Sniper Elite 5 – res imam že vrh glave 2. svetovne vojne

Založnik Activision je za slabo prodajo svojega zadnjega Call of Duty naslova Vanguard okrivil tematiko dogajanja, saj naj bi igralci imeli vrh glave dogajanja iz 2. svetovne vojne. Čeprav se zdi valjenje krivde na neko obdobje iz krvave človeške zgodovine malce poceni izgovor, v njem tiči zrno resnice in čeprav sem sam v svoji igričarski karieri čez dal že ogromno naslovov s tematiko 2. svetovne vojne, se tega obroka kar nisem mogel najesti.

Vendar pa mi je ravno Sniper Elite 5 dal vedeti, da sem tudi jaz dosegel svojo mejo in preprosto ne morem več prebaviti niti enega rafala, ki bi ga poslal v digitalno betico zlobnega nacija. Kar je škoda, saj Sniper Elite 5 pod površjem ni slaba igra – nasprotno, označil bi jo morda za najboljšo v tej dolgoletni seriji, vendar uživanje pokvari še en zgodovinski obisk Francije, ki se je leta 1944 znašla pod železnim škornjem okupatorja.


VIDEO RECENZIJA


Razvojna ekipa: Rebellion Developments
Založnik: Rebellion Developments
Platforme: 
PC, PS5, PS4, XSX, XO
Nakup: Steam
Datum izida: 26. maj 2022
Cena: 49,99 €

Zvrst: Tretjeosebna taktična akcijada


V Sniper Elite 5 zopet zastopamo vlogo specialca Karla Fairburna, ki je skozi leta postal strah in trepet nemških sil in vsak pripadnik nemškega bataljona pred spanjem pod posteljo preveri, če se pod njo ne nahaja morda ravno Karl, ki z nabrušenim nožem čaka na svojo priložnost.

Priznati mora, da Sniper Elite iger od prvega dela dalje nisem preigraval, tako da mi je bilo za zgodbo bolj kot ne vseeno in tudi razvijalec Rebellion si s kakšnim razlaganjem preteklih dogodkov ne da opravka. Štorija v Sniper Elitu ni nikoli igrala bistvene vloge, saj je poudarek od vedno bil na ostrostrelski akciji in prikritemu odstranjevanju zadanih tarč.

Ostrostrelska akcija je enako slastna kot v prejšnjih naslovih te serije.

Rebellion se je za razvoj petega dela zgledoval po seriji iger Hitman in si od tam sposodil kar nekaj igralnih mehanik. Začetek vsake misije se odvija na svoji mapi, ta pa ima sprva zapovedan samo en objektiv, ki se mu med raziskovanjem stopnje pridruži več sekundarnih nalog. Igranje začnemo s trojico izbranega arzenala, ki ga zastopa ostrostrelska puška, brzostrelka in pištola, vsako od teh orožij pa lahko preko posebnih klopi nadgradimo in jim navesimo vrsto dodatkov, ki jim nato izboljšajo karakteristike. Nabor različnih orožij sicer ni kaj preveč obilen in sumim, da bo Rebellion, tako kot v prejšnjih igrah, veliko sejal smrti poskušal prodati preko naknadno izdanih DLC-jev, ki jim bo seveda prilepil tudi cenovno nalepko.

Tako opremljeni se lahko podamo v akcijo, ki vsebuje kar raznolike glavne objektive. Največkrat boste morali sicer kakšnemu poveljniku z dobro namerjenim strelom prezračiti čefaro, a vsake toliko naletimo tudi na kakšno bolj zanimivo nalogo. Ena takšnih se denimo zgodi skoraj takoj na začetku, ko se moramo pretihotapiti v graščino in iz nje odtujiti neke podatke, a so ti skriti v neki sobi, na nas pa je, da premikamo naključne predmete in tako razkrijemo skrivno steno, ki vsebuje naš zaklad.

Grafično zadeva ni videti napačno, a iluzija pristnosti se razblini v slabih vmesnih sekvencah in občasnih meglenih teksturah.

Te zanimivo zasnovane naloge dopolnjujejo dobro sestavljene stopnje, ki nam skozi sovražne vrste ponujajo več različnih poti. Prej omenjena soba denimo je zaklenjena in v vrata lahko sprva samo žalostno gledamo in začnemo gruntati o različnih pristopih. Lahko bi sicer poiskali ključ, a pri tem bi morali pretakniti vrsto sob, hitro pa bi lahko naleteli na nemškega vojaka, ki bi nas poslal v večna lovišča. Druga možnost je da splezamo skozi okno v zgornjem nadstropju in nato skočimo v sobo skozi luknjo v stropu, najbolj konkretna rešitev pa je to, da na vrata preprosto nastavimo eksploziv, vendar pa bomo s tem nase opozorili celo oporišče.

Ni treba dvakrat reči, da je zadnja rešitev najmanj priporočljiva, saj boste stopnje najlažje preživeli tako, da se boste skrivali po sencah in nasprotnike odstranjevali od blizu, s hitrim manevrom noža v lobanjo, na voljo pa imate tudi manj nasilne prijeme, ki nasprotnika pošljejo v nezavest, a pri tem tvegate, da ga kakšen kolega najde in nato zbudi. Tako kot v Hitmanu lahko trupla premikamo in skrivamo v razne zaboje, pred tem pa jim je pametno pretakniti žepe za strelivom ali kakšnim zvitkom prve pomoči.

Igra omogoča tudi nadgrajevanje določenih sposobnosti, ki so bolj “meh”. Začuda se nobeno drevo ne osredotoči na tiholazenje.

Sniper Elite 5 nikakor ni akcijska igra, saj boste stopnje najlažje preživeli tako, da boste naloge opravili povsem neopazno. Tako je pred vstopom v mesto ali kakšno hišo najbolje lokacijo najprej prečesati z daljnogledom in tako označiti vse sovražne vojake, šele nato pa se skozi podrast počasi presmukamo do naše tarče. A tudi tistim najbolj pozornim stvari lahko uidejo izpod nadzora in ko sovražnik zažene alarm, se bo nad vas spustilo celo krdelo vojakov. Takrat se pri igranju pokažejo minusi, saj je Karl kar okoren možakar in čeprav lahko preskoči kakšno ograjo, se velikokrat zatakne v kakšno oviro ali celo nevidni zid. Med akcijskimi vložki boste tako velikokrat ostali razočarani, saj bi lahko pobegnili tako, da bi se spektakularno zadričali po kakšni strehi, a potem pridete do spoznanja, da tega igra preprosto ne omogoča.

Po drugi strani pa igra naravnost zasije, ko gredo stvari po načrtih. Prikrito odstranjevanje tarč z nožem je vedno zabavno, crem-de-la crem pa je ostrostrelsko streljanje, ki upošteva padec izstreljenega naboja, pri ciljanju posameznih delov telesa pa lahko vidimo rengentsko eksplozijo mesa, ki se ga nikoli ne moremo naveličati. Ostrostrelsko pokanje lahko naredimo tudi neslišno, če na puško navesimo primeren dušilec in če naš strel sprožimo ob kakšnem preletu letal ali pa sami naredimo diverzijo preko glasnega generatorja.

Stopnje so razgibane, vseeno pa na enih mestih naletite na pomanjkljivosti. Tule bi se denimo lahko splazil skozi ograjo, če bi igra omogočala rezanje žice, a žal to ni možno.

Vizualna podoba je nekam povprečna. Sicer okolica ne izgleda napačno, a na konzoli PlayStation 5 se mi je zdelo, da igro poganjam v neki nizki ločljivosti, tako da so teksture krasili grdi nazobčani robovi. Animacije so nekam uboge, glasovno podajanje pa žalostno povprečno, tako da v vmesnih sekvencah ne boste ravno našli filmske izkušnje.

Sniper Elite 5 pod svojim površjem skriva zabavno taktično izkušnjo, ki jih na trgu resnično manjka. Igro nadgradijo še zabavne stopnje, ki ponujajo več poti, omeniti pa moram tudi zanimiv koncept večigralstva, ki vam v igro kadarkoli vrine nasprotnega igralca, s katerim morata nato pomeriti moči v slogu Deathloopa.

Škoda le za prežvečeno obdobje 2. svetovne vojne in stavim, da bi se veliko bolj zabaval med streljanjem v Vietnamu ali Pacifiku ter nekatere zastarane mehanike, ki bi bile potrebne še nekaj piljenja.

Pod črto potegnjeno je Sniper Elite 5 vsekakor priporočljiv nakup, ki ga krasi še malce nižja cena in samo upamo, da bo Rebellion v Sniper Elite 6 formulo samo še dogradil in na koncu dostavil resnično zapomljiv naslov, ki ga bo lahko brez zadržkov prodal po polni ceni.

Vaša reakcija na članek?

BoriSe
BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: [email protected]

Sveže objave

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!

Sniper Elite 5 - res imam že vrh glave 2. svetovne vojneSniper Elite 5 je postavljen v okolico prežvečene 2. svetovne vojne, kar pa je v bistvu tudi njegov največji minus, saj so vse ostale stvari presenetljivo zabavne. Odlične stopnje so pravi peskovnik različnih možnih pristopov, ostrostrelsko streljanje pa ponuja konkretno krvavo zabavo, ki je akcijska in na trenutke hudo taktična.