Razširjenost nordijske mitologije v filmskem in igričarskem svetu je v zadnjih letih dosegla vrhunec. Tudi, če ti branje pretirano ne diši, si lahko zametke tega fenomena spoznal preko Marvelovih platenskih upodobitev, ali še bolje, se podal v svet boga vojne v franšizi God of War ali na svet pogledal skozi vikinške oči v Assassin’s Creed Valhalla. Severnjaški miti mi niso tuji in zato sem še toliko bolj razočaran ob misli, da serija Ragnarok ne ponudi sveže, domiselne perspektive. To je še toliko bolj v nebo vpijajoče, saj za serijo stojijo norveški snovalci.
Projicirana v sodobni čas, Ragnarok ubere podobno pot, kot jo je dvajsetletje nazaj Smallville. Prikazuje deviške korake bodočih super ljudi. Le, da se v tokratni Netflixovi norveški seriji v vlogi Clarka Kenta (Tom Welling) znajde Magne (David Stakston).
Ob najavi, da Netflix dela na seriji pod imenom Ragnarok, sem v momentu pomislil na čas Vikingov in dejansko pričakoval zgodovinsko fantazijsko dramo, ki bo slonela na severnjaških mitih in legendah. Presneto sem zgrešil in namesto drame z zrelimi dialogi ogledal še eno izmed najstniških skrpucal.
Pravzaprav me niti ne preseneča, da smo v zadnjem času deležni poplave najstniških serij sila oporečne kakovosti. Če je Ragnarok uspelo narediti nekaj dobrega, je to zagotovo vidno v prvih nekaj minutah. Od fantastičnih posnetkov pokrajine do meni ljube M83 ‘Midnight City’. Začetek je izjemno spodbuden, razočaranje iz epizode v epizodo pa toliko večje. Kako jim je uspelo tako hudimano zavoziti?
Cinična pripoved o sarkazmu?
Zgodba je postavljeno v Eddo, norveško mesto, ki je ime dobilo po dveh slavnih delih nordijske književnosti v zbirkah Edda in Snorrijevi Eddi. Gre za skupek nordijskih mitoloških pesmi in legend, ki so bile v delo zbrane v 13. stoletju.
Kot pravi legenda, se je na tem mestu pred mnogimi leti odvil silovit spopad med bogovi in velikani. Redki preživeli so tu ustanovili mesto Edda. Velikani so se skozi naslednja stoletja zlili z ljudmi in mesto praktično obvladujejo preko korporacije Jutul.
Ampak velikani niso edini preživeli, tudi bogovi niso popolnoma izginili. Ko se Magne in njegov mlajši brat Laurits, z mamo Turid, vrneta v rojstno mesto, dotik skrivnostne starke v Magneju prebudi speče sile. Naenkrat se mu izboljša vid, razdalje premaguje z lahkoto, dobi pa tudi nadnaravno moč in hitrost. Sicer na začetku ime Thor ni izpostavljeno, ampak se le to pojavi šele proti zaključku. Vendarle bo že bežen poznavalec mitologije to povezal že prej, saj je nenazadnje Thor imel sina Magnija.
A Magne ni navaden fant, upodobljen je kot čudaški disleksičen dijak precej vzkipljive narave s težavnim sporazumevanjem. Na nekaterih področjih je omejen, a na preostalih izreden. Tako ima ponotranjen občutek za pravičnost in pomoč soljudem.
Njegovo pravcato nasprotje uteleša brat Laurits. Sicer posebnih moči, razen pretkanega uma, zaenkrat ne premore, vendar je podoba z Lokijem neizbežna. Nekoliko celo spominja na deško podobo Toma Hiddlestona.
Kavo s sladkorjem, takoj!
Ker gre za norveško serijo ni nič čudnega, da se Magne spoprijatelji z Greto… se opravičujem, z uporno in posebno okolijsko aktivistko Isolde (Ylva Bjørkaas Thedin). Vse lepo in prav, vendar gre za preklemansko klišejski in nezanimiv uporniški lik z modro frizuro, kjer je njena najpomembnejša lastnost zgodaj izpostavljena ljubezen do drugih deklet.
Kaj torej predstavlja Ragnarok? Dogodek, ki bo pomenil konec sveta? V mislih seveda nisem imel ljubezni do dekleta, temveč podnebne spremembe, ki se sicer dobro poklopijo s tradicionalnim nordijskim opisom katastrofe, ki pripelje do smrti bogov. Lahko bi celo dejal, da za sovražnike civilizacije prikaže egoistične odrasle bogataše, ki uničujejo svet zaradi okoriščanja. Pri tem onemogočajo generacije mladih, ki želijo situacijo izboljšati. Že tukaj je prikazana ideja sodobnega zaposlenega človeka, ki si le redko drzne pogledati izven meja dopustnega.
Prav tako je po svoje zanimiv razvoj družine Jotul, ki se iz epizode vse bolj vrača k prvinskim nagonom in postaja divja ter krvoločna, kakor so velikani tudi bili. Ker gre za nesmrtna bitja, ni presenetljivo, da jih je mogoče ogledati na fotografijah iz začetka dobe. In če je slab že osredni zaplet, nič kaj več ne morem reči za finalni spopad. Niti vizualno, niti zgodbovno ne zmore prikazati zadovoljujočega zaključka. Ničesar pa ne doprinese tudi poenostavljen način pripovedovanja, ki najbolj spominja na Twilight.
Na koncu skrušen ugotoviš, da je bil uvodnik še najboljši del serije. Izredno lepe kulise in pomenljive scene, ki jih v nadaljevanju primanjkuje. Začetek še pritegne, a preostanek deluje sila bledo, celo ponavljajoče in zadnje epizode sem moral pogledati s prisilo. Le kdo ne bi, ko pa je tako predvidljiva, neizdelana in premore kvečjemu povprečen scenarij. Nič drugače pa ne velja za samo zgodbo in dialoge.
Vseskozi je bil prisoten občutek, da avtorji preprosto ne vedo, kaj želijo s serijo prikazati. V enem trenutku hitimo skozi zgodbo, kot jo perverzno imenujem, že v naslednjem popolnoma odvečni sceni namenimo zajeten kupček minut. K sreči celotno mučenje traja samo, še vedno predolgih, pet ur, kjer bi bila vsaka dodatna sekunda odveč.
Netflixova inkarnacija Thora Marvelovi zaenkrat ne seže niti do gležnjev in obtiči na podplatih čevljev. Že res, da si Thora predstavljamo kot strašljivo, mogočno in mišičasto bitje, ki ga niti Chris Hemsworth ne zadane popolnoma, vendar se v vlogi znajde precej bolje od neizkušenega Stakstona, sploh v zadnjih par filmskih upodobitvah.
Gre torej za serijo, ki ne sloni na originalni mitologiji, temveč na cenen kopira Marvelo različico njenega dojemanja in je pri tem absolutno absurdna. Loki je konec koncev Odinov krvni brat, kar ga naredi za Thorovega strica in ne brata! Ta odločitev še toliko bolj preseneča, ker raje kot lastni kulturi mitov in legend sledijo seriji stripov.
Želi biti dojeta kot resna drama, a prej izpade kot satira vsega, kar v sodobnem svetu ne deluje…
