Necronator: Dead Wrong – Recenzija | Pot nekromantov je posejana s stolpiči

Kot lahko sklepaš iz precejšnjega števila strateških recenzij izpod mojih rok, sem kar velik ljubitelj tega žanra. Ah, še zmerom mi je v spominu specifičen dan. Dan, ko sem na bolšjem sejmu za tisočaka zdaj zastarelih tolarjev dobil v roke piratski CD kultnega Warcraft 3. Zraven te mojstrovine sem prve korake v svetu iger preživljal pretežno ob HoMM, Age of Empires, Age of Mythology, Emperor: Battle for Dune in Art of Magic in ni čudno, da se štejem med zaprisežene stratege. Ampak čas je marsikaj spremenil. Dandanes strateške igre nekako ne sodijo več v ospredje. Precej pripadnikov mlajših generacij želi vse servirano na pladnju in premišljeno taktiziranje nekako ne sodi sem.

A nekateri razvijalci še zmerom pridno razvijajo igre, ki strategiranje potiskajo v nove višave. Pa četudi to pogosto vključuje mešanje z drugimi žanri in mutiranje v nove podžanre. Tako je nastala tudi dotična kombinacija, ki koncept parjenja koristi izjemno dobro – kvartopirski roguelike. Gre za akcijske strategije, kjer se v več fazah srečuješ s sovražniki in med potjo dograjuješ svoje sposobnosti. Značilno je tudi, da ob smrti izgubiš ves ali vsaj večino napredka. Prva zelo popularna kombinacija po tem receptu je bila Slay the Spire. Glede na njen izjemen uspeh na trgu pa ni nič čudnega, da številne igre skušajo ponoviti to tiskarno novcev, hkrati pa ohraniti ponos in nedotaknjeno jedro strateškega igranja. Necronator: Dead Wrong je ena izmed njih.


Razvojna ekipa: Toge Productions
Založnik: Modern Wolf
Platforme:
PC
PS4 Trgovina: Link
Datum izida: 30.7.2020
Cena: 16.99€

Zvrst: CCG realno-časovna strategija


Znotraj smo vsi zgolj bitja mesa in krvi

Si kdaj postal med igranjem katere izmed tistih iger branjenja baze preko stolpičev in se vprašal, kdo točno stoji za na videz neskončnimi neutrudnimi legijami bedakov. Tepčkov, ki se praktično mečejo v mesoreznico tvoje stoične obrambe? No, Necronator: Dead Wrong, ki je pred nedavnim oživel iz “blaginje” zgodnjega dostopa, da odgovor na to vprašanje. Enostavno rečeno so prevetrili standardni koncept želvarjenja s spremembo perspektive na napadalčevo. Z okostnjaki, orki, zlobnimi plišastimi medvedki in zmožnostjo maničnega krohotanja zapovrhu. No, žal slednjega v igri ni, ampak upanje umre zadnje, mar ne?

Necronator tako združuje elemente kvartopirstva in strategiranja v realnem času. V interesantni in izrazito drugačni izkušnji, ob kateri si boš vedno znova in znova želel več. Zaplet sledi podvigom mladega hudobca, ki je pred kratkim diplomiral na akademiji Neumrlih z neustavljivo željo postati največji Necronator (ultimativni junak neumrlih) v precej ironično imenovanem fantazijskem svetu Livmore. S škrlatno-vijoličnim krilatim debelušnim tovarišem na rami se tako moraš prebiti skozi deželo. Ob tem je tvoj cilj pokončati vse tri vladarje njenih raznovrstnih pokrajin. A ne bodo se dali tako zlahka. Za njihovo uničenje bo potrebno zmagovati v zahtevnih strateških bitkah, nabrati vojsko zlobnih podanikov, zbrati čim večje število starodavnih artefaktov in v glavnem pustiti sled smrti in uničenja, kjerkoli se boš potikal.

Za ta podvig imaš na izbiro dva protagonista. Prvega, viteza smrti, lahko izbereš takoj po zagonu igre. Druga, mojstrica lutk, pa je odklenjena po dovoljšnjem uspehu z viteškim sotrpinom. Kmalu bi naj prišel še tretji junak, a točen izid zaenkrat še ni znan. Večja variacija bi vsekakor bila dobrodošla. Z zgolj nekoliko drugačnimi interakcijami v kampanji veliko večji raznovrstnosti poudarek med junaki leži na kartah. Vsak protagonist ima namreč edinstvene sposobnosti in karte, kar mu daje dostop do raznovrstnih pristopov do igranja. Res navdušujoče je, kako popolnoma drugače vse poteka glede na to, koga imaš pod konicami svojih prstov.

Medtem, ko se vitez smrti osredotoča bolj na direkten pristop preko klasične zlobne pehote z odličnim ojačevalnim potencialom, mojstrica lutk sledi povsem drugačnemu stilu igranja. Njene lutke so pretežno obrambni stolpi, ki držijo nazaj horde pravičnikov. Medtem počasi sestavlja ofenzivo preko kart z zmožnostjo ustvarjanja hord pogrešljivih soldatov. Vsaj to se mi je zdel najučinkovitejši pristop, saj te izbira ne omejuje povsem in popolnoma svobodno lahko eksperimentiraš z drugimi pristopi.

Dobro je biti slab

Karte in sposobnosti pridejo do izraza v bojnih odsekih, kjer “igraš” coprnije ali vojščake podobno kot pri Clash Royale. Slednji pohlevno samostojno odkorakajo proti nasprotni bazi ter sprotno osvajajo ozemlje in se spopadajo s sovražniki. Na poti do zmage se ti pridruži več vrst večinoma nemrtvih podanikov, z nekaj zelenokožcev in fantazijskih bitij za dobro mero. A kdor pričakuje izjemno variacijo, bo nekoliko razočaran. Raznovrstnih kart ni toliko, kot bi si jih želel in po dveh preigravanjih boš videl praktično vse, kar igra v trenutni obliki nudi.

Tvoja trenutna “roka” je prikazana na dnu zaslona in vsaka karta potrebuje določeno količino energije za aktivacijo. Ta se proizvaja samodejno, hitrost tvorbe pa lahko pohitriš tudi z zavzetjem sovražnih obrambnih stolpičev. To pomeni, da je nagrajeno predvsem hitro in agresivno igranje. A posledično vodi tudi v učinek snežne krogle, kjer je skoraj nemogoče izgubiti, ko enkrat zasežeš stolpič.

Če si igral Slay the Spire, Necronator uporablja podoben osnovni koncept za napredek. Začneš z osnovnim kupčkom kart z uroki in bitji, ki ga sproti nadgrajuješ z uničenjem vsakega naselja in živega bitja na tvoji poti. Vsaka pokrajina ima naključno ustvarjeno zbirko križišč, po katerih se z vojsko nemrtvih premikaš od ene točke do druge. Razvejan zemljevid prikazuje križpotja vse do končnega šefovskega boja. Med potovanjem pa lahko najdeš tudi taborne ognje za počitek, zdravljenje in nadgradnjo kart; tržnice, kjer lahko kupuješ karte, in naključne dogodke, ki vodijo do raznih pozitivnih ali negativnih razpletov.

Čeprav je začetnih nekaj stopenj skoraj neverjetno enostavnih. Rešljive so s pošiljanjem čim večjega zmazka vseh tvojih enot, a kmalu sledi dvig težavnosti. Za preseganje poznejših ravni je tako potrebno imeti določeno strategijo, se seznaniti s posameznimi statistikami in lastnostmi kart ter taktično pošiljati enote v njihovo prezgodnjo smrt. Sploh pomembno je pametno izbiranje novih kart za kupček, saj ti neprimerna karta velikokrat predstavlja zgolj mrtvo težo v roki. A težavnost nikoli ne preseže meje, kjer bi se vse skupaj počutilo pretežko. Čeprav se znaš tu in tam soočiti z nemogočim sovražnikom za izbrano selekcijo kart.

A ne glede na to, kako si zamisliš taktiko, se bitke še vedno deloma zanašajo na naključje. Karte, izbrane za vstop v roko so v le to poslane naključno in enako velja tudi za sovražnika. Kljub temu, da je strategiranje nesporno učinkovito, ta naključnost prepreči igralcu, da postane preveč samozavesten. Kljub ponavljajoči se igralni zanki ohranja vsako bitko svežo in vznemirljivo, včasih pa tudi rahlo nepošteno. Sploh glede na to, da te poraz postavi takoj na začetek. Po pretvorbi vsega tvojega napredka v karakterne izkušnje in potencialno nove karte in artefakte.

Poleg pridobivanja kart za okrepitev kupčka uspeh na bojnem polju podeljuje tudi “duše”, ki jih lahko porabiš za nadgradnje. Karte lahko kupiš tudi neposredno v trgovinah. Vsake toliko časa postaviš tudi tabor, kjer je nadgrajevanje obstoječih kart skoraj vedno najboljša izbira izmed treh opcij. S počitkom za regeneracijo zdravja in možnostjo odstranitve ene same karte iz kupčka kot drugima dvema opcijama.

Poleg boljše statistike izboljšane karte odklenejo nove vizualne nadgradnje za enote, ki se zdaj lahko pohvalijo z vidno trpežnejšim oklepom ali bolj grozečim orožjem v rokah. To zelo pripomore k dobremu občutku napredka. Prav užival sem v tem, da sem lahko videl, kako moje čete skozi igranje postajajo močnejše.

RNGesus, podari mi svoj blagoslov

eprav sta splošen koncept in vizualna zasnova igre briljantna, bi še vedno bilo potrebnega kar nekaj dela in mislim, da bi igra potrebovala več časa v fazi zgodnjega dostopa. Med igranjem sem naletel na precej manjših težav, kot so napake in sitnosti, ki znajo pokvariti zabavno igranje. Na primer, težavni skok na določenih ravneh še ni popolnoma uravnotežen. Ena stopnja je popolnoma enostavna, že naslednja pa bo sovražniku dodelila izjemno močne artefakte in te kaznovala za vsako malenkost. Nekako vseeno uspeš zmagati v tej stopnji in že naslednja bo spet enostavna… ali pa tudi ne, kdo bi vedel. Vprašaj RNGezusa.

To je še bolj frustrirajoče zaradi dejstva, da na vsaj na videz sovražniki ne uporabljajo energije za ustvarjanje enot. Le te namreč ustvarjajo naključno. V določenih misijah sovražnik prav tako nenadoma začne drsteti enote eno za drugo in zelo hitro te lahko preplavijo. Ali pa zaradi posameznih artefaktov nenadoma pričnejo neumorno teči proti tvoji bazi kot Flash Gordon, ob tem pa tolčejo po tvojih nemočnih podanikih kot Hulk. Gre za izjemno mešan sistem, kjer je en nivo popolnoma v redu, potem pa se lahko po spletu okoliščin vse postavi proti tebi. Problematična je tudi ponovljivost. Kljub drugače zanimivi risenkasti grafični podobi se po par urah igranja vse začne ponavljati. Pa tudi med tipi misij ni kaj preveč variacije, saj obstajajo zgolj tri.

Razsodba

(+) Všečen grafični stil
(+) Zasvojljivo sestavljanje armade
(+) Zanimivo in enostavno taktiziranje
(+/-) Veliko je prepuščeno naključju
(-) Ponavljajoče se igranje
(-) Dosti premalo vsebine za ta žanr
(-) Težavnostna neuravnovešenost
(-) Skupek manjših nevšečnosti

Vaša reakcija na recenzijo?

Simon D.
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

Povzetek ocene

Izidna različica Necronator: Dead Wrong je v primerjavi z to, ki je originalno izšla v zgodnji dostop, bistveno boljša, vendar še zmerom ni brez napak. Težavnost zna močno ponagajati, prav tako pa mala izbira kart in zanašanja na element naključnosti skoraj vsiljujejo določen način igranja. V bistvu je lepo videti, kako je Necronator: Dead Wrong prešel v bistveno boljšo in veliko bolj popolno in prijetno izkušnjo. Kampanja, ki je bila originalno kratka enofazna pustolovščina, zdaj obsega tri popolna področja in v kombinaciji z načinom brez konca igra vsebuje precej uživalskega potenciala. Vsi ljubitelji strategij, roguelitov ali zbiranja kart se v njej znate zelo zabavati, za manj izkušene pa Necronator: Dead Wrong zna predstavljati frustrujajočo izkušnjo. Tako ga smatram kot neprimernega tako za nepoznavalce teh zvrsti kot za nepoučene v vedah nekromantike in globalnega osvajanja.

Sveže recenzije

Iron Harvest – Recenzija | Retrofuturistična prva svetovna vojna

Iron Harvest je novi strateški naslov razvijalca KING Art Games in založnika Deep Silver. Ta razvojni studio je sicer znan predvsem po...

HOPsi gaming računalnik – Test računalnika | Sveti se že, ali tudi dostavi?

Računalniki so v sodobnem svetu nepogrešljivi spremljevalci, pa najsi je v ospredju tvojega tipičnega dneva delo ali zabava. Čeravno sestava računalnika po...

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!