
Maureenina zgodba je zanimiva, a je kruta realnost, s katero se soočajo delavci v skladišču. Verjetno bi se z njeno izpovedjo lahko posvetil tudi kakšen zaposleni iz Slovenije, ki svoje dolge ure preživlja za trakom. A pri nas navsezadnje še ni tako slabo, saj tempo proizvodnje ni na takšni ravni, kjer bi se od delavca zahtevalo, da postane samo stroj s številko. Pi nas se lahko delavci vsaj pogovarjajo med sabo in ne štejejo vsake sekunde na stranišču, medtem ko želi Amazon, za slabo plačo, svoje zaposlene preoblikovati v robote, ki bi delali 24 ur brez prestanka. A morda je to prihodnost za vse takšne delavce in podjetja, ki bodo želela zaobjeti Amazonovo filozofijo izkoriščanja delavne sile.
