Steelrising – ambiciozen, a le na pol speljan projekt

Če česa razvijalca Spiders ne moremo obtožiti, je to manjek ambicij. Ta razvijalec ima zdaj že bogato zgodovino izdajanja iger, ki imajo zanimive ideje, a zaradi pomanjkanja bodisi proračuna, časa ali pa morda celo talenta, zadeve vedno izpadejo na pol dokončane in kot opisovalec njihovih iger botrujem občutku učitelja, ki ima pod sabo perspektivnega študenta, a ta se vedno potrudi samo za trojko, namesto da bi ciljal na petko.

Spidersov najboljši naslov je do sedaj bil zagotovo GreedFall, ki je v alternativno dobo 17. stoletja pripeljal BioWarovo formulo opravljanja RPG nalog in ukvarjanja z druščino zasledovalcev, a ideja je bila izpeljana samo na pol. Žal enako velja tudi za njihovo najnovejšo igro Steelrising, ki je njihov prvi poskus v žanr iger Soulslike in čeprav nekaj napredka pri igranju je, zadeva zaradi neizkušenosti grajenja takšnega naslova še vedno izpade žalostno povprečno.


Razvojna ekipa: Spiders
Založnik:  Nacon
Platforme: 
PC, PS5, Xbox Series X
Nakup: Steam
Datum izida: 8. september 2022
Cena: 49,99 €

Zvrst: Soulslike


VIDEO RECENZIJA


Največja prednost te igre je zagotovo njen zaplet. Igranje se namreč dogaja v še eni alternativni zgodovini, le da tokrat gledamo drugačne dogodke francoske revolucije, v kateri Louis šestnajsti ni kar skočil pod giljotino, ampak je raje vpoklical vojsko robotov, ti pa so pobili vse, kar v sebi čuti utrip življenja in tako zavladali ulicam. Preživi samo peščica srečnežev in njihovo edino upanje postanemo mi: avtomaton z imenom Aegis, ki mu na začetku preko ubornega ustvarjalnika izberemo frizuro ter polt in ga nato pošljemo reševati Francijo.

Zaplet je vsekakor unikaten in je nekaj, česar v igrah še nismo videli. Žal pa Spiders te ideje ni peljal naprej in po začetno zastavljenih dogodkih se podajanje zgodbe vrti okoli ene in iste osi, brez da bi vmes naleteli na kakšne hude preobrate ali pa da bi zasnova industrijske revolucije pripeljala kamorkoli drugam kot pa v opečnat zid. Zadeva se ne spremeni do samega konca, ki vas bo pričakal po nekako 20 urah igranja, dolgčas pa vas bo prevzel že nekje na polovici potovanja.

steelrising
Ustvarimo lahko svoj lik, a kakšne posebne izbire tu ne boste našli.

Ko bi vsaj štorija vlekla naprej, a žal je ta dokaj pusta. Vsebuje cel kup različnih oseb in bolje za vas, da ste seznanjeni s francoskimi imeni oseb in krajev, saj boste drugače že po eni uri povsem zmedeni, situacija pa se tekom igranja samo še poslabšuje.

A zmedenih zgodb smo znotraj Soulslike žanra, ki ga je z Demon’s Soulsom započel razvijalec FromSoftware, smo že vajeni, saj v teh igrah bolj šteje igralnost. Steelrising sledi Soulslike formuli do zadnje črke, tako da boste notri našli vse prvine tega žanra. Tako boste na odpravi imeli določeno zalogo zdravilnih flašk, ki jim nato lahko dvigujete količino, hitro pa boste lahko menjavali med dvema orožjema, ki ju prav tako lahko nadgrajujete, vsako od njih pa vsebuje svoj lahki in težki udarec. Med sprehajanjem boste naleteli tudi na razne, lepo animirane shranjevalne točke, te pa vam bodo obnovile zalogo zdravilnih flašk, vam omogočale nadgrajevanje opreme in vlaganje izkušenj v različne statistike, ki vam nato dvignejo vzdržljivost, zdravje, oklep in podobno.

Vse to je standard kot je tudi že večkrat viden stil bojevanja. Kot rečeno, pri zamahovanju lahko uporabljate lahke in težke udarce, v eni roki pa vam ves čas stoji tudi puška, ki je bila meni dokaj nekoristna. Najraje sem uporabljal težki udarec in če tega držite nekaj časa, boste zadali še več škode, s tem pa lahko nasprotnika tudi poderete na tla. Paziti je treba le na vzdržljivost, saj vsak zamah nekaj stane in če ostanete povsem brez nje, boste nekaj sekund skorajda povsem brezmočni.

Igra ni grda, a je strojno nenavadno požrešna.

Spopad s sovražniki vas bo navdušil, no, vsaj na začetku. Gre za tipični ples Soulslike iger, kjer morate čakati na zamahe nasprotnika in mu vrniti zaušnico ob pravem času, a spet ne smete biti preveč požrešni, saj kmalu sledi kazen. Težavnost je spočetka visoka, a ko se malce navadite na sisteme, zadeva postane že malce prelahka, če pa že umrete, je ponovno rojstvo samo nekaj korakov stran.

Bojevanje je na splošno veliko boljše od tistega, kar smo videli v GreedFallu, a vsebuje nekaj bolečih problemov. Prva je neokretnost našega Aegisa. Ta je robot in se zaradi tega giblje nekoliko okorno, a vseeno vse skupaj izpade izjemno tečno za nadzor. Naš junak se premika kot da bi bil do pasu v vodi in animacija teka preprosto ne odgovarja hitrosti premikanja. Prav tako se Aegis obrača kot da bi imel palico v riti, zato je neko natančno premikanje praktično nemogoče.

Drugi problem je raznolikost nasprotnikov. Na pamet jih zdaj lahko naštejem nekje 8 in ponavljati se začnejo že po eni uri. Sicer se delijo na različne elemente škode, ki jo lahko prizadenejo, a nič od tega ne spremeni dejstva, da sem nekje po desetih urah začel preklinjati ene in iste like, ki so povrh tega vedno izključno robotski, tako da lahko pozabite na kakšne krvave pokole. Izjema pri temu so šefi, a tistih večjih je spet čisto premalo in so poleg tega nekoliko prelahki.

Med raziskovanjem boste naleteli na nekaj butastih preprek kot so denimo ta na pol odprta vrata, ki mi preprečujejo prehod.

Kar se tiče raziskovanja, tole ni kak Elden Ring, saj je igra dokaj linearna in nam samo redko pusti kaj raziskovanja. Pretikanje okolice tako ali tako nima smisla, saj nekih slastnih zakladov ne boste našli, vsake toliko odkrijete kakšno orožje, a surovine za nagrajevanje so tako redke, da se je najbolj pametno držati samo enega sejala smrti.

Prav tako okolica kmalu postane povsem duhomorna. V bistvu boste raziskovali samo blatne ulice, polne trupel nesrečnih civilistov in labirintastih vrtov, ti dve flori pa se nato ponavljajo skozi celotno igralno izkušnjo. Imamo sicer mapo, a je ta povsem nekoristna, k sreči pa je razvijalec v igro vključil kompas, ki vam nazorno pokaže, kje je vaš naslednji cilj, saj bi bili drugače povsem izgubljeni.

Zadnja večja pritožba leti na optimizacijo. Igra sicer ni videti slabo, saj so teksture in animacije na mestu, igra svetlobe in senc pa vsake toliko ustvari čudovite prizore. A žal se je zataknilo pri optimizaciji in zadeva tudi na grafični kartici RTX 3070 ni tekla brez zatikanja. Na Ultra nastavitvah teksture zahtevajo več kot 12 GB pomnilnika in tudi na nastavitvi High, pri ločljivosti 1440p, zadeve nisem mogel zakleniti na stabilnih 60 sličic na sekundo. Zadeva je stekla šele pri nastavitvah Normal, a takšne požrešnosti glede strojne opreme Steelrising vsekakor ne upraviči.

Igra ima mapo, a ta je praktično neuporabna.

Razvijalec Spiders je tako spočel še en naslov, kjer se mi je sredi igranja samo zahotelo zadevo ugasniti in zagnati igro, po kateri se zgleduje. V primeru GreedFalla je bil to Dragon Age, v Steelrising pa ne bi raje skočil samo v ponovno igranje Dark Soulsa, ampak bi se raje celo pomudil v kakem drugem posnemovalcu Soulslike formule, kot je to denimo The Surge.

Zadevo bi morda priporočil za nekje 30 €, a žal bi rad Spiders za njo kar 50 €, česar pa si preprosto ne zasluži.

Vaša reakcija na recenzijo?

BoriSe
BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: [email protected]

Povzetek ocene

Razvijalec Spiders je s svojo igro Steelrising ciljal visoko in čeprav je začetek tega Soulslika obetaven, se zagon kmalu upočasni, dokler ne pademo v ponavljajočo okolico in vedno iste sovražnike. Žal tudi tole ne bo njihov preboj med razvijalske superzvezdnike, zato čakamo na GreedFall 2.

Sveže recenzije

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Steelrising - ambiciozen, a le na pol speljan projektRazvijalec Spiders je s svojo igro Steelrising ciljal visoko in čeprav je začetek tega Soulslika obetaven, se zagon kmalu upočasni, dokler ne pademo v ponavljajočo okolico in vedno iste sovražnike. Žal tudi tole ne bo njihov preboj med razvijalske superzvezdnike, zato čakamo na GreedFall 2.