Moj prvi stik z God of War sega nazaj do leta 2005, ko sem se na Playstationu 2 prvič vrgel v svet grške mitologije in pomagal Kratosu doseči tisto, kar hoče. Maščevanje. Vse God of War igre, ki so izšle pred najnovejšim delom so namreč postavljene v grško mitologijo, kjer sledimo zgodbi Kratosa, Špartanca, ki je obvezan k služenju Aresu in drugim grškim bogovom. Tekom dodatnih nadaljevanj in predhodnikov se Kratosova zgodba zaključi z uničenjem Olimpa. Kratos mora tako najti pot v drug mitološki svet, saj v grškem ni ostalo več nič, kar bi lahko tako Kratos kot tudi razvijalci Santa Monica Studio uporabili za nadaljevanja tega neverjetnega, z jezo napolnjenega potovanja.
Leta 2018 je Santa Monica Studio postregla z igro, ki jo je bilo do nedavnega možno igrati le na konzolah Playstation 4 in 5, sedaj pa je na voljo tudi na računalniku.
Razvojna ekipa: Santa Monica Studio
Založnik: Sony
Platforme: PC, PS5, PS4
Nakup: Steam
Datum izida: 14. januar 2022
Cena: 49,99 €
Zvrst: tretjeosebna akcijska
VIDEO:
V najnovejšem delu God of Wara smo priča Kratosu, ki je po nekaj letih po uresničenju svojega osebnega, sebičnega cilja spremenjen človek. Zelo ciničen, pesimističen pa vendar malo manj besen, kot pa da bi v sebi zadrževal vso jezo. Na začetku igre izvemo namreč, da bivši Špartanec živi s svojim sinom Atreusom v gozdu, ki je zaščiten s čarovnijo. Na žalost pa umre njegova žena, njena zadnja želja pa je bila, da njen pepel posipata na vrhu največje gore v nordijskem mitološkem svetu. Vendar še preden se lahko oče in sin odpravita na njuno potovanje, ju pred vrati čaka zelo močan nepričakovan obiskovalec, ki poskrbi za brutalen uvod v zgodbo, ki je še dolgo ne bom pozabil.
Občuti se namreč, da je Kratos bolj ranljiv kot v prejšnjih igrah, izgubljen v novem, še neraziskanem svetu. Veliko skrivnosti namreč izvemo čez čas prek intimnih pogovorov in odkritij z Atreusom ter drugimi liki. Atreus v primerjavi z njegovim očetom oddaja nek mladostniški optimizem in zanimanje, ki daje Kratosu izgovor, da lahko tudi on poteši željo po raziskovanju, čeprav tega sam ne bi nikoli priznal. Atreusova prisotnost poskrbi tudi za razvijanje zgodbe in prikazovanje večjega nabora čustev tako očeta kot sina v igri. Ideja razvijalcev, da narekujejo tempo igre ne z enim, temveč z dvema glavnima likoma, se odlično ujame v še neraziskanem okolju, saj poskrbi za vedno zanimive zgodbe in pogovore, ki jih enostavno moraš poslušati, pa naj bodo to Kratosove kratke zgodbe ali pa zgodba kakšnega drugega lika, ki se pridruži očetu in sinu na njuni poti. Občutek, da je Kratos postal oče, je navzoč že od samega uvoda igre, vendar se to ne občuti kot breme, ampak kot neka čustvena dozorelost lika, ki ga je v prejšnjih igrah gnala sebičnost in maščevanje, sedaj pa mora poskrbeti in varovati tudi nekoga drugega.
Sprememba prizorišča iz grške v nordijsko mitologijo je več kot očitna čez približno 30 urno potovanje skozi Midgard in druga kraljestva. Količina samih zgodovinskih in mitoloških informacij je neverjetna in občasno sem imel občutek, da me igra zasuva s temi informacijami, kar seveda ni slabost, vendar pa to upočasni tempo igre, sploh z neštetimi imeni likov, mest in dogodkov. Veliko časa sem poleg tega, da sem bral te ali one obširne knjige o dogodkih, preden se je Kratos sploh preselil v nordijski svet, preživel tudi v čolničku, ki je glavno transportno sredstvo do različnih lokacij, in poslušal pogovore med Kratosom in Atreusom, ki so svetu vdihnili življenje. Vsa ta mala dejanja, ki so jih razvijalci v Santa Monica Studio skrbno premislili in postavili v točno določeno točko v zgodbi, poskrbijo za dosledno narekovanje zgodbe, ki poživijo vsako popotovanje, na katerega se odpravita oče in sin, ali pa tisti običajno dolgočasni čas med potovanji. Aja, pozabil sem omeniti tudi, da se Atreus tekom igre uči brati starodavne rune, ki poleg tega, da razširijo svet nordijske mitologije, poskrbijo tudi za odkrivanje novih okolij in čudes.
Kljub temu, da se igra bolj nagiba k linearnem, filmskem načinu podajanja zgodbe pa nudi igralcu tudi dovolj svobode, da raziskuje tisto, kar hoče – pa naj bo to v Midgardu ali kakšnem drugem kraljestvu. Še več, igra igralca spodbuja, da neha slediti glavni zgodbi in se vsaj za trenutek spusti v čudovito zasnovan svet, ki je napolnjen z zgodbami, novimi pripomočki, gibi in surovinami. V temačnih jamah, zasneženih gorskih vrhovih in v skritih kotičkih sveta prežijo zahtevni sovražniki in stranske misije, ki vedno poskrbijo za neko raven zahtevnosti in se nikoli ne izkažejo za repetitivne ali dolgočasne. Mapa zemljevida prikazuje pred odkritjem le zunanjost neraziskanega dela, kar še dodatno poudari občutek avanturizma in raziskovanja. Velikokrat sem se namreč odpravil nadaljevati glavno zgodbo in sledil kompasu, končal pa sem na neki tretji stranski misiji, kjer sem moral osvoboditi zmaja ali pomagati duhu najti njegovega pokojnega sina. Raziskovanje mape ne poteka v meniju, kjer bi si označil naslednjo pot, temveč poteka v svetu samem in se čuti organsko.
Velika prednost God of War-ja je, da se igra odigra v enem kosu, saj so nalaganja naslednjih prizorišč zelo skrbno skrita, prav to pa poskrbi, da se igralec vživi v igro in hoče odkrivati vedno več, saj se ne pojavijo neke nepotrebne pavze, ki uničijo vzdušje igre z nalagalnimi zasloni in dolgim čakanjem.
Veliko lokacij v Midgardu in drugih kraljestvih nudi raznolike uganke, za katere je potrebno uporabiti nekaj miselnih celic, da jih razrešiš. Skrite poti vodijo do skritih zabojev, dražji zaboji pa so zaklenjeni, dokler ne najdeš vseh run, ki so zapisane na zaboju. S tem se vzpostavi kontrast med hitrim bojevanjem in sproščujočim reševanjem ugank, kar je v takšnem svetu, napolnjenim s skrivnostmi, zelo dobrodošlo. Vsak zaklad, ki ga odkrijeta Kratos in Atreus, se izkaže za uporabnega, saj vedno nudi koristne materiale ali pa tudi kaj drugega, ki bo pomagalo na potovanju do najvišjega vrha v nordijskih kraljestvih. V igri pa ne manjka tudi sistema urejanja lastne opreme in orožij, ki pa je zastavljen na tak način, da je lahko pregleden in igralca ne zmede. Kratos si lahko nadene različne oklepe in prednosti, nekateri predmeti pa imajo tudi vdolbine, v katere lahko Kratos vstavi nove uroke, ki nudijo dodatne ugodnosti in prednosti. Ta sistem je zelo dovršen, vendar za glavno zgodbo niti ne tako pomemben kot kasneje proti koncu, ko se zahtevnost igre drastično spremeni. Sistem urejanja orožij in opreme je pregleden, zanimiv in nudi mnogo kombinacij, da si lahko igralec Kratosov bojni ples priredi tako, kakor ugaja njemu.
Seveda pa ne moremo pozabiti, da ima Kratos dolgo in krvavo zgodovino, ki je bila napolnjena z nasiljem, in tudi v tem delu ni nič drugače. Tokrat se njegova potreba po nasilju poteši z leviatansko sekiro, ki jo skrbno nosi na hrbtu in, če je potrebno, tudi vrže v glavo kakšnega res nadležnega nasprotnika. Ta sekira je začarana z ledenimi uroki, kar pomeni, da pride prav tudi pri reševanju teh in onih ugank, saj lahko zamrzne določene mehanizme. Poleg sekire pa v drugi roki Kratos nosi ščit, ki ga lahko uporabljamo tako kot sredstvo napada kot tudi obrambe, seveda pa iz prejšnjih iger vemo, da tudi Kratosove pesti naredijo dovolj škode, da ohromijo sovražnika, ki ga potem Kratos pospravi v posebnih brutalnih animacijah, ki bi jih lahko brez težav uvrstili tudi v kakšno DOOM igro.
Sekiro, kot tudi drugo orožje, lahko med celotnim potovanjem nadgradiš, saj najdeš redke materiale, ki omogočajo nove kombinacije in sposobnosti. Lahki in težki napadi se tako skombinirajo v različne gibe, ki lahko denimo zamrznejo sovražnike, jih vržejo čez prepad ali pa nabijejo na steno kot kakšno lutko, poleg tega pa ima Kratos še lahke in težke napade s pomočjo run, ki si jih natakne na sekiro, ki poskrbijo še za dodatno mero prilagajanja osebnemu stilu. Tako lahko sčaramo skupaj zanimive bojevalne kombinacije, ko Kratos med bojem vrže sekiro v nasprotnika, medtem s pestmi obračuna z drugim, pokliče sekiro nazaj in se loti tretjega sovražnika, ki ga raztrga kot za šalo. Bojevanje v novejšem God of Waru se odmakne od mehanik iz prejšnjih iger v grški mitologiji in se osredotoča bolj na premišljen sistem bojevanja, kakršnega lahko občutimo tudi v Dark Souls franšizah. Vendar tudi ta način bojevanja je skrbno zasnovan, saj pogosto odkrivaš in kupiš nove gibe, ki poživijo Kratosa in ustvarijo neverjetne pretepaške prizore, ustvarijo pa tudi neko raven zahtevnosti, sploh proti koncu igre, ko moraš uporabiti vso znanje o bojevanju in mehanikah, da premagaš kakšno zahtevno valkiro.
Skratka, bojevanje v God of Waru je vedno zabavno, saj se vsak spopad med seboj zelo razlikuje, pa naj bo to zaradi drugih tipov sovražnikov ali pa run, ki si si jih nadel na sekiro. Kratos pa ima seveda tudi njegovo klasično vrlino, jezo, ki jo uporabi na tak način, da v nasprotnika spusti rafal pesti in ga zmelje v prah. Tudi Atreus pa ima v bojevanju svoje lastne sposobnosti, ki jih je prav tako moč urejati, te pa služijo kot pomoč očetu med bojevanjem.
Vsi ti elementi, ki so našteti, poskrbijo za fantastičen sistem bojevanja, ki pritegne in daje vtis pristnosti. Tudi pri normalni zahtevnosti sem namreč odkril, da nekateri nasprotniki niso mačji kašelj in da se je kdaj pametno od nasprotnikov oddaljiti in z njimi opraviti na daljavo, sploh, kadar proti tebi teče gruča trolov ali volkodlaku podobnih pošasti. Bitke na koncu igre pa poleg tega, da zahtevajo malo študiranja run in različnih mehanik orožij, zahtevajo tudi pameten in izkušen pristop igralca, saj bo drugače imel nemalo težav.
Z vidika grafike je God of War čudovit. Dih jemajoče scene prikazujejo spremembe razmerij v velikosti tako v Midgardu kot drugih kraljestvih, medtem ko pozornost na male detajle oživi celotno igro. Velikokrat sem se zasačil, kako bi hotel pobožati grafično dovršeno brado Kratosa ali pa mu očistil prah iz oklepa. Verzija za PC ohrani vse prvine originala in te nadgradi v višje ločljivosti.
Tehnično gledano je tudi predelava za PlayStation 5 že podpirala igranje na ločljivosti 4K, PC različica pa k temu doda še podporo za široke zaslone. Optimizacija je dobra, a ne vrhunska. Med našim testiranjem smo na procesorju Ryzen 3600, ki je bil podprt s 16 GB pomnilnika in grafično kartico RTX 3070 pri Ultra nastavitvah in ločljivosti 2K zlahka dosegali 60 sličic na sekundo, a nikakor jih nismo mogli zakleniti na stabilnih 75. Tu se je malce potrebno še igrati z nastavitvami, k sreči pa je razvijalec poskrbel za vključitev DLSS podpore na RTX grafičnih karticah, ta pa malce bolje stabilizira optimizacijo.
Med celotnim preigravanjem glavne zgodbe in tudi dodatne vsebine nisem odkril niti ene pomanjkljivosti, ki bi me zmotila in prekinila zatopljenost v ta fantastični nordijski svet. Le občasno sem se spopadal s problemom kamere, ki ni hotela sodelovati z mano, vendar nikoli v takšni meri, da bi me to ustavilo pri mojem potovanju do najvišje točke v nordijskem svetu.
God of War ni le naslednji korak v že tako dovršeni franšizi, temveč je napredek za celotno industrijo računalniških iger. Vizualno osupljiva prizorišča, raziskovanje, ki vedno znova nagrajuje, prepričljiva zgodba in dovršen sistem bojevanja prispevajo k epskem popotovanju, ki se občuti kot gledanje filma. Santa Monica Studio je na podlagi že obstoječih zgodb in mehanik God of Wara ustvaril njihovo lastno Odisejado, ki bi jo z veseljem odigral še enkrat. To igro priporočam vsem, ki bi se radi vrgli v svet igranja, pa ne veste, kje začeti.
Santa Monica Studio bo konec septembra 2022 izdala tudi težko pričakovano nadaljevanje, God of War Ragnarok, ki pa bo, sodeč po napovednikih, temeljil na istih mehanikah kot zdajšnji God of War, a bo predstavil nove sovražnike, bogove in skrivnosti nordijskega sveta oziroma njihovega konca. Več istega? Ja, prosim!
