5 najboljših iger leta 2022

Po doooolgem razmisleku nam je uspelo zreducirati najboljše igre leta 2022 na seznam petih šampionov, ki so se nam osebno najbolj vtisnile v spomin in jih tudi močno priporočamo. Za razliko od seznama največjih razočaranj leta 2022, smo semle notri uvrstili naslove, ki so veliko obljubljali in na koncu teh svojih besed niso požrli.

Kljub igričarski suši smo tako lani dobili kar nekaj naslovov, o katerih se zna govoriti še čez desetletje, letos pa bo bera iger še bolj rodovitna, tako da nas na koncu leta čaka še težja naloga izbiranja najboljših iger, vendar pa to v naši glavi označujemo za sladko trpljenje.

The Quarry

Igra The Quarry mi je zopet povrnila zaupanje v razvijalca Supermassive Games, ki nas je dolgo nazaj navdušil s svojim prvencem Until Dawn, nato pa se je spravil delati serijo grozljivk The Dark Pictures Anthology, te pa so bile z vsakim delom slabše.

The Quarry je od teh iger ločen, saj je bila igra izdelana pod drugim založnikom, ta pa je studiu omogočil tudi večji proračun, ki je bil tukaj odlično izkoriščen. Supermassive Games nam je preko te igre dostavil odlično izkušnjo nekam pozabljenega žanra “slasher” grozljivk, ki se tokrat vrti okoli druščine najstnikov, ki obtičijo v oddaljeni koči, pri vsakem od njih pa ven kipijo hormoni naslade. A ti se hitro spremenijo v adrenalin, saj jih začnejo napadati nadnaravne grozote, ki so včasih samo na pol smiselne, a so vedno zabavne in krvavo nagnusne.

The Quarry sicer ima svoje probleme, saj bi si včasih želeli malce več dejanskega igranja, kot pa da samo gledamo v vmesne sekvence in obrazne mimike so včasih hudo realistične, včasih pa tako zanič, da izpadejo že smešno. Vendar pa je celotna izkušnja zabavna do finala in na koncu celo vleče k ponovnemu preigravanju, ki celo ponudi možnost, da vsakemu od liku sami pripišemo osebnost, nato pa celo igro gledamo kot film, brez da bi sploh kdaj posegli v igranje.

The Quarry kakšnih naknadnih dodatkov ali DLC-jev ni prejel, zato upamo, da je razvijalec vse to prihranil za razvoj nadaljevanja, ki bi samo še popravil napake izvirnika in v igralno izkušnjo vpeljal nove in morda malce bolje spisane like.

Grounded

Preživetvene igre so sicer žanr, ki mu redkokdaj dam priložnost, vendar pa je Grounded, nova igra razvijalca Obsidian Entertainment, preprosto preveč simpatična, da v njej ne bi preživel nekaj sila zabavnih ur, ki jih lahko podoživite povsem samotarsko, a še bolj fajn se boste imeli, če v izkušnjo povabite še kakšnega prijatelja ali nemara družinskega člana.

Kar Grounded loči od sorodnih preživetvenih naslovov je sam zaplet, ki mladoletnega fantiča ali deklo pomanjša na nekaj centimetrsko višino in ga namesti na travnik za hišo, ki pod zaplatami trave skriva celo zalogo raznovrstnega življenja. Nenadoma nam postane jasno, da mravljinci niti niso tako nedolžna bitja in da nam lahko tudi navadna bolha hitro lahko izropa zalogo življenja.

Igra tako od nas zahteva tipična opravila preživetvenih iger, tako da bo treba skrbeti za zalogo hrane in pijače, a nič od tega ni tako najedajoče, da bi neprestano morali gledati v razne merilnike. Poanta je v raziskovanju okolice in nabiranju surovin, iz katerih lahko sešiješ kak zaščitni kos obleke ali pa postaviš bazo, ki te ščiti pred raznoraznimi napadalci. Ti se ti vtisnejo v spomin in ko boste prvič naleteli na pajka, se pripravite na nekaj noči nočnih mor.

Kar pa mi je Grounded najbolj priljubilo je sama zgodba, saj se vse preveč preživetvenih iger ujame v past, kjer pač počnemo preživetvene reči kar tako, brez nekega višjega cilja, medtem ko Grounded vsebuje zanimiv štorijalni lok, ki ga lahko celo enkrat zaključimo.

Obsidian Entertainment za igro še vedno izdaja novo vsebino in čeprav uradni DLC-ji niso bili najavljeni, sumimo, da so ti zagotovo že v izdelavi.

LEGO Star Wars: The Skywalker Saga

Razvijalec TT Games že skoraj dve desetletji dela na digitalni združitvi LEGO kock in raznih slavnih filmskih franšiz kot so Harry Potter, Star Wars in The Lord of the Rings. Vse te igre so bile po svoje zabavne, a so si bile med sabo preveč podobne, TT Games pa jih je izdajal v sorazmerno kratkih razvojni ciklih, tako da sploh ni imel priložnost za inovacijo.

To je končno le dobil leta 2017, ko je začel delo na svojem največjem projektu do sedaj, na njem pa je trdno delal celih 5 let. Delo je bilo mučno in ven so prišla tudi poročila, da je bilo ogromno delavcev pripeljanih do skrajnih meja nadur, a po vsem tem času so dostavili fenomenalen izdelek, ki sliši na ime LEGO Star Wars: The Skywalker Saga.

To ni samo preprosta igra, ki bi imela LEGO stričke in tete, vsake toliko pa se v njih pojavi Luka Nebohodec. Gre za naravnost ogromen projekt, ki nam pusti preigrati zgodbo čisto vseh do sedaj izdanih filmov franšize Vojna zvezd, štorije pa sicer sledijo enakim dogodkom, ki smo jih videli na filmskih platnih, le da so tule povedane na malce drugačen način.

Igralna formula je zabavna in simpatična, LEGO Star Wars: The Skywalker Saga pa ponuja skoraj nepregledno količino vsebine. Stopnje ponujajo ogromno raziskovanja, ki ga lahko opravite sami ali pa v navezi s še enim prijateljem, na vaše korake pa čaka kar 24 planetov, kjer ob pozornem raziskovanju lahko odklenete 300 likov iz bogate zaloge zgodovine Vojne zvezd. Od streljanja, premagovanja platformskih izzivov do spremljanja odlično režiranih komičnih vmesnih sekvenc – LEGO Star Wars: The Skywalker Saga vse te naloge opravi odlično in brez izgovorov.

Igra po izidu ni prejela kakšnih večjih posodobitev ali DLC-jev, a tega niti ne potrebuje, saj nam je TT Games dostavil celovit izdelek, ki ga ni treba naknadno dopolnjevati.

Horizon: Forbidden West

Kar se tiče letošnje bere Sonyjevih iger, se je največ govorilo o igri God of War Ragnarok, a osebno se mi je v spomin veliko bolj vtisnila igra Horizon Forbidden West. Razvijalec Guerrilla Games je že s prvim delom ustvaril resnično zanimiv in unikaten svet, ki je kar klical po nadaljevanju, ta pa je igralno formulo izboljšal, vpeljal še bolj zanimive frakcije ter znova predstavil nove robotske zveri, ki ti včasih preprosto vzamejo sapo.

Odlična je tudi glavna junakinja Aloy, ki bi jo osebno označil za novodobno Laro Croft in to je dekle, ki je resnično za ožent – pametna, močna in izredno trmasta, hkrati pa kaže prvine naravne vodje. Aloy je svojo moč pokazala že v originalu, v Forbidden West pa mi je bil res všeč razvoj njene osebnosti, ki nima več časa za traparije ostalih, ki še vedno verjamejo v neka nadnaravna bitja in čedalje bolj je pripravljena reševanje sveta prevzeti le in zgolj na svoja pleča.

Igralna formula se od originala ni bistveno spremenila, je pa bila nadgrajena. Aloy denimo še vedno ni zmožna poljubnega plezanja po skalah, ampak lahko to naredi samo na vnaprej postavljenih točkah, lahko pa zdaj skoči v globine morja, ki prav tako ponuja ogromno možnosti raziskovanja. Grafično je tole ena najlepših iger tele generacije in okolica je mestoma tako čudovita, da preprosto moraš zajeti kakšno sliko za kasnejše obujanje spominov.

Pokaral bi edino izbiro orožij, ki jih je tokrat že malce preveč in preklapljanje med njimi sredi srditega boja zna postati malce zmedeno, kombiniranja udarcev in posebnih sposobnosti orožij pa je toliko, da ti včasih možgani enostavno odpovedo in ne izkoristiš vsega arzenala, ki ti je na voljo.

Horizon: Forbidden West dobiva kmalu večjo razširitev Burning Shores in res me zanima, do katere grafične lepote lahko Guerrilla Games porine ta dodatek, saj se mu zanj ne bo treba ukvarjati z optimizacijo za konzolo PlayStation 4.

Elden Ring

Zadnji naslov razvijalca FromSoftware si je letos zasluženo prislužil naslov najboljše igre leta. Elden Ring je namreč združek preteklih uspehov tega razvijalca, ki ga sestavljajo igre Dark Souls, Bloodborne, Sekiro in Demon’s Souls, rezultat pa je prečiščena igralna formula, ki je privlačna tako veteranom, kot tudi povsem novim igralcem.

K popularnosti tega naslova je največ pripomogla vpeljava odprtega sveta, ki igralcu ponudi prosto pot raziskovanja, saj nam je že od začetka v roke porinjen naravnost ogromen svet, ki za vsakim ovinkom skriva neko novo presenečenje – naj bo to kakšna skrita jama, ki vsebuje svojega unikatnega šefa ali pa kakšnega trgovca, ki ponuja dobrine v zameno za naše nabrane duše.

Mapa ne vsebuje praktično nobenega pokazatelja, zato je treba vse poiskati ročno in naprej nas ne ženejo ikone, ampak zgolj gola radovednost. Vaša avantura je odvisna samo od vas in čisto vaša izbira je, če se boste odpravili proti tistemu na pol porušenemu gradu, ki se je izrisal v daljini ali pa boste raje preverili, če je tista ogromna gmota speči zmaj ali morda samo okostje nekega davno preminulega plazilca.

Tu je seveda še napreden boj, nepregledno število orožij, ki jih lahko nadgrajujete in jim sami dodajate specialke, oklepi, boji proti drugim igralcem, izvajanje stranskih nalog, ki prinesejo unikatne nagrade in še in še in še.

Elden Ring je tako velik, da se nad vso to svobodo in možnostjo pristopov do različnih situacij marsikdo ustraši in to upravičeno. Vendar pa je to naslov, ki je zaradi svoje odprtega sveta tudi veliko lažji od raznih Dark Soulsov, saj se ob srečanju s pretežkim izzivom kadarkoli odpravite drugam in se nato vrnete, ko boste močnejši in boste na sebi nosili bolj bridko sabljico. Edino kar bi pograjal so zmedene stranske naloge, ki so preprosto preveč kriptične, da bi jih lahko rešili brez Googlanja, probleme pa še vedno povzroča optimizacija, zaradi katere se igra ob prehodu na novo območje včasih grdo zatakne.

Elden Ring še nima napovedanega DLC-ja, a prepričani smo, da je najava tega samo še vprašanje časa.