Studio Bungie je bil dolgo znan po svoji seriji iger Halo, nakar so šli na svoje in se lotili povsem nove serije Destiny, ki je bila povsem usmerjena v večigralstvo. To je nekatere razveselilo, druge pa užalostilo in kot privrženec enoigralskih izkušenj se sam uvrščam med vse tiste, ki so nad njihovo novo smerjo razvoja razočarani.
Bungie zna namreč pričarati neverjetne svetove, ki bi jih res rad izkusil povsem sam, brez da se mi v izkušnjo rinejo neki drugi igralci. To velja tudi za njihov najnovejši naslov Marathon, ki je po novem nastal pod budnim očesom lastnika Sonyja. Vendar sem se za razliko od Destinyja tokrat odločil, da zadevo preizkusim tudi sam in morda izkusim vsaj malce Bungijeve magije, ki je prisotna tudi v njihovih večigralskih svetovih. In čeprav še vedno nisem velik privrženec večigralstva, specifično gre v tem primeru za “Extraction” žanr, lahko vseeno povem, da je tole vsekakor kvaliteten naslov za vse tiste, ki iščete takšno zabavo. Razvijalec je dostavil dokaj globoko igralno izkušnjo, ki ves čas dostavlja nekaj novega in že zdaj ponuja ogromno možnih pristopov do igranja, stvari pa bodo konec meseca postale še bolj zabavne, ko izide tudi prva večja temnica.
Razvojna ekipa: Bungie
Založnik: Sony
Platforme: PS5,PC, XSX
Nakup: Steam, PlayStation trgovina
Datum izida: 5. marec 2026
Cena: 39,99 €
NAPOVEDNIK
Bungie je tudi za Marathon zgradil zanimivo štorijalno okolje, tako da naše streljanje, plenjenje zakladov in umiranje dejansko ima nekaj smisla. Daleč v prihodnosti smo ljudje na planet Tau Ceti IV poslali ladjo UESC Marathon, s katero pa smo izgubili vse stike. Sto let kasneje nenadoma do nas prispe skrivnosten signal, ki nam da vedeti, da je Marathon našel svoj cilj in da se na njem nahaja veliko zakladov, nakar večje korporacije po svetu sestavijo svoje ekipe in jih pošljejo v zapuščeno kolonijo iskati surovine.
Tu nastopimo mi kot “runner”. To je v bistvu nekakšen napreden robot oziroma lupina, v katero je bila naložena zavest. Vsaka korporacija seveda želi zase nagrebsti čim več in tako celotna površina planeta postane večni boj med igralci, ki poskušajo opraviti različno zastavljene naloge, nabrati redke surovine in nato pobegniti s planeta z nabranim bogastvom. Če jim pri tem uspe, potem v domačo bazo pripeljejo stvari, ki jih lahko nato izrabijo za boljšo opremljenost bodoče ekspedicije. Če jim ne, potem vse nabrano pustijo za sabo in morajo začeti od začetka.
Zgoraj zapisani stavki so znani vsakemu, ki je kdaj skočil v zdaj že dobro znani žanr extraction streljank. Kot igralec moramo vedno razmišljati, kaj se nam splača pobrati in kdaj imamo na sebi dovolj tovora, da se res ne splača biti bolj grabežljiv, saj lahko vsak hip naletimo na nekoga, ki nas lahko spravi v onostranstvo, in to ni vedno nujno, da je nek nasprotni igralec.
Marathon namreč vsebuje tudi boj proti računalniško vodenim nasprotnikom, na do sedaj treh izdanih mapah pa na vas prežijo tudi takšne nevarnosti, ki jih morda sploh ne bi pričakovali, kot je denimo kakšna strupena rastlina, ki lahko v zrak spusti smrtonosen plin in vas hitro stane vse nabrane opreme.
Kako vse skupaj deluje, bo sicer zahtevalo kar nekaj priučitve. Marathon sicer vsebuje kratek uvajalni del, a ta vas bolj kot ne nauči samo premikanja in uporabe predmetov, medtem ko opravljanje nalog, navigacijo po zemljevidu in kaj točno vam je sploh za početi med igranjem prepusti igralcu samemu. Tako zna biti kakšen novinec ob začetku igranja zmeden do te mere, da sploh ne bo vedel, kaj pomenijo različni elementi uporabniškega vmesnika in kaj točno je njegov naslednji objektiv. Predmetov za pobiranje je ogromno, inventar pa omejen. Tako mora igralec tudi sam ugotoviti, katere surovine so sploh nečesa vredne, nakar se mora nazaj v meniju ukvarjati še z drugimi stvarmi, kot so nadgrajevanje orožja in veščin.
Izbire je torej ogromno in se začne že pri izbiri igralnega razreda, kjer so na voljo Destroyer, Assassin, Rook, Vandal, Triage, Thief, Recon in Rook. Vsak od teh vsebuje svoje posebne sposobnosti in veščine, ki jih bo treba za uspeh na mapi pametno izrabiti, še posebej če se v odprave vržete v ekipah, ki lahko štejejo do tri igralce. Omogočeno je tudi povsem samotarsko igranje, kar je dobra novica za vse tiste, ki vam ni do tega, da bi morali skrbeti za ostale člane ekipe, in v bistvu bi vam na začetku priporočal igranje v solo načinu. Takrat si namreč lahko za ugotavljanje skrivnosti in pritiklin igre vzamete več časa. Še posebej je zabavno vzeti nek igralni razred tipa Assassin, ki lahko postane neviden in se lahko tako prikrito premika po bojišču, medtem ko je Destroyer njegovo čisto nasprotje in je namenjen vsem tistim, ki se radi vsake situacije lotijo preko divjega rešetanja z orožji.
Orožja so sicer dokaj klasična, a tudi ta lahko nadgrajujemo in jim dodajamo modifikacije ter jim tako izboljšujemo doseg, obsežnost šaržerja in stabilnost. Tudi v nadgrajevanje bo treba vložiti nekaj premisleka, a ravno to je za nekatere nekaj, zaradi česar se jim dandanes zdi vredno odšteti evre za povsem večigralsko izkušnjo. Tisti, ki jim ni do tega, lahko preprosto skočijo na splet in se poučijo o najboljših kombinacijah igralnih razredov in orožij, saj imamo že zdaj okoli tega cele razpredelnice.
Kot rečeno, stvar se sliši zakomplicirano in to tudi je, a hkrati velja tudi to, da je Marathon preprosto zabaven za igranje. Mape so dobro premišljene in omogočajo veliko raziskovanja in res nikoli ti med prečesavanjem baz ni dolgčas. Potem boste naleteli na kakšna zaklenjena vrata in se trudili iskati ključ, vmes pa seveda nikoli ne zmanjka stvari, ki bi jih bilo pametno ustreliti. Bungie je že od nekdaj veljal za mojstra prvoosebnih streljačin in tudi tukaj je pokanje nasprotnikov in vihtenje orožij izjemno zadovoljujoče. To se sicer sliši kot postranska zadeva, a ravno ta občutek streljanja je tisti, ki je igro Destiny 2 tako dolgo obdržal na vrhu lestvic priljubljenosti in z veseljem lahko poročam, da tega talenta niso pozabili izkoristiti tudi za Marathon.
Omeniti moram še grafično podobo, ki je nekaj res unikatnega. V bistvu na takšen dizajn do sedaj še nisem naletel, saj je vse v svetu videti plastično in organsko obenem ter prepredeno z naprednimi robotskimi mehanizmi. Barve so izjemno barvite in ta podoba dejansko zahteva nekaj privajanja, saj drugače že malce težko ločiš dogajanje na zaslonu od samega uporabniškega vmesnika. A ta estetika je hkrati nekaj, česar nisem vajen, in morda sem jo do sedaj videl edino v igri Mirror’s Edge, ki je izšla davno nazaj in jo še vedno presneto pogrešam. Optimizacija je bila ravno tako vrhunska. Igro sem testiral na konzoli PlayStation 5 Pro in nisem zabeležil nobenih hroščev ali padcev sličic na sekundo, igra pa podpira tudi igranje s PC-jaši na istih strežnikih.
Skratka, Marathon ni igra, ki je bila ustvarjena zame, a sem vseeno v njej užival veliko bolj, kot sem pričakoval. Vsebine je ogromno, pristopov do igranja ogromno, igralni razredi so raznovrstni in podoba igre je nekaj res posebnega. Tole sicer še ni čisto končna ocena igre, saj še vedno čakam na prvi raid Cryo Archive Zone, ki se bo odklenil konec marca, in takrat bom pripisal še izkušnje iz tega dela igre, kar bi znalo oceno še malce premakniti navzgor.
