Če bi mi kdo 10 let nazaj povedal, da bomo enkrat dobili film, kjer se bo glavna zgodba vrtela okoli enega naključnega neigralnega lika iz videoiger, ki so širše znani kot NPC-ji, bi ga označil za norega. Temu sem še včeraj težko verjel, ko sem se zleknil v udoben sedež Koloseja in si po dolgih stoletjih zopet ogledal film v družbi drugih kokice žvečečih gledalcev.
Ampak scenarista Zakk Penn in Matt Lieberman sta mnenja, da je igričarstvo postalo med navadno rajo dovolj razširjeno, da lahko v projekt kot je Glavni junak vložiš milijone dolarjev in napolniš kinodvorane. Koliko je na temu resnice in če bo v blagajne nakapljalo dovolj dinarjev bomo še videli, a studiu gre vsekakor čestitati za pogum in kreativnosti, ki sta na koncu spočela presenetljivo zabaven izdelek.
V Glavnem junaku spremljamo zgodbo možakarja z imenom Free Guy. Gre za povsem vsakdanjega, običajno živečega meščana, ki se vsako jutro zbudi, obleče svojo značilno modro srajco, naroči kavo v bližnji kavarni in se odpravi na svoje delo v banki. Vendar pa je Guy vse drugo kot pa normalen bankir. Je namreč eden od tisoče računalniško vodenih prebivalcev mesta Free City, ki je v bistvu popularna videoigra, katera spominja na nekakšen združek GTA-ja in Fortnita. Po njem se sprehajajo igralci iz resničnega sveta in Guy je največkrat tam samo zato, da uslužno leži na tleh in vsake toliko od blizu povoha škorenj živega igralca.
Vse pa se spremeni enega dne, ko Guy nenadoma zagleda živo igralko z imenom Molotov Girl. Srce se mu vname in Guy prvič spozna, da je njegovo življenje morda vredno še česa več kot pa samo vsakdanjega rutiniranega ponavljanja enih in istih ciklov. Zato se upre svojemu programju, izniči napadalnega živega igralca ter si natakne njegova očala in tako končno vidi, kaj vse ponuja njegov virtualni svet.
To je nekako osnovni zaplet, ki pa se še dodatno poglobi, ko v akcijo stopi založnik igre Free City, ki bi rad spočel nadaljevanje. Na čelu te organizacije je direktor igre, znan samo pod imenom Antwan, ki bi se novo zbujenega Free Guyja znebil na vsak način, saj želi igralce privabiti v novo igro Free City 2, naš junak pa mu pri tem predstavlja ogromno oviro.
Dve uri trajajoč film je v bistvu komedija, ki je naphana z igričarskimi referencami in treba je reči, da čas mine kot bi mignil. Za gledanje vam sicer ni treba biti intimen poznavalec igričarske industrije, a vsekakor bodo izkušnje veliko več odnesli vsi tisti, ki ste se kdaj družno zabavali v kakšni večigralski igri. Guy med sprehajanjem po mestu začne nadgrajevati svoj lik, pobira paketke prve pomoči in opravlja razne stranske naloge, ki mu pridno polnijo bančni račun. A čeprav je kamera vseskozi usmerjena vanj, v ozadju lahko vidimo cel kup podrobnosti, ki bodo nasmejale marsikaterega igralca. Tako v enem kadru vidimo zadaj igralca, ki skače v zid in se vanj zabija, spet drugje se mimo kamere zapelje Scorpion tank, ki ga poznamo iz Halo iger. Takšnih velikonočnih jajčk je cel kup in Free Guyja se splača večkrat pogledati, da ujamete vse reference.
Te se preselijo tudi izven okovov samega filma. Pred kamere stopijo tudi razni vplivneži ter streamerji iz YouTuba in Twitcha, a kdo vse se pojavi tu ne bom razlagal, saj je to prav lepo presenečenje. Prav tako film vsebuje cel kup “product placement” oglaševanja, ki mi navadno v filmih močno najeda, a tule me zadeva presenetljivo ni motila – najbrž zato, ker bolj redko lahko gledam v kinu izdelek, kjer se nekdo ponaša s HyperX slušalkami, Alienware prenosnikom in Razer opremo. Vse skupaj na koncu sprejmeš kot nekakšen pionirski, pravoverni igričarski film, pri katerem so želeli sodelovati vsi, ki so v rokah že kdaj držali navezo tipkovnice in miške. Igričarske žleze so mi še posebej pumpale adrenalin v eni od zaključnih scen, kjer tosortno oglaševanje doseže sam vrh, a je vse narejeno tako zabavno in prisrčno, da preprosto nisem mogel zadržati prešernega nasmeha.
Pohvaliti je treba tudi igralno zasedbo. Ryan Reynolds je za vlogo Free Guyja kot naročen in njegov rahlo ciničen humor je ravno dovolj obarvan, da ne poseže v kakšne preveč eksplicitne vode. Za filmom vendarle stoji Disney, tako da kakšnih krvavih grafičnih scen ali pa nage kože ne pričakujte. Ryanu dela družbo prisrčna igralka Jodie Comer, ki v filmu zastopa vlogo ljubezenskega interesa ter Lil Rel Howery, ki vas bo nasmejal kot Guyjev najboljši prijatelj Buddy. V bistvu me je edini razočaral glavni negativec Antwan, ki ga je odigral Taika Waititi. Antwan naj bi bil vodja studia, ki se rad oblači po zadnjih modnih smernicah in velja za nekakšnega ustvarjalnega genija. A vse skupaj je izpadlo nekako bizarno, saj me je Taika zmotil praktično v vsaki sceni v kateri se je pojavil. Morda se mi je zdel igralec prestar za vlogo ali pa je bil njegov del scenarija preprosto spisan slabo. Scenaristi bi se na tem delu morali zgledovati po Robu McElhenneyju in njegovi seriji Mythic Quest, kjer Rob odigra enako vlogo, a neprimerno bolje.
Poznajo se tudi milijoni vloženega proračuna, saj je akcija dobra, za CGI efekte pa je poskrbel nekdo, ki ve kaj dela. Pričakujete lahko veliko eksplozij in vsaj eno sceno, kjer se celo mesto začne podirati in naši junaki v gromečem Ford Mustangu za las pobegnejo smrti. Vsemu temu dela družbo tudi dobra glasbena podlaga, ki lepo popestri avtomobilsko ali pa strelsko akcijo.
Film proti koncu izgubi nekaj zagona in malce sem bil razočaran, da je bil sam zaključek tako pocukran. Vendar pa Glavni junak svojo nalogo uspešno opravi, saj je navsezadnje, kljub popularnosti igričarskega medija, še vedno namenjen točno določeni publiki, ki bo zagotovo nad zadevo navdušena. Kaj več od takšne komedije niti ne moremo pričakovati.
Mimogrede, odpravite se že spet v kino. Za premiero takšnega filma je nekam žalostno gledati v napol prazno dvorano in občutek preprosto ni isti, ko ob kakšni smešni sceni ne slišiš gromkega smejanja cele dvorane.
