Nisem kdo ve kako velik pristaš žanra japonskih RPG-jev, saj mi večinoma ni blizu njihova tematika, prav tako pa je večina jRPG-jev naravnost titanskih in ti mimogrede pogoltnejo stotino ur, večino tega časa pa bo padlo na opravljanje ponavljajočih nalog – mehanika, ki ji igričarski domačini rečemo “grind”.
Vsake toliko pa naredim izjemo in ena od posebnosti, ki je prebila moj lastni zid cenzure je bila igra Final Fantasy VII Remake. Ta naslov sem preprosto moral preigrati, saj sem zamudil zlato priložnost, ko je igra izšla davnega leta 1997, igralci širom interneta pa vse od takrat kokodakajo o sila zanimivi zgodbi in likih, ki jim še danes ni bilo para.
Razvojna ekipa: Square Enix
Založnik: Square Enix
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO, NS
Nakup: Steam
Datum izida: 13. decembra 2022
Cena: 49,99 €
Zvrst: jRPG
Igro nam je prijazno dostavil zastopnik CD Media.
NAPOVEDNIK
Nisem pa se zavedal, da je Final Fantasy 7 davno nazaj vseboval tudi ločen odvrtek, ki je izšel samo na prenosni konzoli PSP in se je imenoval Crisis Core. Založnik Square Enix se zaenkrat še vedno obotavlja pri drugem delu predelave sedmega Final Fantasyja, zato so nam vmes postregli še s predelavo Crisis Cora, ki je nedavno izšel za nove konzole, sam pa sem ga preigral na PC-ju.
Če bi prej vedel za obstoj Crisis Cora, potem bi mi bilo razumevanje zgodbe Final Fantasyja 7 nekoliko lažje. Morda si tudi ti, dragi čitalec tega spisa, bil pri igranju na trenutke enako zmeden in si pri iztočnici zgodbe nekam bebavo gledal v temnolasega tipa, ki se je kar naenkrat pojavil v igri, brez kakšne posebne razlage, kdo to je.
No, Crisis Core – Final Fantasy VII – Reunion se vrzi ravno okoli tega tipa, čigar ime je Zack Fair, vojaka, ki ima zanimivo osebnost in mu je največji zgled zlikovec Sephiroth, ki pa v Crisis Coru še ni tak zlobnež, kot to postane kasneje. Crisis Core je namreč preddel tiste zgodbe, ki smo jo nato v koži Clouda podoživeli v Final Fantasy VII in štorija vas bo pripeljala ravno do uvodne scene nadaljevanja. Crisis Core bi lahko tako označili kot za sestavni del celotne zgodbe Final Fantasyja 7 in če vam je bil slednja zanimiva in vas zanimajo nekatere dodatne podrobnosti ozadnih dogodkov, potem je Crisis Core že samo zaradi tega priporočljiv nakup. Zgodba se sicer tokrat resda vrti okoli Zacka, a bodite brez skrbi, saj boste poleg novih likov ugledali tudi nekaj starih obrazov, ki v tej igri razkrijejo nekatere svoje motivacije, ki so jih pripeljali do štorijalnega stanja sedmice.
Kar se tiče same predelave, je ta znatna, a Square Enix po predelavi grafike ni šel tako daleč kot v primeru Final Fantasyja 7. To napove že uvodna sekvenca, kjer je začetni video več kot očitno samo razpotegnjen v večjo sliko, medtem ko ločljivost ostaja enaka kot v izvirniku. Ta predelava je tako imela znatno manjši proračun, kar je jasno tudi med igranjem, saj se v nekaterih vmesnih sekvencah začno animacije ponavljati, nekatere na novo posneti zvočni govorci pa mestoma ne prepričajo – vsaj v angleščini ne.
Je pa vizualno Crisis Core vseeno veliko pridobil in teksture so zdaj močno bolj podrobne, Square Enix pa je poskrbel tudi za vizualno predelavo uporabniškega vmesnika, ki je zdaj skladen s tisto iz predelave Final Fantasyja 7.
Če ste že preigrali sedmi del, potem se boste v Crisis Core počutili povsem domačno. Bojevanje je večinoma isto in Zack lahko zamahuje z mečem, se izmika in blokira, pretepanje pa poteka v realnočasovni maniri, kjer lahko vsake toliko sprožimo kakšen ofenzivni ali pa defenzivni urok. Tudi ti so znani, saj se napajajo iz “materie”, to pa so nekakšne energetske magične okrogline, ki ponujajo čuda različnih urokov. Proti sovragom lahko sprožamo ognjene, električne ali vodne čirulečarule in te prihajajo v različnih stopnjah, uporabiti pa jih je treba pametno, saj so nekateri sovražniki občutljivi na določene elemente.
Novost pri bojevanju je sistem DMV oziroma Digital Mind Wave. Ta me je na začetku malce zmedel, saj zasede velik del uporabniškega vmesnika, deluje pa na sistem igralnih avtomatov na srečo. Med bojem se začnejo vrteti podobice s številkami in če se slikice ustavijo v parih, bo Zack prejel posebni bonus, ki pomaga pri obračunu. Zadeva je nekam zmedeno razložena in v njen sistem se ni treba res spuščati globoko, saj to spet ni tako težka igra, da bi jo moral upoštevati. Dovolj je že osnovno razumevanje in sicer če vam da bonus naenkrat neomejeno zalogo MP-ja, ki je v igri mana, potem se lahko osredotočite na pokanje ofenzivnih urokov, če pa dobite denimo neranljivost, potem je pametno Zacka odpeljati na bolj fizični boj od blizu. DMV deluje presenetljivo v redu in pri njegovi uporabi ni nekega nepotrebnega zaustavljanja akcije.
Na splošno je Crisis Core veliko hitrejša igra v primerjavi s Final Fantasy 7 Remake. Celotna izkušnja vam bo pobrala dobrih 16 ur igranja, tempo podajanja dogodkov pa si ne daje opravka s kakšnimi res preveč obilnimi vmesnimi sekvencami ali pa kakšnim grindanjem. Zgodba lepo teče naprej, vsake toliko pa dobite dostop do stranskih opravil, ki pa bi jih bolj težko označil za kakšne posebne stranske naloge, saj so to večinoma samo kratke bitke, ki imajo zgodbo povzeto v kratkem tekstu pri izbiri naloge. Kljub temu jih je pametno opraviti, saj izkušenj ni nikoli dovolj, kar je pač standard jRPG izkušenj.
Crisis Core – Final Fantasy VII – Reunion dostavi ravno tisto, kar od njega tudi pričakujemo in to je znatna grafična in mehanska obnova starejše klasike, ki je zdaj bolj dostopna novim igralcem in je kot taka obvezna izkušnja za vse tiste, ki si preprosto želite več vsebine iz sveta Final Fantasy 7. Grafično se sicer ne more povsem kosati s predelavo sedmice, a po drugi strani je to končno spet eden od PC naslovov, ki nima kilometrskih težav z optimizacijo in odlično deluje na povprečnih konfiguracijah.
