Dying Light 2 – igra, ki bi bila lahko veliko več

Včasih si res želim, da o igrah, njihovih začetnih obljubah in o razvijalcu ne bi vedel toliko in bi se v igranje nove avanture podal s povsem odprtim umom. Žal to pri aktualnem spremljanju vseh novosti v svetu igričarstva preprosto ni mogoče, tako da se v določene naslove, pa če to hočem ali nočem, spustim z določeno mero skepse do končnega izdelka.

Tako je bilo tudi v primeru igre Dying Light 2, nadaljevanju zombijaške pustolovščine, na kateri je razvijalec Techland delal dolgih sedem let in vmes naletel na kar nekaj zapletov pri kovanju kode. Da pri razvoju ni šlo vse po načrtih mi je bilo jasno med vsakim korakom raziskovanja novega zapuščenega mesta, saj je boleče očitno, da je imel Techland na začetku veliko bolj široke ideje, ki pa so morale biti pošteno odrezane ali pa v celoti izpuščene, saj v nasprotnem primeru igre ne bi videli vsaj še tri leta. In čeprav končni izdelek ni zanič, me vseeno žalosti dejstvo, da bi ob dodatnem času Techland lahko dostavil nekaj boljšega in bolj revolucionarnega.


Razvojna ekipa: Techland
Založnik:  Techland
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO
Nakup: Steam
Datum izida: 4. februar 2022
Cena: 59,99 €

Zvrst: prvoosebna avantura v odprtem svetu


VIDEO RECENZIJA


Zgodba drugega dela se dogaja nekaj mesecev po zaključku enice. Poznavanje originala sicer ni potrebno, boste pa veterani nagrajeni s kar nekaj referencami na pretekle dogodke in dobili boste nove informacije glede mesta Haran. Vendar pa me je na začetku zmedlo dejstvo, da igramo povsem novega junaka Aidena, ki pa je zvočno slišati praktično identično Cranu iz originala. Zadeva je toliko bolj bizarna, saj se gre za dva različna zvočna igralca, a očitno je nekdo pri Techlandu bil prepričan, da morata oba zaradi nekega razloga zveneti isto.

Razvijalec je v Dying Light 2 poskušal izboljšati zgodbo, ki je bila glavna kritika prvega dela, žal pa jim je to tokrat še bolj spodletelo. Aiden ima tokrat bolj osebno zgodbo, saj je prečkal kilometre nevarne dežele v iskanju svoje izgubljene sestrice in njeno sled je končno odkril v mestu, ki pa se kopa v svojih problemih. Mestu namreč poveljujeta dve različni frakciji, vsaka ima svoje ideale in prepričanja, vmes pa se je zgodil še skrivnosten umor poveljnika, a za morilcem se je zgubila vsaka sled. Strasti bo poskušal pomiriti Aiden, ki bo do svojih odgovorov prišel šele takrat, ko bo rešil kup glavnih in stranskih misij.

Kasneje v zgodbi odklenemo tudi padalo, zaradi česar zombiji postanejo še manjša grožnja kot prej.

In tu pridemo do prvega glavnega problema Dying Light 2. Do zgodb v svetu videoiger sem popustljiv, saj se navadno zadovoljim že s tem, da je sosledje dogodkov vsaj nekoliko logično in da razvijalec ne žali moje inteligence. A tudi jaz, vsega hudega vajen, sem velikokrat debelo pogledal ob nesmiselnosti dogodkov, ki mi jih želi pričarati Dying Light 2.

Tu imamo veliko mesto, kjer se ljudje zadržujejo v svojih skupnostih, a vsi po cele dneve samo stojijo na mestu in pričakujejo, da bomo mi poskrbeli za vse njihove probleme. Takšne težave je imel sicer že Dying Light 1, a od takrat je minilo že 7 let, svet pa je v nadaljevanju enako statičen kot v predhodniku. Situacija nevarnega sveta je komična, če uporabiš vsaj malo logike. Ulice so čez noč polne gnilih zombijev, ki tokrat predstavljajo precej manjšo nevarnost kot v preteklosti in se jih navadno lahko znebimo s parimi dobrimi udarci. A podnevi se poskrijejo znotraj hišk, saj jih očitno svetloba močno poškoduje. Zakaj za vraga se ne zbere skupina ljudi in z molotovkami postopoma začne čistiti zgradbe podnevi? Preprosto pomečeš zadeve čez okno, če pa bi že kakšen nemrtvi pritekel ven, bi ga tako ali tako pokončalo sonce?

Brzostrelk tokrat ni, a k sreči se lahko pozabavamo s samostrelom.

Potem je tu denimo samo obratovanje sveta. Širom mape boste naleteli na vrsto oporišč, ki jih je treba najprej zagnati. Zaradi nekega razloga ima mesto polno mlinov na veter in na vas je, da na te preko kratkih platformskih posegov splezate in na koncu morate zamenjati eno samo varovalko. In bum, kar naenkrat mlin postane naselbina novih meščanov, ki očitno niso toliko sposobni, da bi zamenjali ene žarnice ali pa sami zagnali generator.

Tudi širše gledano je štorija ena velika traparija, naphana z dolgimi vmesnimi sekvencami, kjer liki govorijo veliko, a povejo bolj malo zanimivega. Igra tudi zelo rada vmes rine sekvence, kjer Aiden sanja o preteklih dogodkih, na kar sem še posebej alergičen, vse to pa začini mestoma zares zanič glasovno podajanje.

K sreči je samo igranje boljše. Premikanje je bilo prečiščeno in je zdaj hitrejše in bolj adrenalinsko. Aiden se mora za prečkanje mesta bolj zanašati na skakanje med strehami, saj je tam bolj varno, v te namene pa se mora zanašati na hitri tek, višje skakanje, plezanje po stenah in na tek med fasadami. Vse to pride prav še posebej ponoči, ko ulice postanejo zasičene z zombiji in ti se radi spustijo v pregon za vami, med nočjo pa boste naleteli tudi na več nevarnih izvedenk nemrtvih.

Moram reči, da ima Dying Light 2 eno od najbolj prepričljivih obglavljenj, kar smo jih videli v videoigrah.

Cikel dneva in noči zdaj igra večjo vlogo, saj je zdaj na voljo veliko več misij, ki jih lahko opravite samo ob luninem siju. To so lahko določene naloge iz strani drugih likov ali pa raziskovanje zapuščenih baz z dragocenimi surovinami. Dying Light 2 namreč veliko več poudarka daje na RPG prvine, tako da zdaj ne boste nabirali samo novih orožij, ki jih po novem ne moremo več popravljati, ampak tudi rokavice, hlače, superge in čelade. Najbolj dragocene so posebne ampule, ki so tudi edine za višanje zdravja in vzdržljivosti. Slednje je še posebej pomembno, saj zdaj plezanje in skakanje kuri vzdržljivost in brez dovolj velike zaloge te preprosto ne boste mogli splezati na določene predele, preden ne omahnete v globino.

Čeprav je večji poudarek na RPG prvinah, je bilo drevo veščin drastično zmanjšano in se zdaj vrti samo okoli bojevanja in premikanja po svetu. Nove veščine odklepamo na način Elder Scrolls iger, kar pomeni, da več ko se pretepamo, več izkušenj dobivamo v drevesu bojevanja. Sistem ni napačen in veščine veliko pridodajo k sami izkušnji igranja, a nekatere odklepe bi si želel prej. To je očitno še posebej na začetku, ko prosto raziskujemo mapo, tekamo med strehami stavb in nenadoma naletimo na prepad, ki ga preprosto ne moremo prečkati, dokler nečesa ne odklenemo. Razumem, da so s tem želeli igralcu dati občutek napredovanja, a vseeno je zadeva na začetku močno najedala in prekinjala sicer adrenalinske pregone skozi mapo.

Drevo veščin je zdaj razdeljeno samo na moč in spretnost.

Grafično je Dying Light 2 videti spodobno. Veliko razliko naredi ray tracing osvetljevanje, ki pa zahteva svoj strojni davek in med igranjem sem naletel na nekaj težav z optimizacijo, ko so sličice na sekundo zgrmele na dno in je pomagal šele ponoven zagon igre. Na splošno gledano prezentacija ni napačna, razen slabega glasovnega podajanja in nekam trapastih animacij ob udarcih nasprotnikov, kjer ti odletijo nekaj metrov v zrak.

Dying Light 2 ima tako nekaj zanimivih idej, ki pa bi potrebovale še nekaj dodelave. Igra ni napačna, a te konstantno moti z nekimi minusi, ravno ko začneš uživati v igralni izkušnji. Sem bi denimo uvrstil dejstvo, da igra med vmesnimi sekvencami sama izključi svetilko, tako da med dialogi gledaš v slabo osvetljene scene. Ali pa dejstvo, da moraš neprestano pritiskati gumb za osvetlitev okolice, ki označi interaktivne objekte, saj so ti drugače praktično nevidni. Ali pa mehaniko, da moraš neprestano pregledovati torbe, predale in omare za surovinami, saj drugače ne moreš ničesar nakovačiti.

Same misije so pozabljive, a vsake toliko naletimo na nekaj eksplozivnega.

Vse skupaj na koncu izrodi izdelek, ki ga je mestoma resnično naporno igrati in velikokrat se mi je zgodilo, da sem igro zaprl s kombinacijo alt+f4 in se nato vrnil v igranje šele čez nekaj dni ter nato vajo kmalu spet ponovil. Preprosto Dying Lightu 2 nekaj manjka in samo upam lahko, da bo Techland zadevo skozi popravek in razširitve spravil na raven, ki bo vredna svojih 60 €.

Vaša reakcija na recenzijo?

BoriSe
BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: [email protected]

Povzetek ocene

Dying Light 2 nikakor ni zanič igra, a lagal bi, če ne bi rekel, da nad končnim izdelkom nisem razočaran. Oboževalci originala boste tudi tukaj našli nekaj zabave, vendar pa je boleče očitno, da je Techland rezal vsebino in mehanike levo in desno, tako da je na koncu lahko nekaj postavil na prodajne police. Končni vtis tako pusti mešane občutke, ki jih dodatno zamori bleda zgodba z zares zanič koncem.

Sveže recenzije

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Dying Light 2 - igra, ki bi bila lahko veliko večDying Light 2 nikakor ni zanič igra, a lagal bi, če ne bi rekel, da nad končnim izdelkom nisem razočaran. Oboževalci originala boste tudi tukaj našli nekaj zabave, vendar pa je boleče očitno, da je Techland rezal vsebino in mehanike levo in desno, tako da je na koncu lahko nekaj postavil na prodajne police. Končni vtis tako pusti mešane občutke, ki jih dodatno zamori bleda zgodba z zares zanič koncem.