DOOM Eternal – težavnost navita na 11

Za mano so trije dnevi neutrudnega klanja demonske zaloge v igri DOOM Eternal in ponoči, ko zaprem veke, še vedno vidim rezanje črev z motorko ter kopanje v krvi poraženih sovragov. Navadno zaspim okoli 5. ure zjutraj, nakar me še zbudi potres. Ne, za mano niso bili lahko dnevi.

To se morda sliši mučno in nezabavno, a vsak DOOM igralec vam bo povedal, da je to smisel igranja teh iger. Ko enkrat začneš kampanjo, z igranjem ne odnehaš, dokler pod tvojim škornjem ne zaškrta še zadnja lobanja zlobca, nato pa se spraviš v ponovno preigravanje, na še težji stopnji. To je bilo do sedaj izročilo vseh DOOM iger, a po preigravanju DOOM Eternal si bom pred ponovnim preigravanjem vzel malce pavze. To ne pomeni, da je igra slaba, samo potrebujem malce miru in ždenja pred Netflixom.


Razvojna ekipa: id Software
Založnik: Bethesda
Platforme: PC, PS4, XOne
LinkLINK
Datum izida: 20.3.2020
Cena: 59.99 €

Žanr: Provosebna streljanka


Na prvi pogled se morda DOOM Eternal ne razlikuje preveč od “izvirnika” iz leta 2016 in moram priznati, da sem tudi sam pričakoval preprosto nadaljevanje, ki ne bo preveč spreminjalo formule. Nenazadnje je bil DOOM 2016 velika uspešnica in prinesel je kar lep izkupiček na blagajni. A id Software se je odločil v Eternal zapeči precej spremenjeno igro in zato vam ne morem 100 % zagotoviti, da če vam je bil všeč prejšnji Doom, se boste zabavali tudi v nadaljevanju.

Prva stvar, ki vam bo zagotovo padla takoj v oči, je zvišana težavnost. Ne bodite presenečeni, če boste na težjih stopnjah zaporedoma crkovali že na prvih dveh stopnjah. K sreči ima Eternal celo vrsto težavnostnih stopenj: od “I’m Too Young to Die” do “Nightmare”. Sam sem igral na “Hurt Me Plenty”, ki je nekako tista normalna opcija in že tu sem se kar dobro prepotil, saj mi je igra že v prvem nivoju povedala, da se Eternal ne misli zafrkavati.

Med raziskovanjem stopenj lahko naletite na manjše figurice nasprotnikov. Te so zelo ljubke in res upam, da jih bo Bethesda prodajala v resničnem življenju.

Mimogrede, igro sem najprej preizkusil igrati na Xbox One, ampak nadzor na kontrolerju preprosto ni bil kos izzivom, ki mi jih je dostavljala igra. Sicer mi kontrolerji niso tuji, a pri Doom Eternal se je zdelo, kot da igram večigralski spopad v Counter-Striku proti profesionalcem, kjer nadzor za mojo kontrolno shemo ni bil prilagojen sploh. Ko sem enkrat preklopil na miško in tipkovnico, se je izkušnja povsem spremenila in v igri sem končno začel uživati.

Z večjo težavnostjo ne mislim samo, da so sedaj vaši nasprotniki postali bolj natančni ali pa držijo večjo mero zdravja. Čeprav to morda v neki meri drži, gre večja težavnost predvsem na račun prekleto bolj agresivnih nasprotnikov. Ti vas sedaj neumorno napadajo, zato se mora igralec neprestano premikati in precizno pošiljati amunicijo v nasprotnika. Grdavži se tokrat velikokrat približajo in vas z ročnimi napadi prisilijo, da se umikate, taktično pobirate strelivo ter izbirate točke, kjer si boste vzeli tisto sekundo ter pobili zasledujočo zalego. Na čase zdi, da se morda naš marinec premika malce počasi in tudi tipko za šprint boste boleče pogrešali. K sreči je razvijalec dodal možnost dvojnega hitrega premika, ki pride hudo prav, ko se znajdete obkroženi z lačnimi demonskimi usti.

Ko se enkrat začne akcija, počivanja ni. Strelivo je pametno hraniti, zato izkoristite vsako možnost za “glory” uboje.

Navadite se, da vam bosta na začetku neprestano utripala pokazatelja za zdravje in strelivo. Predvsem je problem amunicija, ki je v Eternal redko posejana po mapah. Vaše orožje lahko naenkrat hrani zelo malo metkov in za pridobitev streliva boste morali uporabiti motorno žago. Ta je igrala vidno vlogo že v 2016, a tam smo jo uporabili za tiste najbolj nevarne sovrage. V Eternal je motorka glavni vir streliva in gorivo zanjo se neprestano obnavlja, tako da imate skoraj vedno na zalogi vsaj en rez, ki ga potem uporabite na šibkejšem nasprotniku, iz katerega nato skoči strelivo. Uporaba motorke je ključna, tako da se kar navadite na jo, družbo pa ji dela ramenski metalec plamenov. Ta zakuri vaše nasprotnike, kar povzroči, da iz njih začnejo skakati delčki oklepa. Pljuvalec ognja je drugače krneki in med igranjem sem nanj praktično pozabil. Da je zadeva povsem pozabljiva govori tudi dejstvo, da sem ga v originalni verziji opisa pozabil vključiti v tekst.

Spremembe so se zgodile tudi na področju orožij. Ta so v Eternal postala veliko bolj raznolika in predvsem uporabna, čeprav nekih novih ni na spregled. Vračajo se skoraj vsi stari favoriti, le da so sedaj vsi uporabni. Plazmatska puška denimo sedaj ne pljuva več milnih balončkov, ampak zna dejansko zadati nekaj škode. Pištole ni sploh več, saj je bila v izvirniku povsem neuporabna, zato se je id odločil, da se je preprosto znebi. Potem so tu dvojna šibrovka, navadna puška, brzostrelka, plazmatsko bljuvalo, bazuka ter novinec v obliki meča, ki instantno ubije tudi največjo zlobo. Slednje orožje dobite bolj proti koncu in meč je treba polniti, tako da je uravnotežen in ga ne morete izrabljati. Tu je seveda tudi BFG orožje, skupaj s svojo ekstremno omejeno municijo.

Zaradi manjše zaloge streliva boste sedaj veliko bolj uporabljali različna orožja.

Vsa ta orožja lahko dodatno popestrimo z nadgradnjami. Pri vsaki lahko odklenemo dva dodatna načina streljanja in potem te nadgradimo preko posebnih točk, ki jih naberemo ob igranju. Pravzaprav je teh nadgradenj cel kup in na začetku igranja vam znajo vsa ta obvestila že malce začeti presedati. Odklepate lahko dodatne funkcije orožja, nabirate pike za izboljševanja veščin orožja, tu so tudi nadgradnje vašega oklepa in odklepanje run, poleg tega pa lahko še pridobivate točke, ki jih vlagate v izboljševanje streliva, zdravja ali pa oklepa. Žongliranje z vsem tem zna privesti do točke, ko preprosto pozabiš na nekatere nadgradnje, dokler se naenkrat ne zaveš, da imaš cel kup nezapravljenih točk. Žal vse te nadgradnje niso vrednega ubadanja. Izboljšave oklepa pridejo prav, a bonusi ob nadgradnji zdravja, oklepa ali orožja so povsem brezvezni. Trapaste so tudi rune, saj lahko nase naenkrat navesiš nekako tri, a na razpolago imaš celo zbirko, od katerih so koristne le tri.

id Software je želel v Eternal pripeljati tudi močno razširjeno zgodbo, a žal je ta povsem zmedena in polovico časa vam ne bo jasno, kaj sploh delate in proti komu se borite. Tako kot izvirnik iz leta 2016, nas igra vrže sredi dogajanja, a predhodnik je imel veliko bolj preprosto zgodbo in jasno zarisane glavne nasprotnike. Če ste uspešno preigrali prejšnji del, v Eternal ne boste nič manj zmedeni, saj se zdi, kot da se je med deloma izgubila ena cela igra, ki bi pojasnila dogodke. Zato med igranjem srečate nekatere karakterje in nasprotnike, za katere se vam ne sanja, kdo naj bi bili in zakaj so pomembni za dogajanje. Igra želi vse to pojasniti v okoli postavljenih zapiskih, a Dooma nekako ne igram zato, da bi bral. Celotno igranje namreč temelji na nepojmljivi in neprestani akciji, zato je malo čudno, da razvijalec pričakuje od igralca, da se bo vsake toliko ustavil in bral neke zapiske. Štorija bi morala biti predstavljena skozi igranje in skozi oči našega karakterja, zato je ta njihova odločitev branja malce bizarna.

Prečkati bo potrebno tudi kakšen platformski izziv, kar morda ne bo všeč prav vsem.

DOOM Eternal ne stavi vse samo na akcijo. Razvijalec se je želel poigrati tudi z mehaniko raziskovanja stopenj. Naš vesoljski marinec lahko sedaj pleza po stenah, skače iz upogljivih cevi ter tako praktično leta po zraku. K temu pripomore nova poteza hitrega dvojnega premika, ki ga lahko uporabimo tudi v platformskih izzivih. Recimo, da visimo na neki steni in moramo na drugo steno, ki pa je veliko dlje stran. Zato odskočimo, naredimo dvojni skok, potem uporabimo dvojni hitri premik in že smo pri steni. Včasih se vmes najdejo tudi kakšne popestritve v obliki v zraku lebdeče tabletke, ki nam instantno povrne dvojni premik (ta se drugače obnavlja par sekund) in tako dobimo precej bolj vertikalno razgibano raziskovanje. To nas lahko nadgradi z raznimi priboljški kot je ekstra strelivo, nadgradnje za oklep, dodatno življenje ob smrti, lahko pa odkrijemo tudi ključ, ki nam potem odklene posebna vrata za posebni izziv. Če tega uspešno opravimo, smo nagrajeni s hudo potrebnimi točkami za nadgradnjo orožja.

DOOM Eternal poganja pogon id Tech 7 in ta je čudovit. Pričara lepo podobo, poleg tega pa omogoča preigravanje na 60 sličicah na sekundah tudi na slabših konfiguracijah in celo na šibkih konzolah kot je osnovni Xbox One ali PlayStation 4. Žal pogon še vedno izkušnji ne doda povsem uničljive okolice, ki bi prišla pri takšnem naslovu hudo prav. Po srditem spopadu bi bil pravi užitek, da bi se ogledal po sobi in videl, kakšno vse razdejanje si pustil za sabo. Roko v roki z dobro grafično podlogo gre tudi odlična zvočna spremljava, ki zopet pričara metalske skladbe, ob katerih je rezanje nasprotnika pravi užitek.

Vsake toliko se bo grafiki samo ustavimo in občudujemo izvirnost umetnikov.

Za konec še par besed o stopnjah. Te id Software že dolgo obvlada in nič drugače ni tudi v Eternal, vendar so tudi to pomankljivosti. Prav vsaka skala, miza in platforma so tam postavljene z razlogom. Vsake toliko vas zna zmotiti kakšna nevidna stena, ki vam onemogoči kakšne zamišljene trike pri raziskovanju okolice. Minus je tudi to, da stopnje niso toliko raznolike. Vse je prežeto z nekim stapljanjem tehnologije in organizmov, zato stopnje ne izstopajo pretiroma, saj so si na koncu vse preveč podobne. Med igranjem se denimo enkrat preselimo iz Zemlje na Mars, a roko na srce tega ne bi sploh opazil, če prej ne bi gledal (sicer odlične) vmesne sekvence. Poleg tega se je nekdo spomnil v nekatere stopnje vključiti močvirnate dele, ki onemogočijo hitro premikanje in celo skok. To povsem ustavi akcijo in dobrodošel bi bil mod, ki bi to traparijo odstranil iz igre.

Mimogrede, pogrešal sem tudi uniaktne šefe. Če na pamet naštevam, se spomnim samo petih. Dva od teh potem postaneta običajna nasprotnika, tako da imamo na koncu samo 3 unikatne šefe. Ko smo že tu, Marauder nasprotnik je povsem mimo. Gre za grdavža, ki ga lahko napadete samo v obliki protinapada, drugače blokira vse vaše strelivo. Ideja pri njemu ni slaba, a ni izpeljana tako, da bi predstavljal izziv. Spopada z njim se zato nikoli nisem veselil, ampak sem bolj zavijal z očmi, ko se je izrisal na bojišču.

Marauder izgleda impresivno, a gre za eno veliko tečnobo, ki je ne bi pogrešal v nadaljevanju.

Doom Eternal si vsekakor zasluži vašo pozornost in če ste bili oboževalec predhodnika, se boste zagotovo zabavali tudi v nasledniku. A bodite opozorjeni, da morda igra ne bo za vas – še posebej če pričakujete samo nadgradnjo formule. V sami srži gre za odličen naslov, ki pa ga kazijo nekatere pomanjkljivosti, ki na koncu začnejo precej najedati.

A verjetno ti minusi tistim pravim Doom igralcem niso pomembni. Tem se gre za akcijo in klanje demonov je tudi v Eternal izpeljano odlično – morda najbolje do sedaj. To bo nekaterim upravičilo nakup, vse ostalo pa je obstranskega pomena, ki, ko se enkrat navadiš na nove sisteme, bistveno ne pokvari tiste osnovne izkušnje.

Vaša reakcija na recenzijo?

BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: [email protected]

Povzetek ocene

DOOM Eternal je prinesel vse kar smo pričakovali od njega, vsebuje pa tudi par presenečenj, ki znajo dobro popestriti formulo. Zadeva morda zato ne bo vešč vsem, a glavna je tista osnovna akcija, ki je še vedno na visoki ravni.

Sveže recenzije

Animal Crossing: New Horizons – Recenzija

Nova izdaja serije Animal Crossing ne bi mogla priti ob boljšem času, medtem ko po svetu rogovili koronavirus in vsi preživljamo čas...

DOOM Eternal – težavnost navita na 11

Za mano so trije dnevi neutrudnega klanja demonske zaloge v igri DOOM Eternal in ponoči, ko zaprem veke, še vedno vidim rezanje...

Povezane novice

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!