Razvijalec FromSoftware igralce brez večjega napora popelje v veličastni svet Dežel tam vmes, ki je poln zahtevnih nasprotnikov, skritih temnic ter zakladov in zgodb, ki postopoma razodevajo zgodovino Elden Ringa. To je, brez dvoma, največji FromSoftwarov projekt do zdaj, ki izpade kot koktejl vsega dobrega iz prejšnjih iger.
Razvojna ekipa: FromSoftware
Založnik: Bandai Namco
Platforme: PS5, PS4, XSX, XO, PC
Nakup: EIGRE.si
Datum izida: 25. februar 2022
Cena: 56,34 €
Zvrst: RPG v odprtem svetu
VIDEO RECENZIJA
Elden Ring je neusmiljena RPG igra odprtega tipa, ki se dogaja v Lands in Between, v svetu temačne fantazije. Igralec se preizkusi v vlogi potomca umazancev, ki se tu imenujejo Tarnished, ta pa pripada skupini herojev, ki so bili pregnani iz dežel. Delčki uničenega Elden Ringa so bili raztrošeni med potomce kraljice Marike, in tvoj cilj je soočiti se s heroji prejšnjega sveta ter postati novi Elden Lord in ponovno obuditi Zlati red.
Ko zaženeš igro prvič, te ta pozdravi z do sedaj najbolj dovršenimi možnosti izbire lika v franšizi Souls iger. Na izbiro imaš 10 različnih tipov, od bojevnika z gromozanskimi meči do vernega preroka, vsak izmed njih pa nudi temelj za razvoj različnih tipov igranja. Tako da odločitev, ali boš za preigravanje uporabljal čarovnije ali pa speštal sovražnike z velikim kladivom, leži čisto na igralcu. Tvojemu liku lahko poleg izbire tipa spremeniš tudi obrazne poteze, barvo kože ter ga olepšaš tudi s tetovažami, čeprav se vseeno zavedaš, da boš večino časa itak imel na glavi čelado in svoje kreacije res ne boš videl prav pogosto.
Igranje se začne tako, kot so se začele prejšnje igre razvijalca FromSoftware. Igra te postavi v veliko areno brez kakršnega koli načina zdravljenja in le kančkom življenja, kjer nate preži gromozanski šef, ki te pospravi kot za šalo. In potem se zbudiš. Dobesedno. V Deželah tam vmes, kjer opraviš začetno misijo, kjer ti razložijo osnove igre, potem pa se v svet podaš sam. Sicer je res, da igra zelo dobro pokaže osnove, kako se denimo pozdraviti ali udariti z mečem, vendar tako za izkušene igralce, kot tudi novince priporočam še ogled videov YouTuberja Iron Pineappla, ki razloži še nekatere skrite mehanike, ki jih igra sploh ne omeni. Vendar brez skrbi, tudi z ogledom tega videa igralec ne bo izvedel nič pomembnega o zgodbi ali pa si tako uničil izkušnjo samostojnega preigravanja. Ko opraviš z začetno temnico, se odpre svet in končno prvič uzreš Erdtree, glavno drevo, ki je neposredno povezano z Elden Ringom.
Sprva je bil svet Dežel tam vmes, ko sem se podal na pot, velik ter zastrašujoč, saj je toliko zadev, ki jih igralec lahko razišče, igra pa ti ne da jasne poti, kam se je treba podati, kar pomeni, da se moraš znajti sam. Med preigravanjem kmalu odkriješ delčke zemljevidov, ki ti pomagajo pri raziskovanju, svet pa je prav tako napolnjen z točkami, kjer se lahko popolnoma pozdraviš ter urediš potrebne zadevice za nadaljnjo pot. Te točke z imenom Grace delujejo na isti koncept kot kresi v prejšnjih Dark Soulsih, vendar lahko do teh točk, ko jih odkriješ, dostopaš kar s hitrim teleportiranjem iz zemljevida, kjerkoli že si. Igra opravi fantastično delo z navigacijo, saj te ne sili nikamor, vendar počasi namiguje na smer, kamor se mora igralec odpraviti, da opravi svojo poslanstvo. To je več kot očitno tudi v zgodbi, saj se vmesne sekvence pojavljajo postopoma, kar položi temelj za glavni koncept zgodbe, ne odgovori pa na vprašanja, ki se morda mudijo igralcu po glavi, saj bo moral te odgovore najti sam. Ti odgovori se lahko skrivajo v zapuščenih vasicah ali gradovih, slikah ali pa največkrat kar v opisih predmetov. FromSoftware je pozorno premislil postavitve vseh malenkosti, tako da se čuti, kot da je svet med seboj povezan in napolnjen z osebnostjo in temačnim stilom.
Elden Ring je od vseh FromSoftwarovih iger najlepši do sedaj, sploh kar se tiče estetike, neverjetnih vizualnih podob (čarovnije so le vrh tega) in umetniške smeri. V primerjavi z Dark Souls franšizo je paleta barv v Elden Ringu bolj obširna, vključuje pa tudi toplejše in svetlejše tone, kar se najbolj pozna v ciklu noči in dneva ter vremenskih razmerah. Iz neba lahko denimo padajo zlati listi iz Erdtreeja, v tistem časovnem obdobju pa bo igralec za vsako pokončano pošast dobil več run, ki se jih uporablja za nadgrajevanje lika.
Kontrast te barvne palete pa je precej kmalu očiten, ko se odpraviš na pot izven zelenih hribov, saj te tam čakajo pokrajine, ki izvirajo direktno iz Lovecraftove grozljive fantazije, kar popiha na dušo vsakemu oboževalcu Bloodborna. Vendar to še ni vse – kaj kmalu se zaveš, da sovražniki in prebivalci Dežel tam vmes lahko rušijo podrtine in zažigajo drevesa. Prvič, ko sem sredi temačnega gozda odkril gromozanske medvede, sem mislil, da bom varen, če se skrijem za drevo. No, medved je podrl drevo, jaz pa sem poletel v drugo drevo in spet se je začela tista klasična zgodba, ko greš nazaj iskat rune. Čeprav so nekateri kritizirali samo optimizacijo igre, moram reči, da Elden Ring na Playstation 5 teče kot po maslu – igra se nalaga zelo hitro (v povprečju 6 sekund), prav tako pa nudi možnost, da prioritizira zmogljivost namesto grafike. Vseeno pa na PC-ju ne moremo spregledati probleme z optimizacijo, saj se igra zna zatikati med prehodi regij ogromnega sveta. To sicer moti, a po drugi strani se je treba zavedati, da med igranjem ne zmoti prav noben nalagalen zaslon, kar pa zahteva svojo ceno.
FromSoftware ni razočaral niti z izbiro občasno nelagodne, vendar veličastne glasbe, ki te takoj potegne v vsakega izmed raziskanih področij, bojev in dogodkov. Najbolj očitno je to seveda med spopadi s šefi (katerih je nenormalno veliko), saj glasba poskrbi za res veličasten ples z impozantnimi in zastrašujočimi nasprotniki in kdo bo koga prej pokončal in se mu poklonil za to izkušnjo. Vsa glasba, ki je vključena v Elden Ring, šteje 67 skladb, tako da nekega ponavljanja med igranjem ne boste uslišali.
Težava, ki se pojavi pri igrah odprtega sveta, je ta, da so zelo zahtevne za samo gradnjo, saj igralec ne sme dobiti občutka, da dela eno in isto zadevo skoraj čez celo igro – dizajn na način kopiraj/prilepi. Elden Ring je pristopil k tem malce drugače, saj je na trenutke opustošeni svet napolnjen s temnicami pod zemljo in sovražniki, na katere lahko naletiš le ob določen urah dneva. Tu ni nalog, kot so “pojdi iskat to in to ali pospremi tega sem in tja”; namesto tega so v Deželah tam vmes strateško postavljene skrivnosti in liki, ki jih spoznaš. V nekaterih primerih moraš na lokacijah tudi tleskniti s prsti in pred tabo se pojavi volčji človek, ki je prej sedel na vrhu cerkvice. Veliko je za videti in še več za ponesreči preskočiti ali enostavno ne najti, zato se bo vsako preigravanje občutilo drugačno, saj se nekatere zgodbe likov, ki jih spoznaš na poti, iztečejo drugače glede na tvoje odločitve.
Raziskovanje Dežel tam vmes ni nikoli dolgočasno ali naporno, saj lahko delaš, kar se ti zaljubi, motivacija izvira iz igralca samega in želje po odkrivanju božjih sekir in kladiv in velikih mečev in bičev in… V glavnem noro veliko stvari. Cel svet je sestavljen iz različnih frakcij in pošasti, ki pripovedujejo svojo zgodbo, medtem ko se ti občasno počutiš le kot turist s fotoaparatom na safariju.
In še glavna mehanika, bojevanje, ki je najbolj vplivala na zaključno oceno. Najbolje se jo opiše z eno besedo – odlično. Bojevanje v Elden Ringu se v primerjavi s prejšnjimi verzijami čuti sveže, vendar ravno tako brutalno. Ta igra ne nagrajuje pohlepa in pritiskanje lahkih napadov za nabijanje škode, temveč nagrajuje potrpežljivost in učenje gibov. Nove mehanike, kot so prikriti napadi, izdelava uporabnih zadev za bojevanje, prebijanje ščitov, skakanje in klicanje duhov, poskrbijo za dinamičen pristop k bojevanju in nudijo igralcu izbiro, kako bo opravil s to izvenzemeljsko pošastjo – ali se bo vanjo pognal s konjem ali se bo pritihotapil za njo in jo vrgel s pečine. Skakanje pa poleg tega, da poglobi bojevanje, omogoča večjo mero vertikalnosti in tudi boljši občutek med raziskovanjem. Praise the jumping, resno.
Vsi ti novi elementi so bili dodani z namenom, da se bo igra občutila bolj intuitivna za nove igralce “Soulseborne” iger, vendar bistvo bojevanja ostaja zahtevno, saj je Elden Ring narejen tako, da kaznuje skoraj vsako napako, ki jo stori igralec. Režiser Hidetaka Miyazaki je, ko so ga vprašali, zakaj je igra tako zahtevna, odgovoril: “Vsi se soočamo s problemi v vsakdanjem življenju. Najbolj si zadovoljen, ko najdeš odgovore, vendar v življenju se ne zgodi velikokrat, da bi nekdo bil pripravljen ti dati te odgovore prostovoljno.”
Elden Ring vključuje tudi večigralsko komponento, kar pomeni, da če vam spopad s šefom res ne gre in ne gre, lahko pokličeš enega ali dva prijatelja, ki ti pomagata uničiti tistega res zahtevnega nasprotnika. Ena izmed dobrodošlih mehanik je tudi tvoj podkovani konj Torrent, s katerim lahko jezdiš skozi pokrajine, ki si jih že raziskal ali pa se odpraviš na še nezačrtano pot.
Po tako dobrem mesecu izdaj iger, ki so bile kovane v sam vrh uspešnic, sem mislil, da me Elden Ring ne bo tako presunil, kot me je. Po okoli 50-ih preigranih urah je še vedno nisem končal in čaka me še za vsaj enkrat toliko ur igranja, če res hočem raziskati vsak kotiček Dežel tam vmes. Igro toplo priporočam vsakemu, ki ne izgubi živcev takoj ob prvi smrti in ima rad, da so igre neizprosne, saj te z vsakim dosežkom bolj povlečejo v svet temačnih zablod in izgubljenih kraljestev.
Praise the jumping!!!!!!!!!! and why is always lair???