Slovenci smo lahko izjemno hvaležni, da je naša internetna struktura tako razvita, da lahko tekmuje tudi največjim državam na svetu. V ZDA je denimo situacija povsem drugačna, saj so si tam večji ponudniki razdelili svoja ozemlja in zdaj zaračunavajo ogromne naročnine za mizerne povezave. Še huje je to, da imajo vsi ti večji ponudniki tipa Comcast ogromen vpliv v vladi in s svojim lobiranjem so izrinili tudi velikane tipa Google, ki je želel preko svojih Fiber povezav Američane spraviti v moderne čase. Nič čudnega, da je Musk vse skupaj poslal k vragu in začel graditi satelite, ki naj bi Američanom prinesli hitre povezave, ne da bi jih pri tem ovirali obstoječi internetni konglomerati.
Nekoliko boljša je situacija v Avstraliji, a tudi tam se ravno ne kopajo v bliskovito hitrih prenosih. A to se zna kmalu spremeniti, če bo nedavno uspešno opravljen test raziskovalcev iz univerz Monash, Swinburbe in RMIT našel plodna tla pri njihovih ponudnikih.
Podrli so namreč rekord v največji internetni hitrosti izven laboratorija in preko optičnega kabla so dosegli neverjetno hitrost 44,2 terabajta na sekundo. Ta neverjeten podvig jim je uspel s pomočjo “micro comb” optičnega čipa, ki vsebuje stotine laserjev za prenos podatkov in je manjši od kovanca. Še bolj navdušujoče je to, da jim je to uspelo na že obstoječi infrastrukturi. To pomeni, da se zna ta tehnologija uporabiti na relativno preprost in poceni način, ne da bi zapravljali milijone za polaganje novih kablov.
Na to je namignil tudi Dr. Bill Corcoran iz univerze Monash, ki je izjavil, da trenutno za to tehnologija čipa poteka globalna dirka in da bi jo vsi radi čim hitreje spravili na komercialno raven. Corcoran še ugiba, da bi znali to tehnologijo videti v praksi čez okoli 5 let.
