Death Stranding Director’s Cut – realistična simulacija Wolt dostavljavca

Za sabo imam kar nekaj igričarske kilometrine, a moji zgodnji začetki so bili zavezani samo PC-ju, konzole pa sem prvič spoznal šele leta kasneje. To je pomembno vplivalo na moje dojemanje igričarske industrije, saj sem preskočil generaciji PlayStation 2 in 3 iger, ki so takrat držale mnogo ekskluziv, ki jih drugje preprosto ni bilo mogoče igrati.

Vse to je pripeljalo do tega, da nikoli nisem zares izkusil Metal Gear Solid serije in bil podvržen izumom ustvarjalca Hidea Kojime, ki ima preko interneta pravo kultno oboževalsko skupnost. Mnogi ga častijo in obravnavajo za genija, drugi pa ga imajo za človeka, ki je povsem precenjen.

Z Death Stranding Director’s Cut sem tudi sam si končno oblikoval mnenje o njem in vsekakor je to poseben človek, s pogumnimi idejami, ki pa potrebujejo še nekaj poštene dodelave.


Razvojna ekipa: Kojima Productions
Založnik: Sony
Platforme: PS5
Nakup: PlayStation trgovina
Datum izida: 24. september 2021
Cena: 59,99 €

Zvrst: tretjeosebna avantura


VIDEO RECENZIJA


Death Stranding je sprva na svet pokukal leta 2019 in igralce takoj razdelil na dva tabora. Ideja dostavljanja paketov v postapokaliptičnem svetu ni bila všeč ravno vsem, a ni dvoma, da je ideja presneto originalna. Igra je v bistvu rezultat propadlega projekta Silent Hills, ki je Kojimo prvič postavil na čelo grozljivke, ta pa je v sodelovanje pritegnil še igralca Normana Reedusa ter priznanega režiserja Guillerma Del Tora. Konami je preklical projekt, a ni razdrl prijateljstva in ekipa se je odločila izpeljati povsem nov originalen projekt, ki so mu nadeli ime Death Stranding.

Igra nas takoj na začetku spozna z glavnim junakom Sam Bridgesom, ki je že v prvem kadru naveličan življenja. Glede zgodbe vam v uvodu ne bo jasno veliko in tudi sam sem se bolj kot ne praskal po glavi. A ni vrag, da me zadeva ni potegnila vase in že prvi uri so se mi po glavi motala zanimiva vprašanja: Zakaj se vsi bojijo dežja? Kdo je Fragile? Zakaj v svetu ne najdemo nikogar živega? Kdo so te nevidne pošasti od katerih na tleh vidimo samo odtise rok?

Če nimate radi virtualnega sprehajanja in vse polagate na akcijo, potem Death Stranding ni za vas.

Odgovore na vsa ta vprašanja boste dobili, a ne vse naenkrat in vsi ne bodo jasni povsem do konca igre, pa še takrat bodo obstajale nejasnosti. Vendar vas do tam loči še ogromno dolge poti, ki jo boste morali opraviti peš, na motorju ali pa drsajoč na hrbtu.

Svet so namreč napadla čudna, nezemljska bitja, ki so praktično povsem uničila civilizacijo. Amerike ni več in vsi so se preselili pod Zemljo, na površju pa so ostali samo še redki pogumneži, ki si upajo za plačilo prestati ogromne razdalje in dostaviti ljudem tisto, kar hočejo. Če vas je vse to spomnilo na lansko situacijo s koronavirusom, ko smo vsi kot po stavi naročali dostave preko Wolta, potem niste edini in čeprav je primerjava nekam smešna, je nekako tudi upravičena.

Naš junak Sam Bridges je namreč dostavljalec, ki z ene lokacije na drugo dostavlja težke pakete, ki vsebujejo različne surovine in je edini, ki lahko zopet vzpostavi povezave med razdrobljenimi frakcijami ljudi in jih zopet skupaj poveže v neko vrsto civilizacije.

Zaplet je vsekakor zanimiv in tudi nadaljnje razpletanje zgodbe nas lepo vleče naprej. Vmesne sekvence niso za nepotrpežljive, vendar so polne odličnega igranja, glasovnega podajanja in dobro zamišljenega scenarija. Nekaj mimosunkov sicer obstaja, saj ima punca Fragile nekaj neumnih enosvrstičnic, a na splošno je štorija in tudi sama prezentacija na vrhu igričarske ponudbe takšnih izkušenj.

Goram se včasih ne moremo izogniti in takrat samo lahko molite, da ste s sabo vzeli dovolj lestev.

Death Stranding zna tudi zgraditi temačno atmosfero, kjer v splošnem vlada brezupje, a vmes najdemo tudi nekaj humorja in kanček upanja. Svet, ki ga moramo prečkati je poln gora, kamnov, blatnih potk, potokov in dih jemajočih razglednih točk. Okolica ne vsebuje nobenega drugega živega bitja, kar je tudi v skladu z zgodbo in rezultat je samoten sprehod skozi naravo, ki vas dejansko zna sprostiti. Dodajte k temu še čudovito grafično nadgradnjo na konzoli PlayStation 5, ki vam omogoči kristalno čiste teksture v ločljivosti 4K pri 60 sličicah na sekundo in Death Stranding zlahka postane postapokaliptičen izlet, ki ga v takšni lepoti še niste izkusili.

Vendar pa se zatakne pri samem igranju. Namreč vse kar boste v Death Stranding počeli je dostavljanje paketov iz ene lokacije na drugo. V RPG igrah takšnim nalogam rečemo “Fetch Questi” in so nujno zlo, ki jih pretrpimo samo zato, da na koncu dobimo kakšen nov kos opreme ali pa nekaj izkušenj. Death Stranding igralna izkušnja pa se vrti le in samo okoli teh nalog in variacije je bolj malo.

Uporabniški vmesnik in mapa sta preveč natrpana z večidel nekoristnimi informacijami.

Tipična naloga se glasi takole: pridete do baze, kjer vam hologram naloži novo nalogo dostave. Nato nase navlečete vse pakete, te razporedite po hrbtu, rokah in nogah, odprete mapo in označite lokacijo ter se odpravite na pot. Ko paket dostavite, dobite oceno uspešnosti ter všečke iz strani skupnosti in vse skupaj znova ponovite do naslednje lokacije.

To je v bistvu to in čeprav igra poskuša naše sprehode malce popestriti, se sama srž igranja ne spremeni do konca. Skozi igranje denimo dobimo dostop do grajenja posebne opreme, ki nam omogoča prenašanje večje teže, nato dobimo dostop tudi do prevoznih sredstev, ki se napajajo preko elektrike, Director’s Cut pa vse to še popestri z robotskim spremljevalcem, ki lahko kar namesto nas dostavi do konca paket in topom, ki nam omogoči izstreljavanje paketa do določene točke.

Dojenček igra pomembno vlogo vaše avanture – ne samo igralno, ampak tudi štorijalno.

Med vašimi potovanji se bo treba tudi izogibati nevarnim pošastim, ki jih najprej napove oblačno vreme in dež, dokončno pa se zavedamo, da smo v dreku, ko začne piskati naša oprema. Ta je povezana na dojenčka, ki je naš redni spremljevalec, saj lahko samo on zazna nevarna nevidna bitja in takrat se je treba potuhniti in se počasi, z zadržanim dihom, preplaziti skozi okolico. To ne deluje vsakič in ko nas enkrat opazijo, nam ostane samo še divji beg a če nam ne uspe, potem se znajdemo v breznu dreka, s katranastim bazenom in ponorelimi hodečimi tentaklastimi bitji. Kot da ni to dovolj nas občasno napadejo tudi razbojniki, ki pa so k sreči manj nevarni in relativno klonejo našim udarcem ali pa strelnim orožjem.

Vendar pa nič od tega ni preveč zabavnega. Mučno je denimo že sprehajanje, saj moramo ves čas paziti na ravnotežje in če se spotaknemo, moramo zopet pobirati pakete. Še posebej je to tečno pri prečkanju gora, kjer si lahko pomagamo z letvami, a teh nimamo s sabo neomejeno število in treba jih je uporabiti preudarno. Če pademo v globino se poškoduje naša vzdržljivost, uničimo pa lahko tudi paket, tako da gre lahko cela dostava po zlu. Vse to opotekanje mi je začelo najedati že po nekaj urah, do konca igre pa sem imel vsega poln kufer. K sreči lahko kasneje zgradimo serijo “zipline” povezav, kar nam močno poenostavi premikanje, vendar pa s tem po drugi strani zaobidemo samo srž igranja, ki je v bistvu sestavljena ravno iz tega dolgega pešačenja.

Motor je samo eno od vozil, ki vam poenostavi dostavo paketov, a z njim ne boste mogli prečkati bolj grobega terena.

Tudi bojevanje je povsem osnovno in nič kaj preveč zadovoljujoče. To že tako ne more biti, saj imamo na hrbtu vedno celo skladišče zaloge, tako da smo že v osnovi neokretni in se moramo vseskozi loviti za ravnotežje, zdaj pa k temu dodajte še opletanje z orožjem in dobite lep recept za nočno moro. Srečanje s pošastmi po drugi strani najprej vliva strah v kosti, a ko se že desetič ujameš v tisti katran in izgubiš pakete, grozo zamenja nadležnost in kmalu sem samo še zavijal z očmi, saj sem moral spet pobirati poškodovane pakete.

Director’s Cut razširitev doda nekaj izboljšav, ki so namenjene predvsem boljši strojni opremi konzole PlayStation 5. Igralni plošček DualSense je dobro izkoriščen, grafika pa je pripeljana do maksimuma. Dodane je bilo tudi nekaj nove vsebine, kot je denimo dirkanje z avti po progah, a tisto je bolj kot ne “krneki”, štorijalne razšitive pa je bolj malo – a je po drugi strani res, da je konec malce bolj razširjen.

Death Stranding se je na koncu izkazal kot igra, ki ni bila namenjena meni in to nekako odraža tudi končna ocena. Vendar pa samo idejo Kojime spoštujem in če bi bila zadeva manj tečna za igranje, bi tudi iz mene naredil novega oboževalca. Žal temu na koncu ni bilo tako, a vsekakor mi je Kojima Productions vzbudil željo, da preizkusim tudi njihove prihodnje naslove.

Vaša reakcija na članek?

BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: [email protected]

Sveže objave

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!