Peščeni planet (v izvirniku Dune) je kultna književna serija, znana predvsem ljubiteljem znanstveno-fantastičnega čtiva ter malo starejšim igričarskim navdušencem. Izvorni roman ameriškega pisatelja Franka Herberta je izšel leta 1965 pri založbi Chilton Books. Po mnenju mnogih gre za enega izmed najboljših znanstvenofantastičnih romanov vseh časov, ki je navdihnil premnogo kultnih klasik.
Sam sem se s serijo prvič srečal z igro Emperor: Battle for Dune. Še dandanes si lastim originalno škatlo z zgoščenko (pravzaprav štirimi zgoščenkami, saj je vsaka izmed treh kampanj za igranje potrebovala lastno) in igro sem v mladosti zagreto večkrat preigral. Velika škoda je, da ni franšiza prejela večje količine medijske vsebine izven bukev, saj si jo vsekakor zasluži. Tako je malo po dosegu milenija padla v pozabo, saj je bila vsaka uradna adicija od tam naprej redkejša od števila začimb po obisku Harkonnenov.
A tega je konec, saj je velika platna končno obiskal prvi del istoimenske filmske trilogije režiserja Denisa Villeneuvea. Nosi bežne podobnosti z originalno Lynchevo filmsko upodobitvijo iz davnega leta 1984. Dune: peščeni planet (2021) je tako prva moderna visoko-proračunska predstavitev te knjižne znanstvene fantastike. Počasen, nekoliko čuden fantazijski ep in hkrati premišljena in razburljiva filmska izkušnja, katere glavni namen je postaviti temelje in posaditi sadove za nadaljevanja.
- Založnik: Warner Bros
- Režiser: Denis Villeneuve
- Glavni igralci: Timothée Chalamet, Rebecca Ferguson, Zendaya
- Dolžina: 150 minut
Dune je zelooooo počasen film. Tako počasen, da bi večina drugih režiserjev isto narativo zlahka skrajšala iz 150 minut na uro in pol. A svoj čas vsekakor dobro izkoristi. Počasna uvedba v svet in predstavitev malenkosti sta dve izmed stvari, ki bi jih drugi režiserji malodane spregledali. Tako poudarek vsekakor ni na akciji, kot bi pričakoval glede na nekatere napovednike. Namesto tega vse sloni na vživetju gledalca v svet. Le ta te na koncu posrka in marsikateri bo po ogledu filma želel poseči še po knjižnih naslovih.
Villeneuveova različica romana se ponaša z naslovom “Dune: Prvi del”. To je eno izmed prvih opozoril, da film ne namerava vsebovati grandioznega zaključka. Vsekakor je nabito poln idej ter osupljivih vizualnih kadrov in informacij, ki jih bo vsak sledilec franšize že poznal. A zaključi se eksaktno na mestu, kjer se vse skupaj komaj prav prične razvijati. Warner je tako predvidljivo že potrdil nadaljevanje. Drugi del bo prišel leta 2023 – kar je dobrodošlo, saj bi šlo drugače za izjemno nezadovoljivo kinematografsko izkušnjo, ki ne bi izkoristila postavljenih temeljev.
Zgodba nam predstavi mogočni družini Atreides in Harkonnen, vesoljske mogotce, ki se prepirajo nad planetom Arrakis. Ta puščavski svet je poln snovi, bolj zahrbtne od premikajočega se peska in vredne politike zabadanja noža v hrbet. Arrakis je edini vir začimbe, snovi, ki deluje kot gorivo za vesoljska potovanja v univerzi Dune. Na Arrakisu se začimba nahaja v pesku in blešči po zraku. Bogastvo, tako opojno, da ga lahko okusiš.
Začimba ima skrivnostno privlačnost za mladega princa Paula Atreidesa (Timothée Chalamet). Istočasno pa ima ta na pladnju tudi precej drugih zadev: njegov oče (Oscar Isaac) je ponosen vojvoda, ki ga skuša naučiti igro vesoljske politike; njegova mama (Rebecca Ferguson) je mogočna vesoljska čarovnica; pestijo pa ga tudi pohotne najstniške sanje o modrooki puščavski bojevnici (Zendaya Maree Stoermer). Za piko na i se zna izkazati tudi, da je medgalaktični mesija, ki bo prinesel mir v razdraženo univerzo.
Paul je v središču tega razburljivega vesoljskega epa, ki združuje spletke Shakespearjevega pripovedovanja s cinematičnim prikazom puščavskih razgledov ter zažigajočih vesoljskih bitk. Vse vodi zasedba, vredna par milijard. V Villeneuvevih rokah ta različica Puščavskega peska da ogromno na podrobnosti in zelo vživelo predstavo, polno osupljivih podob. Ampak vse skupaj zna biti tudi nadvse čudno in nepovezano.
Film nasprotuje vročični znanstveni-fantaziji s srednjim vekom: Zlovešče vesoljske nune v valujočih temačnih oblačilih se spuščajo iz grozečih vesoljskih ladij; Medplanetarne pogodbe so potrjene z voščenim pečatom pod plapolajočimi transparenti; Vojske do zob oboroženih vojščakov žrtvujejo kri, preden si nadenejo reaktivne nahrbtnike.
Tihi brezlični obrazi in moderni minimalizem bodeta v oči, medtem, ko se dogajanje seli od dežja zlizanega granita do puščavskega peska ob hipnotični in utripajoči partituri Hansa Zimmerja in jokajočih zborov, električnih dronov, tolkal, ki udarjajo po živcih, in grozečega podzemnega približevanja puščavskih črvov.
Domači svet pokončne hiše Atreides, poln megle in zelenja, je namerno popolno nasprotje vročim neskončnim peščenim zaplatam. Nejasno katoliški dekor tega sveta vključuje motiv bikoborb, ki nakazuje dve ločeni, a prepleteni temi: nespameten boj proti nepredvidljivemu nasprotniku in stil, ki spominja na španske starodobne konkvistadorje.
Ta povezava s starodavnimi osvajalci poudarja brezčasnost želje po osvajanju in zasužnjenju ter vleče črto od preteklosti do sedanjosti. Konflikt Villeneuve in snematelj Greig Fraser izrecno utemeljita v vizualnem slogu sodobnega vojnega filma. Letala, podobna kačjim pastirjem, švigajo mimo kamer kot helikopterji iz vietnamske dobe, ko se zrak napolni z izrazitim radijskim klepetom.
Film se začne z vojsko Harkonnenov, ki se nenadoma umakne iz Arrakisa in za sabo pusti razdejanje in bedo. “Arrakis je videl moške, kot si ti, prihajati in odhajati,” pravi en avtohtoni bojevnik. “Kdo bo naš naslednji zatiralec?” sprašuje od sveta utrujeni pripovedovalec med gručo avtohtonih bojevnikov, ki so le dan poprej z raketometalcem zrušili balon zatiralcev.
Konflikt med avtohtonimi prebivalci in osvajalci izrecno poganja bogastvo. V zgodovini so podobni konflikti pogosto (seveda ob obilici smrti nedolžnega prebivalstva) vodili v tehnološki in ekonomski bum, v popularni tematiki modernega filma pa ga Dune predstavi kot absolutno negativno stvar.
Fascinantno je videti znanstvenofantastični film, ki se spopada z ekonomskim vidikom politike, pa tudi z znanimi medplanetarnimi boji za moč iz Vojne zvezd in franšize Star Trek. Hiša Atreides je morda plemenita in Harkonneni pogoltni in zahrbtni, vendar njihovi naravi v tej galaktični ekonomiji nista pomembni: ne glede na to, kakšna čustva gojijo drug do drugega, morajo izpolniti svoje kvote in golo slediti ukazom velikega šefa. Vesoljski kapitalizem prve klase!
Vendar to ni polemika. V filmu se vrti toliko idej, da so mnoge omenjene le enkrat, in vabljen si, da razviješ lastne misli o neenakosti, pomanjkanju virov, podnebni krizi, vojni, fevdalizmu, medgalaktičnem potovanju, sanjah, starševstvu, nepredstavljivi sili narave in še veliko drugih stvareh. Kot da to ne bi bilo dovolj za razmišljanje, je vse zavito v gosto izročilo več jezikov in čudno terminologijo, kar pomeni več glasov, ki vse to razlaga.
Čudnost znanstvene fantastike temelji tudi na omejenem razponu barv na zaslonu. Onstran črnine vesolja sta edini barvi v tem vesolju siva in bež. Ne razumi me narobe, Dune izgleda odlično, a zunaj fantastičnega dizajna utišana paleta meji na sivo.
Podobno utišana je tudi igra: vsi so nestrpni in slovesni in v tihih tonih mrmrajo pogosto nerazumljiv dialog. Tako kot prejšnji Villeneuveovi filmi je slog dramatičen in intenziven. Je pa tudi precej enoznačen, kar omogoča, da Jason Momoa izstopa že samo s tem, da pokaže, kako uživa v svojem delu. Najbolj dinamičen razpon prihaja s strani matriarha Atreides, ki uteleša čustveni nemir osebe, ki je hkrati strastna mati in spletkarka, katera je primorana slediti ukazom čemerne stare babnice.
Kar se tiče igralca v glavni vlogi, večino zgodb pripovedujejo Chalametove ličnice in oči. Tako kot Ryan Gosling v Blade Runnerju 2049, nima veliko za povedati, zaradi česar je njegov lik osupljivo dvoumen ter nejasno opredeljen. Je poslušen ali raztresen? Nejevoljni vodja ali ambiciozen spletkar? Kdo bi vedel.
Mladega princa mučijo vizije prihodnosti, kar se prenese tudi na gledalce. Nekatere od vizij so odkrito povedano videti razburljivejše od nekaterih zavlečenih sekvenc prvega dela, a osebno so mi najedale, saj so se ponavljale, med tem pa hkrati povedale veliko in prav nič. Ob tako nenadnem koncu, ki prosi za nadaljevanje, se morda sprašuješ, ali sta oba filma posneta skupaj. Ne; nadaljevanje bo začelo nastajati konec leta 2022, kar še zdaleč ni zagotovljeno ob soočanju s pandemijo in pretočnim predvajanjem, ki bi lahko povzročilo kanibalizacijo blagajne.
Zanimivosti:
- Ko se sreča z baronom Harkonnenom, častita mati navaja Jessico kot ženo vojvode Leto. Leto in Jessica nista poročena – ona je enostavno njegova priležnica. V njunem zadnjem skupnem prizoru Leto celo reče Jessici ‘Moral bi se poročiti s tabo.’
- Skladatelj Hans Zimmer je velik oboževalec romana Dune in je zavrnil sodelovanje s pogostim sodelavcem Christopherjem Nolanom pri Tenetu (2020) za snemanje tega filma.
- Med promocijo filma je bila za HBO Max objavljena spin-off serija z naslovom Dune: The Sisterhood. Prvotno je bil pisatelj Dune – Jon Spaihts – napovedan za režiserja serije, vendar je odstopil in se namesto tega osredotočil na pisanje Dune: Drugi del (2023).
- Prizori oceanskega sveta Caladan so bili posneti v Stadlandetu na Norveškem. Velik del puščavskih prizorov v puščavskem svetu Arrakis je bil posnet v Jordaniji in Abu Dabiju na Bližnjem vzhodu.
- V Dune (1984) so bili vsi Harkonneni upodobljeni kot rdečelasi. V filmu so vsi prikazani kot plešasti.
