Final Fantasy 7 Remake – nostalgična očala niso več potrebna

Originalni Final Fantasy 7 je brez dvoma ena izmed najbolj influenčnih iger vseh časov. Ne samo, da je ena izmed najbolj poznanih japonskih RPG iger vseh časov, ampak je v letu 1997 postavila standarde za vso RPG franšizo. Velja tudi za favorita med samimi oboževalci serije Final Fantasy. Dolgih 23 let kasneje je Square Enix končno izdal popolno predelavo igre, ki je prirejena za modernejšo občinstvo, katera pa v določenih funkcijah na žalost zaostaja za starim izvirnikom.

Že od same napovedi igre, ki se je zgodila leta 2015 na E3 konferenci, sem si ta naslov predstavljal kot vrhunec Final Fantasy franšize. Iz reakcije oboževalcev je bilo takoj jasno, da gre za noro oboževan in pričakovan izdelek in tudi mene, FF7 devičnika, je zadeva presneto zrajcala. Po petih letih čakanja pa je igra končno izšla na PS4 konzoli, kar pomeni, da jo lahko veterani in tudi novinci končno preigrajo v grafično nadgrajeni tuniki.


Razvojna ekipa: Square Enix
Založnik: Square Enix
Platforme: PS4
LinkLINK
Datum izida: 10.4.2020
Cena: 59.99 €

Žanr: JRPG


VIDEO RECENZIJA


Zgodba Final Fantasy 7 Remake ni švoh, čeprav se še vedno kaže vpliv klišejskega razmišljanja devetdesetih.

Igramo kot Cloud Strife, enega izmed bolj poznanih protagonistov vsega časa iz video iger. Govorimo o karakterju, ki je tako popularen, da se je celo pojavil v Smash Bros. seriji, blontni fantič z ogromnim mečem na hrbtu pa je takoj prepoznana ikona, kjerkoli se že pojavi. Med samim igranjem prevzamemo vlogo tudi drugih karakterjev, ki so skupaj v prosto-misleči grupi imenovani Avalanche.

Stara druščina je poustvarjena odlično in razvijalec je iz tistih starih pikslov ustvaril točno takšne karakterje, ki smo jih ves ta čas videli skozi nostalgična očala.

Skupina naših junakov se odpravi na ekološko reševanje sveta in v nasprotju z Greto Thunberg, uničijo vse na svoji poti, dokler zemlja ni odrešena zlobne korporacije po imenu Shinra. Ta s planeta črpa zemeljsko energijo imenovano “mako”, ki jo prevaja v gorivo za višji sloj prebivalstva v zloglasnem kapitalu Midgar.

Prva stvar s katero se srečamo in nas takoj navduši je širok nabor simpatičnih spremljevalcev oz. soborcev. Prav vsak od njih ima svojo motivacijo in tako ne traja dolgo, da se prikradejo v naša srca. Z njimi lahko spregovorimo kakšno besedo, ne manjka pa tudi romanc in s spretnim govoričenjem boste priča pravim ljubezenskim spletkam, ki se obračajo glede na naše odločitve.

Final Fantasy 7 zna na enih mestih tudi presenetiti z globljimi temami. Ena od njih je prikaz realne podobe hierarhije iz resničnega življenja, ki jo igra razvrsti na nižji, srednji in visoki sloj populacije. Naša dejanja ter odločitve igra primerno kaznuje ali pa nagradi igralca z interakcijo okolice. Tako se ves čas počutimo kot resnični prebivalec Midgarda in zgodbo tako z zanimanjem spremljamo vse do konca, za katerega vam bo vzelo okoli 30 ur igranja.

Originalna igra in nasploh sama serija Final Fantasy temelji na poteznem bojevanju, vendar so razvijalci počasno izmenjavanje potez tu naredili veliko bolj akcijsko. Pretepanje malce spomni na Final Fantasy XV, le da je tu še nadgrajeno. Vsak karakter ima denimo svoje poteze in nad vsakim lahko prevzamemo nadzor. Glavni lik Cloud lahko denimo preklaplja med hitrim in počasnim zamahovanjem, uporablja uroke in žloka napitke za zdravje ali pa magično energijo.

Akcijo hvala bogu ne spremlja samo nenehno pritiskanje gumbov. Igra nas dobesedno prisili, da si za vsakega sovražnika prilagodimo svojo strategijo, saj da ima vsak karakter več napadalnih načinov, urokov in ultimativnih napadov, na nas pa je, da na pravemu grdavžu uporabimo pravo šibo.

Med bojevanjem lahko prevzamemo nadzor nad vsakim karakterjem ali pa pustimo, da jih vodi umetna inteligenca.

V vsaki bitki lahko uporabimo do tri karakterje. Vsak od njih ima svojo drevo veščin, ki ga lahko nadgradimo tako, da ustreza našemu načinu igranja. Dobra vzpodbuda med tepežkanjem je to, da naši tovariši popestrijo vsak pretep z raznimi medsebojnimi dialogi in smešnimi enovrstičnicami, kateri vidno izhajajo kot inspiracija iz devetdesetih.

Spreminjanje borbenih potez karakterjev med bojevanjem je gladko in preprosto. Samo s pritiskom enega gumba lahko menjamo našo vlogo v boju, kar pomeni, da se potek vsake bitke konstantno spreminja. Bojevanje je tako inovativno in na čase imaš občutek, kot da bi spremljal kakšno običajno tretjeosebno RPG pretepačino in ne Final Fantasy. Kljub temu, da morda bojevanje zdaj izgleda lažje kot v originalu, je v ozadju še vedno veliko razmišljanja, uporabljanja pravilnih taktik in, ko ne gre nič več po načrtih, pijanskega lokanja napitkov za zdravje.

Bojevanja je veliko. K sreči je to uživantsko, drugače bi že zdavnaj obupal nad igranjem.

Skoraj vsak sovražnik ima svoje slabosti in šibkosti, zato je med igranjem vredno spremljati enciklopedijo sovražnikov. V primeru, da lenarimo in nam je branje odveč, pa nam skozi dialog šibkosti namignejo naši kolegi.

Čisto vsak glavni šef ima več faz in te vedno vsebujejo polno napadalnih in defenzivnih potez, ki jih je potrebno taktično izkoriščati. V samo bitko se zlijejo lepe vmesne sekvence, za katere sem sprva mislil da me bodo motile, vendar nastopijo kot odlična naznanitev za nadgradnjo šefa in spominjajo na scene iz kakšnega animeja.

Barret Wallace s svojim streljanjem poskrbi za tiste bolj odročne tarče. Lik drugače zveni kot Randy Savage iz WWE wrestling scene.

Bojevanje nas čaka za skoraj vsakim ovinkom. Čeprav se včasih čuti, da večino bitk samo zapolnjuje naš igralni čas in zavlačujejo podajanje zgodbe, me to sploh ni motilo, saj je bojevanje tako slastno. Se pa zavedam, da nekaterim tako počasen stil dogajanja ne bo všeč.

Razvijalci so poskrbeli tudi za različne težavnostne stopnje, ki dobro razporedijo zahtevnost za različne igralce. Veterani boste itak takoj zagrabili najtežjo stopnjo, novincem pa lahko priporočim na normalno težavnostno stopnjo. “Easy” težavnostni način je daleč prelahek, na izbiro pa imate tudi “Classic Mode”. Ta je narejen tako, da se akcija odvija samodejno, vendar nam omogoča da diktiramo strategijo in potek napadov. Ko igro preobrnete, pa se odklene tudi najtežja težavnostna stopnja.

Poleg glavne zgodbe pa nam igra v stilu semi-odprtega sveta postavi stranske zgodbe. Te so sicer umeščene v svet malce nerodno, vendar služijo nadgrajevanju naših sposobnosti in jih lahko smatramo kot oddih od glavne zgodbe. Če ste le pri volji, vam toplo priporočam da jih večino opravite, saj se kasneje lahko znajdete v situacijah, kjer vas bodo sovražniki pohabili v samo nekaj udarcih, vi pa boste boleče pogrešali predmete, ki si jih lahko prislužite za uspešno opravljeno nalogo.

Vsake toliko paše opraviti tudi kakšno stransko nalogo, vendar pa bi te razvijalec naredil bolj zanimive.

Igra je vizualno zelo impresivna. Efekti so čudoviti, animacije so skoraj popolne in igra je na čase skoraj foto-realistična. Med vsemi osupljivimi efekti je naš vid vedno osredotočen na sovražnike in karakterja, kar pomeni, da lahko vedno spremljamo kaj se dogaja na bojišču. Morda malce zmotijo samo obrazne teksture, ki se ne morejo kosati s šampioni tipa The Last of Us.

Presenetilo me je dejstvo, da igro poganja Unreal Engine 4 in ne Luminous Studio Graphics Engine, kateri je poganjal prejšnji Final Fantasy 15. Zgleda, da je razvijalska ekipa bolj domača z UE4?

Že prvi šef vam bo postregel s poštenim izzivom in služi kot dober test vseh naučenih mehanik.

Glasbene točke so v igri fenomenalne. Čeprav originala nisem preigral, so mi ob akciji in epski glasbi stale kocine pokonci. Takoj ko sem igro končal, sem odšel na YouTube in si ustvaril nov seznam predvajanja, ki vsebuje najboljše komade iz Final Fantasy 7. Pretepi z šefi so že nasploh napeti zaradi bitke, vzdušna glasba pa popelje adrenalin še za stopničko višje. Kdorkoli je predelal originalno glasbo si definitivno zasluži povišico.

Če ste v igranje igre še zmerom dvomljivi, pa se lahko preizkusite v demo verziji, ki je na voljo popolnoma brezplačno in vsebuje celotno prvo poglavje. Demo traja slabo uro in v njem lahko popolnoma izkusite akcijo in atmosfero igre, prenesete pa si ga lahko v PlayStation trgovini.

Final Fantasy 7 Remake se tako na koncu izkaže kot poštena predelava, v kateri se čuti ljubezen in spoštovanje razvijalca do morda najbolj slavnega dela franšize. Zadevo priporočam tako starim ljubiteljem serije kot tudi novincem, ki bi radi končno preverili, kaj je bila tista slavna scena med Sephirothom in Aeris. Škoda samo, da je to le prvi del celotne avanture in da ne morete celotne avanture izkusiti kar takoj. Potrpežljivo čakamo na naslednjo epizodo, za katero upamo, da bo odpravila še tiste manjše minuse in dodala še tisto zadnjo zloščenost, ki smo jo pogrešili iz izvirnika.

Vaša reakcija na recenzijo?

Povzetek ocene

Final Fantasy 7 je po kar petih letih najave končno izšel na naše PS4 konzole. Čeprav originala nisem preigral in ta predelava igra predstavlja samo prvi del zgodbe, se je čakanje presneto splačalo.

Sveže recenzije

Iron Harvest – Recenzija | Retrofuturistična prva svetovna vojna

Iron Harvest je novi strateški naslov razvijalca KING Art Games in založnika Deep Silver. Ta razvojni studio je sicer znan predvsem po...

HOPsi gaming računalnik – Test računalnika | Sveti se že, ali tudi dostavi?

Računalniki so v sodobnem svetu nepogrešljivi spremljevalci, pa najsi je v ospredju tvojega tipičnega dneva delo ali zabava. Čeravno sestava računalnika po...

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!