Že kar dolgo nisem v roke prejel ene res dobre grozljivke in za to sem tudi malce sam kriv. Imam se namreč za veterana grozljivega žanra, zato me bolj malo stvari res prestraši. Če dobro pomislim mi je nazadnje srh v kosti poslal Alien Isolation, pred tem pa sem se prešerno tresel ob Dead Space seriji.
Nikoli pa nisem bil pristaš srhljivk, v katerih se lahko samo skrivamo pred nasprotnikom in pred njim bežimo, saj smo proti njemu povsem nemočni. Tako me denimo Amnesia ni ravno prestrašila, ampak mi je bolj najedala in mislil sem, da smo tosortne grozljivke pustili v preteklosti.
Wales Interactive nas z novo grozljivko Maid of Sker poskuša prepričati, da ta žanr še ni umrl. A žal v svoj novi produkt ne vpelje prav ničesar, kar bi nas prepričalo v nasprotno.
Razvojna ekipa: Wales Interactive
Založnik: Wales Interactive
Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One
Link: Steam
Datum izida: 28.7.2020
Cena: 24,99 €
Žanr: Grozljivka
Igra nas postavi v vlogo Thomasa Evansa – glasbenika, ki se z vlakom odpravi v Wales po svojo izbranko. Tej je ime Elisabeth Williams in je hčerka slavne pevke Prudence Williams. Vendar pa je punca v svojem življenju imela precej nesreče: njen oče jo želi izkoristiti pri ponovnem odprtju hotela, saj naj bi njen prelestni glas zopet privlekel obiskovalce na zapuščeni otok Skera. Elisabeth ne želi ubogati, zato jo oče zapre v hišo in naš junak Thomas je tisti, ki bo rešil svojo izseljenko kot princeso iz zaprtega stolpa.
Vse to se dogaja okoli leta 1850, tako da vam pri avanturi ne bo pomagala sodobna tehnologija. Že takoj, ko zapustimo vlak se srečamo z zapuščeno železniško postajo, ki je ne prekinjajo kakšni reklamni panoji ali pa kaj podobnega kričečega. Vse je umirjeno in tiho in odpravimo se po poti do zavrženega hotela, ki nas ob vstopu požre v svojo temačno notranjost.
Slišimo zvonjenje telefona in glej ga zlomka, na drugi strani se oglasi naša izvoljenka. Očitno v zapuščenem hotelu ne prebiva samo njen oče in služabniki, ampak tudi nekaj precej bolj zlobnega. Ta “tema” je spremenila nedolžne prebivalce v krvoločne pobijalce in edina stvar, ki lahko vse obrne na staro stanje, da zberemo dele za glasbilo, ki bo ustvarilo prav posebno skladbo, ki bo pregnalo prekletstvo izven hotela.
Vse je pripravljeno na igranje, ki je standard od standarda. Če ste igrali podobne igre kot so Amnesia The Dark Descend ali pa Layers of Fear, potem veste kaj mislim. Čaka vas veliko počasnega premikanja, raziskovanja temačnih predelov, pobiranja predmetov in skrivanja pred nasprotniki.
Ti so vsaj malce zanimivi, saj gre za ljudi, ki pa imajo čez glavo poveznjeno vrečo. Tako so slepi kot netopirji, a zato presneto dobro slišijo. Okoli njih se je treba premikati počasi in preudarno ter predvsem potiho. Žal ni točno jasno, kdaj vas nasprotnik opazi in kdaj bi bilo dobro, da se prenehate premikati. Igra na zaslonu ne nosi prav nobenega pokazelja, ki bi denimo kazal, koliko smo izpostavljeni ali pa koliko zdravja imamo. Tako je težko videti, kdaj točno nas je nasprotnik opazil in kdaj lahko spet prosto zadihamo. Skrivanje dodatno popestri tudi mehanika kašljanja. Če se Thomas znajde v situaciji, kjer po zraku plavajo kakšni delci ali pa je blizu dima, začne kašljati, kar seveda hitro izda našo pozicijo. Takrat lahko zadržimo dih, a ne preveč dolgo, saj lahko drugače pademo skupaj.
Ko nas grdavž opazi, se začne akcija in s tem mislim na ponoreli beg. Nasprotniki niso preveč pametni in včasih je dovolj, da malo tečemo, se potuhnemo in kmalu postanemo pozabljeni. Kakšnih posebnih akcij za pobeg nimamo, saj je Thomas pravo revše in se hitro zadiha, očitno pa je tak invalid, da ne more niti skočiti in preplezati kakšne manjše oviro.
Poleg ubadanja z nasprotniki boste tudi pregledovali okolico in nabirali razne predmete in poskušali rešiti kakšno uganko. Hudo prav bi nam ob temačnih predelih prišla kakšna svetilka ali lanterna, a na žalost smo obsojeni na naprezanje oči v temi. Pot naprej nam na nekaterih mestih zapirajo posebna vrata, za katera moramo najti posebno oblikovan ključ, kar malce spominja na Resident Evil serijo.
Žal pa se Maid of Sker posluži tudi meni najbolj osovraženega podaljševanja igralnega časa: ponovnega sprehajanja skozi že obiskane lokacije. To pomeni veliko hoje skozi že prečesane sobe samo po en predmet. Seveda te sobane bogato poseljujejo tudi tečni nasprotniki, ki smo se jim enkrat že izognili a nas igra zopet porine v soočenje, saj tako lahko razpotegnejo igro, ki bi bila drugače čisto preveč kratka. K sreči se lahko v teh delih zatečemo k edinemu obrambnemu orožju v igri, ki sproži nekakšno čudno glasbo, ki za nekaj časa onesposobi vse sovražnike, kar nam nato omogoči, da se sprehodimo mimo njih. Vendar pa moramo s tem orožjem ravnati pametno, saj deluje na principu streliva, ki ga je malo.
Grafično gledano zadeva ni nič posebnega in celotna podoba je videti, kot da bi kamero premazali z vazelinom. Je pa zvočna podoba na visoki ravni. Zapuščena okolica prijetno škripa pod našimi koraki in nikoli nismo prepričani, ali slišimo svoje stopinje ali korake nekoga drugega.
In to je v bistvu Maid of Sker. V primerjavi s sorodnimi igrami omogoča malce več raziskovanja, a kaj ti bo to, če se moraš sprehajati skozi vedno iste nasprotnike in že obiskane sobe. Štorija je na začetku zanimiva a preveč predvidljiva. Poleg tega naslov ni ravno lahek in igra vam škrto odmerja zdravilne napitke, tako da se boste dolgo sprehajali skozi predele igre, kjer vam bo zaslon utripal rdeče.
Ni popolna katastrofa, a se drži ustaljenih principov kot pijanec plota, zato bo Maid of Sker tudi hitro utonil v pozabo.
