Razvijalec FromSoftware je s prvim Dark Soulsom naredil večji pretres igričarske scene in nato skupaj z nadaljevanji vzpostavil povsem nov žanr, ki mu danes rečemo Soulslike. Igralno formulo je od takrat samo še nadgrajeval in jo do najvišje stopnje pripeljal v Elden Ringu, konkurenca pa ga vse od takrat poskuša dohiteti, a največkrat se zaradi neizkušenosti vsi ti poskusi končajo klavrno.
Največ možnosti za uspeh imajo tisti, ki za podlago vzamejo originalno formulo in na njej potem poskušajo vsaj malo inovirati. Nekaj takšnega je uspelo razvijalcu Gunfire Games, ki je leta 2019 spočel igro Remnant: From the Ashes, to pa bi lahko enostavno opisali kot Dark Souls s puškami. Vendar pa Remnant ni inoviral samo pri boju, ampak tudi pri sestavi stopenj, saj je te prepustil generatorju, ki je vsakemu igralcu pričaral samosvoje oblikovane stopnje, zaradi česar igralna izkušnja pri nobenem preigravanju ni bila enaka.
Igralna formula ni bila popolna, a je bila dovolj dobra, da je Gunfire Games brž začel delati na drugem delu. Ta je po relativno kratkem razvojnem ciklu izšel in je dober primer nadaljevanja: ohranjena izvirna igralna formula, ki pa je nadgrajena z vsemi lekcijami, ki se jih je razvijalec naučil pri izdelavi prvega dela.
Razvojna ekipa: Gunfire Games
Založnik: Gearbox Publishing
Platforme: PC, PS5, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 25. julij 2023
Igrano na: PC
VIDEO RECENZIJA
Remnant 2 je skoraj direktno nadaljevanje prvega dela, čeprav boste tokrat nastopali v povsem novi vlogi. Poznavanje zgodbe iz preteklika ni potrebno, čeprav vam bo igra tekom kampanje navrgla nekaj referenc na prvi del, v katerem smo spoznali, da je svet padel v postapokaliptično preživetje in da je Zemljo naselila neka tuja čudna rasa, znana kot The Root.
Čeprav je štorija prisotna, razvijalec v njo ni vlagal kaj preveč napora in to je jasno že od začetka. Po kratkem uvodu s partnerko Cass najdete skupino preživelih, nakar se odpravite v zatočišče Ward 13. To bo služilo kot vaša glavna baza operacij in čeprav ste totalni novinec, kar naenkrat vsi ti ljudje, ki so očitno tu že dolgo časa, vse upe za odrešitev polagajo v vas. Celo vodja kampa vas po dveh stavkih odpelje na skupno misijo, kjer odkrijeta oživeli rdeči kristal, nakar ga ta posrka vas, zraven pa pospravi še talentirano bojevnico Clementine. To je vaša prva večja misija, saj morate par odrešiti in se zato seliti med različnimi svetovi, ki jih obiskujete preko rdečega kristala. Vse to se zgodi hitro, v roku slabe ure in dogodki nimajo za sabo neke prave logike. Igra v uvodu veliko pozornosti nameni vaši spremljevalki Cass, ki je očitno nekaj bolna, a ko enkrat oba prispeta v Ward 13, ženska postane popolnoma nepomembna, igra pa jo označi samo za generičnega trgovca.
K sreči je igralna izkušnja veliko bolj zanimiva. Temelji sicer ostajajo enaki kot v predhodniku: na sebi lahko nosite eno glavno ter eno stransko orožje, oboje pa lahko nadgrajujete v domači bazi in to preko surovin, ki jih najdete po svetu. Drugi del k vsemu temu doda veliko bolj podrobno opremljanje lika, ki mu zdaj preko pridobivanja izkušenj nadgradite veščine, nataknete prstane ter se zraven ubadate tudi z natikanjem različnih oklepov, ki jih lahko med sabo tudi mešate. Pri vsem tem je treba upoštevati statistike, ki so sicer pri samem izboljševanju pritiklin našega junaka nekam revne, saj se določene stvari merijo v procentih tipa 1 % večja možnost za kritikalca, zato se ta vidik čuti nekam neizpopolnjen.
Veliko večjo vlogo tako igrajo prstani, ki lahko prinesejo s sabo konkretne nadgradnje in vplivajo na samo igranje. Bonusi vam zvišajo odpornost na poškodbe ali pa omogočijo boljše zdravljenje, obstajajo pa tudi zanimivosti, kot je denimo obnavljanje zaloge zdravja med šprintom. Že takoj na začetku boste sicer izbrali igralni razred, ki s sabo prinaša tudi unikatne veščine, a med stopnjevanjem lahko tudi te menjate, pri stopnji 10 pa lahko osnovnemu razredu priklopite še veščine drugega razreda in si tako ustvarite res unikatnega junaka.
Poanta Remnanta 2 je dejstvo, da igralna izkušnja ni za nobenega enaka in pri enem preigravanju ne boste izkusili vse vsebine. Tako kot v prvem delu tudi dvojka vse stopnje naključno generira, a tokrat se naključno zvrsti tudi potek zgodbe skozi osnovno kampanjo. Takoj po uvodnem delu vas igra lahko odvrže najprej na gozdnati planet Yaeshe ali pa se znajdete sredi mesta Losomna, ki po favni spominja malce na Bloodborne. Vsaka od teh stopenj ima nato spet naključno generirane stopnje, ki so drugačne za vsakega igralca, skupaj s postavitvijo sovražnikov in mini šefov. Ta naključna generiranost stopenj je v originalu pričarala spodobne mape, ki pa so se sčasoma začele ponavljati. Drugi del deluje na isti princip, a je oblikovanje okolice bolj unikatno in ga je zato veselje raziskovati. Računalniški algoritmi sicer še vedno ne morejo nadomestiti človeške roke, ki nato finomehanično razporedi vsak element posamezne temnice, vendar pa je kljub temu tu rezultat impresiven in ne deluje tako umetno kot je bilo to v originalu.
Sprehajanje skozi stopnje sledi dokaj tipični soulslike formuli. Čakajo vas na pol odprte mape, ki so zdaj zahvaljujoč 3D mini mapi veliko bolj pregledne. Nakar boste naleteli na sovražnike, ki jih je treba čimprej iztrebiti, to pa boste najbolj efektivno naredili preko streljanja v jasno označene točke ranljivosti. Napadalci so dovolj raznovrstni, da bo treba velikokrat vsaj malce zamenjati taktiko, s strelivom pa bo treba delati preudarno, tako da pištolo izrabimo za šibkejše, a množične sovrage, medtem ko tisto večjo pokalico prihranimo za večje barabe. Pri igralni izkušnji veliko vlogo igra tudi zvok: poseben zvočni učinek naznani, da je se nekje pojavil nov val napadalcev ali pa da je nekje rodil mini šef, zaradi česar je čas, da se umaknete na varno in pripravite na težji spopad.
Težavnost je konkretna in Remnant 2 vam jih ponudi več stopenj. Svetujem vam, da si na začetku izberete najnižjo, saj boste tudi pri tej pogosto umirali, lahko pa težavnost spremenite tudi naknadno. Višje stopnje so rezervirane za preigravanja, ko ste že nabrali nekaj opreme in stopenj, zaradi česar je predvsem začetek presneto naporen in rezultira v celem kupu smrti. Zaloga zdravja je omejena in vsake toliko boste naleteli na kakšno shranjevalno točko, ki vam obnovi zdravje in strelivo, a obenem obnovi vse že pobite nasprotnike. Vendar pa so te točke dokaj redke in predvsem na začetku sem redno crkoval in nato moral stopnjo začeti praktično od začetka.
Kot vsaka prava soulslike izkušnja ima tudi Remnant 2 svoje šefe. Ti so večinoma dobro zamišljeni in so navadno pravi titani, za razliko od prvenca pa ponujajo unikatne spopade, tako da vsak od njih zahteva svoj pristop. Večino boste še vedno porazili s praznjenjem svinca v njihove občutljive točke, a najdejo se tudi posebneži, kot so denimo ogromne kocke v labirintu, ki zahtevajo pametno umikanje in streljanje.
Omogočeno je tudi sodelovalno igranje, kjer se v vašo partijo lahko povežejo trije dodatni igralci. S tem igra seveda postane lažja, a vseeno je potrebna koordinacija, saj takrat nasprotniki postanejo bolj vzdržljivi. Remnant 2 sicer lahko igrate tudi povsem samotarsko, vendar pa takrat ne boste izkusili čisto vse vsebine, saj nekatere uganke zahtevajo vsaj dva igralca.
Grafično je zadeva spektakularna, kar ni čudno, saj je tole ena prvih iger, ki je zgrajena na pogonu Unreal Engine 5 in izkorišča njihov sistem izrisovanja Nanite. Zaradi tega je bila meja izrisovanja vedno perfektna, a optimizacija zahteva dodatno delo. Na grafični kartici RTX 3070 pri ločljivosti 2560 x 1440 zadeve nikakor nisem mogel zakleniti na 60 sličic na sekundo, včasih pa so se pojavili padci globoko pod sprejemljivo mejo delovanja. Vse to se je dogajalo ob vključenem DLSS-u, brez te tehnologije pa zadeva bržkone ne bi sploh bila igralna.
Remnant 2 me je s svojim izboljšavami glede na original resnično presenetil in po dolgem času smo spet dobili soulslike izkušnjo, ki se upa dostaviti nekaj novega. Minusi sicer obstajajo in res upam, da bo razvijalec sčasoma popravil vse težave z optimizacijo, ki težave dela tudi na konzolah. Gunfire Games je spet dokazal, da v svojih vrstah skrivajo veliko talenta in res upam, da jim je uspeh te igre vlil dovolj poguma, da se spravijo oživeti tudi serijo Darksiders, ki je ravno tako kazala potencial, ki pa ni bil povsem realiziran, z novimi izkušnjami pa bi znal biti Darksiders 4 stvar obveznih preigravanj.
