Če česa res ne maram pri razvijalcu je njegovo pomanjkanje poguma in neodločnost, kar bi pripisal kot glavna krivca nedavne predelave igre System Shock, ki je v razvoju preživela vrsto let, vmes zamenjala pogon in obenem popolnoma zamenjala smer razvoja, nakar smo ven dobili nekaj, kar bi moralo vzeti nekje polovico razvojnega časa.
Predelava System Shocka je namreč izjemno bizarna, saj želi ustreči dvema taboroma igralcev: starošolskim igralcem, ki igro vpisujejo med klasike in novincem, ki bi si želeli boljše grafike in prenovljenih igralnih mehanik. Končni rezultat je nekakšen izdelek, ki bo sicer prijal veteranom, a ga je zaradi zastaranih mehanik resnična muka igrati.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Nightdive Studios
Založnik: Prime Matter
Platforme: PC, PS4, PS5, XSX, XO
Nakup: 39,99 €
Datum izida: 30. maj 2023
Igrano na: PC
Zvrst: Immersive sim
Moja ljubezen do žanra iger immersive sim se je v bistvu začela ravno s franšizo System Shock, ki sem jo sprva spoznal preko drugega dela in se vanj instantno zaljubil. Tragično preminuli razvijalec Looking Glass je v drugem delu skupaj spravil eno najbolj atmosferičnih izkušenj dotlej in System Shock 2 se je hitro vpisal med legende iz katerih so razvijalci še leta črpali ideje in stavimo lahko, da brez te podlage nikoli ne bi dobili iger kot so BioShock ali pa Dead Space – no, vsaj ne v takšnih oblikah kot jih poznamo danes.
Originalni System Shock je bil celo za takšnega dinozavra kot sem jaz preprosto prestar za preigravanje, saj so manjkale preproste opcije. kot je denimo prosto sukanje pogleda po 3D prostoru, te manjše popravke, imenovane s tujko “Quality of Life” pa smo kasneje dobili preko modov, Nightdive pa je nato igro predelal v nadgrajeno verzijo Enhanced Edition.
In tu so se po mojem stvari zapletle in kjer bi, vsaj po mojem, Nightdive moral slediti drugi viziji. Namesto da bi polnopravno predelavo System Shock zasukali v smer visokoproračunskih predelav tipa Resident Evil 2, 3 in 4, so se na koncu spravili v nekakšno polovično nadgradnjo originala, zaradi česar so ohranili igralne mehanike – verjetno v strahu, da s tem ne bi razburili oboževalcev originala. A ravno to so že naredili preko Enhanced Edition, zdaj pa bi bil res čas za dostavo bolj prečiščene originalne formule, ki se v kisu namaka že 30 let.
Začetek zgodbe se odvije zelo hitro in nihče vam ne bi zameril, če po uri igranja ne bi imeli pojma, ne kaj počnete, ne zakaj ste se nenadoma znašli sredi neke čudne vesoljske postaje. Jasno je zgolj to, da igrate hekerja, ki ga nato ugrabijo in mu zapovedo, da mora preko svojih hekerskih sposobnosti osvoboditi umetno inteligenco SHODAN etičnih načel. Nakar padete v komo, se zbudite sredi postaje Citadel Station, SHODAN pa je seveda prevzela nadzor nad vsem in na vas je, da jo zopet pokorite.
Vse je tako nared za akcijo, ki vas bo izgubila po nekje petih minutah. Starošolske igre so se namreč ponašale s tem, da so pričarale velike stopnje, a ker takrat ni bilo ravno velike strojne moči se je oblikovanje teh močno razlikovalo od dandanašnjih prijemov. Kjer vam lahko danes Assassin’s Creed izriše naravnost gigantsko karto, ki vsebuje živ svet, so igre v devetdesetih vsebino najraje tlačile v labirintaste hodnike, ki so za razreševanje svojih skrivnostih mnogokrat zahtevali fizično beležnico.
Nekaj takšnega srečate tudi v predelavi in čeprav imate na voljo mapo, ki vam vsaj nakaže česa še niste raziskali, je zadeva daleč od tega da bi bila resnično koristna. Orientacija je otežena tudi zaradi ponavljanja, saj je en hodnik praktično identičen drugemu in kmalu se boste začeli vrteti v krogih, se ukvarjali z nepreglednim številom vrat, vsake toliko pa bo treba poiskati še kakšno kartico, ki vam omogoči dostop do določene sobane.
Sprehajanje po vesoljski postaji je resnično recept za glavobol, ki bi bil morda malce manj oster, če se pri raziskovanju ne bi bilo treba cel čas zapletati v spopade z bivšimi člani posadke, ki jih zdaj SHODAN želi spremeniti v bitja pod svojo komando. Ne samo da je streljanja in pretepanja veliko ampak te kreature, ki jih premagate, izginejo samo za kratek čas in če boste prej preiskane sobe zopet obiskali, boste največkrat odkrili novo zalego tečnjakov, ki jih bo spet treba odpraviti.
Ko bi bilo vsaj pretepanje in streljanje uživantsko, a žal se ni obrezal niti ta vidik igre. Na voljo imamo pretepanje s hladnimi orožji in res nisem že dolgo naletel na sistem, ki bi bil tako zanič. Letos sem se že poigral s takšnim sistemom in sicer v igri Dead Island 2, ta pa je kilometre nad tem, kar srečamo tule. Hladna orožja nimajo prav nobenega dosega, animacije na sovragu praktično ne puščajo posledic in v takšno zamahovanje se največkrat sploh ne splača spustiti, saj jih boste velikokrat dobili po kepi. Streljanje se obnese malce bolje, a tudi to v bistvu samo služi svojemu namenu, orožja pa so dokaj dolgočasna. Pištola sicer vsebuje možnost preklapljanja streliva, a nikjer na zaslonu ni pokazatelja, kakšen tip je trenutno v šaržerju, tako da v bistvu streljaš na slepo in upaš na najboljše.
Moram se potožiti tudi nad samo estetiko. Jasno je, da se igra zgleduje po znanstveni fantastiki osemdesetih, kjer so v takih filmih prevladovale žive barve, nalik starošolskim božičnim lučkam. Vendar pa v praksi gledate v pravi vizualni kaos, kjer se stvari krešejo med sabo in preprosto ne pašejo skupaj. Orožje v rokah je denimo visoke ločljivosti, ko pa kakšne stvari pogledate od blizu vidite pikslaste podobe. Morda se na papirju stvar ne sliši slabo, vendar pa se na stopnjah konstanto nekaj sveti in včasih ti preprosto ni jasno, ali je kakšna stvar interaktabilna ali pa samo utripa kot del sestave stopnje. Ti vizualni elementi plezajo drug čez drugega in zgodilo se mi je, da sprva nisem pobral pištole, saj te preprosto nisem razločil, pa čeprav je ležala sredi tal.
Tudi podoba nasprotnikov je zmedena. V glavnem se boste spopadali z nekakšno kopijo Borgov iz Zvezdnih stez, ki vam lahko od daleč zabijejo kar nekaj škode, najbolj smešni pa so mutiranci, ki so videti kot nekakšni pajaci in jih človek preprosto ne more jemati resno. Pohvale vredno je raztelešenje grdavžev in igra se na splošnem ne boji pokazati krvi, vendar pa zaradi vizualnega kaosa nič ne pristane tako kot bi moralo zato gre velikokrat v nič tudi grajenje kakšne prepričljive grozljive atmosfere – naloga, ki jo drugi del, kljub svoji starosti opravi veliko bolje od te novodobne predelave.
Igranje sicer ne sloni samo na borbi, saj boste med raziskovanje tudi pobirali predmete, polnili svoj inventar in se v njemu igrali Tetris razporejanja. Veliko pobranega je samo smetja in najbolj prav pride le strelivo in zaloge za obnavljanje zdravja, vsake toliko pa naletite tudi na avdio zapiske, ki so dokaj dobro odigrani. Na splošno je zvok v redu, čeprav bi si želel več zbadanja iz strani umetne inteligence SHODAN. Tu so še uganke, kjer je treba v pravilnem zaporedju sestaviti vezje in te uganke so sestavljene naključno. Prisegel bi, da sem ob enem trenutku dobil pokvarjeno uganko, saj sem ob njej preždel pol ure in je preprosto ni bilo možno rešiti. Zato sem stopil v drugo sobo, se nato vrnil k njej in pričakala me je drugačno oblikovana zagonetka, ki sem jo rešil v nekako desetih sekundah.
Občasno se boste spustili v hekersko mini igro, kjer letate po zraku in sestreljujete geometrične like. Tako kot vse do sedaj je tudi ta aspekt igre zastaran, se čisto preveč vleče, med letanjem pa hitro izgubite orientacijo in v bistvu vsakič samo čakate, da čim prej pridete do konca.
Če se boste igranja lotili na PC-ju potem ne priporočam igranja z igralnim ploščkom. Nightdive namreč za te namene ni prilagajal uporabniškega vmesnika in čeprav pri streljanju in sprehajanju še nekako gre, se vse zalomi, ko se je treba ukvarjati z inventarjem in preko bližnjic menjavati orožja ali pa dostopati do zdravilnih zeli.
System Shock preprosto ne morem označiti za drugo kot pa eno veliko razočaranje. Vse skupaj se mi preprosto zdi ujeto v preteklosti in čeprav si takšne igričarske klasike zagotovo zaslužijo naše spoštovanje, je vseeno treba enkrat priznati, da mehanike zastarajo in da jih je za namene takšne predelave nujno posodobiti. V nasprotnem primeru dobiš v roke zadevo, ki ni ne tič, ne miš in bojim se, da bo zaradi teh nad igranjem hitro obupalo veliko igralcev, prodaja bo slaba in žanr immersive sim bo po Redfallu zabeležil še en podpovprečen naslov, zaradi česar tudi System Shock nikoli ne bo doživel tistega tretjega dela, na katerega čakamo že celo večnost.
