Fallout 76: Wastelanders – Recenzija | NPC-ji so končno tu, je že prepozno?

Naj začnem z izjavo, da Fallout štejem za eno izmed mojih najljubših franšiz. V tem post-apokaliptičnem svetu, kjer sam kuješ lastno usodo in ti nihče kar tako ne sere po nadvratnem zelniku sem našel odličnega pajdaša za izvajanje peskovniških vragolij. Serija mi je vse od izometričnih zasnov dvoje desetletij nazaj omogočala razprtje kril in oblet radiacijsko in frakcijsko raztrgane dežele. V bajki raziskovanja, kvestanja in izvajanja genocida nad najbližjim naseljem Legije. Ja, Cesar, ne briga me, koliko se skopušiš z rimsko vojaško strukturo in kakšen je moj odnos do antičnega Rima. Zame si še vedno nekarizmatičen izmeček s fetišem na nasilje ter razkosavanje živih nasprotnikov. Ave Aaron!

Skratka, Fallout je vse od prvega otročiča mame Interplay Entertainment v letu 1997 poln NPC-jev, ki ti v mislih ostanejo še dolgo po njihovem odhodu iz zaslona. Zraven tega pa še nevarnih sovražnikov, odlične pasivne narative in nečesa za vsakogar. Najsi je mahnjen na zgodbo, zbiranje plena ali enostavno raziskovanje opustošene Mojave puščave. A potem je po dokaj dobrem nizu Bethesda iz kuhinje poslala napol surov Fallout 76 in na daleč razširila vonj po nedoraslosti izzivu. Ta… Fallout si je nekako uveljavil sloves “Fallout-a brez duše Fallout-a”. Skoraj popolno je slonel na dokaj mešano sprejeti štirici in kot takšen je zraven dobrodošlega večigralstva še vedno odlično izvedel tiste stvari, ki jih je dovršil njegov predhodnik.

A ob tem si je drznil prelomiti glavno načelo franšize, na katerem je slonela vsaka igra doslej (priznam, navzdol je šlo že prej). Načelo, ki se glasi “aktivno pripovedovanja zgodbe z možnostjo odločanja o lastni usodi, v svetu, kjer nikoli ne veš, kaj te čaka na naslednji radarski točki”. Ta luknja je bila glavni trn v peti večine igralcev, ki so izrekli gnus in neodobravanje nad novo igro. Točno to bi naj bilo tudi odpravljeno z zadnjim zastonjskim paketom vsebine, kateremu so nadeli primerno ime Wastelanders.

Razvojna ekipa: Bethesda Game Studios
Založnik: Bethesda Softworks
Platforme: PC, XOne, PS4
Datum izida: 14.4.2020
Cena: 39.99€

Zvrst: Večigralski peskovniški RPG

Skoraj raj si, Zahodna Virginija…

Dolgo opevana zastonjska vsebinska posodobitev je po več kot polletnem zamiku tega aprila končno obiskala post-apokaliptično Zahodno Virginijo. Zadana ji je bila ekstremno težaška naloga. Roko na srce, Fallout 76 je v času od izida nekako prešel v še bolj klavrno stanje, če je to sploh mogoče. Da, za tem naslovom je res dolg krvavi pot, saj je po zaslugi ponavljajočih se skorajda satiričnih oslarij Bethesde in iskanja vedno novih načinov za molzenje denarnic zdaj že vsega hudega vajenih redkih preostalih igralcev skupaj postal vir posmeha in sovraštva velikega dela igričarske skupnosti.

Od raznih kontroverznih potez, spreminjajoče se politike glede vključenih plačljivih bonbončkov, premijskega naziva Fallout 1st in ponavljajočih se ter na novo nastalih hroščev pa do izteka zasebnih podatkov igralcev, goljufivcev in še marsičesa. Samo o tej tematiki bi lahko govoril skozi celoten članek in še zmerom bi mi ostalo dovolj materiala za epilog. AMPAK. Kljub vsej kontraverziji in pretepanju konja na življenjski podpori je del igralcev v igri še zmerom videl znanca. Dober stari Fallout z dodano vrednostjo večigralskega sodelovanja. Ampak dosti večji del nas je vse od začetka menil, da mu je nekaj enostavno manjkalo. Nekaj, kar bi ga spremenilo v pravcato poslastico. Nekaj, kar je imel vsak Fallout doslej. Ta nekaj, dame in gospodje, se glasi živ svet.

Wastelanders je tako prispel, da bi našega peskovniškega večigralskega korenjaka odrešil največje pomanjkljivosti. Ta leži v odsotnosti rahlo brihtnih računalniško vodenih osebkov, kateri ti ne bi nemudoma ob zagledanju najraje poslali metek med oči. Dajmo si torej dobro leto in pol po originalni recenziji ponovno ogledati vse spremembe. Po tem pa bomo odgovorili tudi, ali se igro sedaj splača vzeti v roke.

Sive gore in zelene reke…

Definitivno moram izpostaviti dejstvo, ki sem ga omenil že v originalni recenziji. Fallout 76 je kratko rečeno zgolj Fallout 4 v večigralski preobleki. V novem svetu, a še zmerom z istimi problemi in hkrati tudi nedobrodošlimi novimi problemi. Zastareli motorček Creation Engine, na katerem Bethesda vztraja že vse od Skyrim-a, je tudi tokrat zavzel osrednji oder. Z le manjšimi grafičnimi izboljšavami je bilo največ poudarka namenjenega prilagajanju za spletno igranje. Po eni strani imamo tako enega najbolj interaktivnih MMO-jev na dandanašnjem trgu. Skoraj vsako stvar je možno zapleniti in do golih zidov oropati vsako lokacijo. Raziskovanje se počuti bolj aktivno in nagrajeno kot pri klasičnih MMORPG-jih.

Tudi kvesti, trn v peti marsikaterega pritoževalca so kljub vsem napakam bolj dinamični od standardnih MMO kvestov. Vsebujejo namreč manj klasičnega MMO sekanja glav in več Fallout pridiha, kjer so sedaj na pomoč priskočili tudi NPC-ji. Tokrat se tako v interakciji z njimi ponovno soočamo z večimi pogovornimi opcijami, nekatere izmed katerih so odklenjene preko spretnostih tvojega junačka. Poenostavljen krog z odgovori iz štirice je dobil brco v zadnjico. Z večino novih NPC-jev lahko sedaj komuniciramo v istem dialogovskem drevesu, ki so ga nosile igre pred njo. Določeni deli glavne zgodbe se sicer odvijajo v instancah, kar je elegantna rešitev tipičnega MMO problema glede razvoja sveta.

Wastelanders je v svet privedel dve frakciji – razbojnike in naseljence. A kljub novi seriji kvestov je začetna izkušnja po izdelavi novega lika še vedno ostala skoraj identična. In ja, v kolikor želiš v polnosti izkusiti vse novosti, ti močno priporočam, da si ustvariš nov lik. Če na kratko povzamem ozadje za igro – kot narativni izvirnik je iz časovnega vidika Fallout 76 prvi Fallout, kjer si v svet pahnjen zgolj 25 let po nuklearni vojni, ki je prizadela človeštvo.

Tu življenje skriva svoj zaklad…

Ampak v kolikor si igro igral pred letošnjim aprilom, sedaj takoj po izhodu iz trezorja 76 pričneš opažati določene razlike. Seveda so sprva precej minimalne – eden NPC tu, drugi tam, kakšen nov dogodek na mapi. Glej no glej, izkoristili so tudi priložnost in preko NPC-jev izdelali tudi nov vodič v mehanike igre. Nadzornica trezorja, ki je bila poprej prisotna zgolj kot neutelešen glas, kateremu smo lahko prisluhnili preko avdio kaset, je tokrat suhljata sivolasa ženščina, ki nas rade volje seznani z nevarnostmi in priložnostmi novega sveta. Kasneje pa nam služi tudi kot uvod v novo linijo kvestov, ki jo je prinesla razširitev. A pred tem igralcu zabiča, naj le opravi vsaj par originalnih misij, saj drugače ne bo pripravljen na nove prišleke.

Ampak spremembe se ne končajo zgolj pri novi zgodbi. Marsikatere izmed starih lokacij so prejele kakšnega čebljajočega človečka, ki te veselo seznani s svojo zgodbo in pozicijo v novem svetu. A ne gre zgolj za narativo! Ob tem ti ob izpolnjenih pogojih občasno podari še kakšno darilce. Nekaj je tudi novih sovražnikov, kjer kraljujeta dve novi sovražni frakciji – fanatični oboževalci Moljča in srborita banditska frakcija Krvavih Orlov. Oboji odlično sedejo v svet, kot da so tu že od zmerom, sedaj pa lahko v njem najdeš tudi nekaj novih orožij, oblačil in naključnih računalniško vodenih človečnjakov. Na te naletiš na raznih mestih med pohajkovanjem po novem svetu, par pa se ti jih lahko celo pridruži v igralčevem naselju.

Gradnja sveta je tako prejela veliko nadgradnjo, ampak še vedno ne gre v celoti za Fallout, ki smo ga poznali poprej. Povsem zastonjski paket vsebine je vsekakor velik korak proti odrešitvi v očeh igralcev. Moram reči, da je Fallout 76 po njegovi zaslugi res veliko boljša igra. Ampak kljub vsemu po dveh letih še vedno ne daje občutka zrelosti. Ja, nova vsebina je res odlična, ampak kako za vraga še vedno niso odpravili nekaterih žgočih problematik? Stvari, kot je omejena igralčeva shramba – ne mi dolgoveziti, kako so omejeni zaradi večigralske komponente. Marsikatera druga igra brez problema zmore prebaviti to in še več. Na čase butasta umetna inteligenca še vedno bode v oči, saj sovražniki še vedno ne delujejo tako organsko ali brihtno kot v prejšnjih delih. To pove izjemno veliko glede na dejstvo, da nikoli ni šlo za nek presežek.

Stara si kot sonce, mlajša kot pomlad

So pa bili hrošči ob moji igrali seansi presenetljivo redki, kar bi pohvalil. V 20 urah po instalaciji sem zgolj dobrih desetkrat naletel nanje in noben ni predstavljal res kritične luknje. Sovražniki se kar pogosto niso odzvali na mojo prisotnost ali so na smrt svojega kolega pozabili hitreje kot Slovenci na sankcije ob karanteni. Tu in tam so šli tudi z glavo in telesom skozi zid in skrivalniški multiplikator škode je še vedno enostavno zlorabljati. Enkrat sem naletel tudi na problem, ko so NPC-jevski sovražniki v naključni lokaciji bili nesmrtni. Ob izpraznitvi življenjskih točk so zgolj pokleknili za par sekund in nato nadaljevali spopad. Ampak večina starih hroščev je bila popravljenih. Tako Fallout 76 še nikoli ni bil tako stabilen kot je v zdajšnjem trenutku.

Začetnih par stopenj je še vedno kot pomladna sapica in težavnost se rahlo zviša komaj okoli 20 stopnje. Veliko sovražnikov je do takrat možno brez nekih problemov pokončati z enim strelom v glavo. Velik del bojevanja tako postane rutinsko iskanje kritičnih točk, kjer te ožganci, mutanti, banditi in ostali pripadniki apokaliptičnih skupin le malo žgečkajo. Medtem pa jih v kaotičnem plesu svinca in rezanja okončin pobijaš na desetine.

Problematika delovanja, ki sem jo omenil že ob izidu, pa je žal še vedno tu. Bethesda od izida ni kaj preveč dala na optimizacijo. S precej visokimi pričakovanji posegel po nekoliko zmogljivejšim računalnikom z Intel i5 9600KF, RTX 2080 in 32GB pomnilnika. Pričakoval sem gladko izkušnjo, a na privzetih ultra nastavitvah dobil… tam nekje med 40 in 60 FPS? To nekaj ne štima.

Siva pot, vodi me, kamor hoče srce!

Spomnil sem se, v čem je storž ležal zadnjič in tako sem ponovno posegel po ini datoteki ter spremenil nastavitev iPresentInterval (navpična sinhronizacija) na 0. S sprememba te funkcije v ini datoteki je približno podvojila število sličic (in hkrati glasnost ventilatorjev). Na ultra nastavitvah ob resoluciji 2560×1440 sem zdaj vihtel med 60 in 140 FPS, krivec za padce pa je bil procesor. Med testi sem ugotovil, da bi bila igra povsem igralna tudi na GTX 1650. A sem moral korektno spustiti nastavitve, da sem pri tej resoluciji obdržal nad 50 sličic na sekundo. Na FHD pa bi moralo vse delovati povsem gladko, čeprav pričakuj padce tu in tam, sploh v mestih.

A za konec moram omeniti še en ogromen problem, ki je zame pustil grenak priokus. Bethesda se je s premijskim stažem Fallout 1st ustrelila v nogo. V paketku je skritih precej mikavnih dobrot, ki bi morale biti dosegljive za vse nas ne-miktrotranzaške smrtnike. Zasebni strežniki ter neomejena količina prostora za krefting materiale sta glavna krivca in misel, da so oboje zaklenili za mesečno naročnino, je nadvse gnusna. Škoda, saj je drugače model kar všečen, z izjemo popravljalnih paketkov, ki omogočajo popravilo opreme na terenu. Vprašanje, kaj mikrotransakcije delajo v polno-plačljivi igri pa je vprašanje, kateremu bom namenil kakšen drug članek.

Za vse, ki vas zanima Battle Royale način nuklearne zime tega nisem preizkusil in je tako odsoten iz te recenzije.

Razsodba

(+) Nova vsebina je dobrodošli približek starim Fallout-om
(+) Dialogni sistem je točno to, kar smo si vsi želeli
(+/-) NPC-ji vseeno niso na tej točki, kjer so bili v prejšnjih igrah
(+/-) Začetnih par ur je še vedno sramotno lahkih
(+/-) Optimizacija ostaja je še vedno bolj povprečna
(-) Mikrotransakcijski sistem v igri po polni ceni
(-) Umetna inteligenca ostaja na ravni umsko zaostalega orangutana