Če bi ugibal, kako je nastala ideja o izdelavi igre Atlas Fallen, je šel sestanek znotraj pisarn razvijalca Deck13 nekako takole: “Kaj če bi ustvarili ogromen puščavski svet, ki ga naseljujejo propadle ruševine in redko poseljene naselbine, naš junak pa bi vse to prečkal preko res zadovoljujočega surfanja po puščavskem pesku?”. Nakar je nekdo zadevo odobril, a nihče ni idejnega mojstra povprašal, kako zgraditi igro okoli teh mehanik.
In očitno tudi sam razvijalec ni bil prepričan, kako to sicer zanimivo domislico plodno pretvoriti v zabavno igro, saj je Atlas Fallen produkt, ki vsebuje dobro osnovo, le da razvijalec bodisi ni imel dovolj izkušenj ali pa časa, da bi izkušnjo dopolnil z drugimi igralnimi mehanikami, tako da smo na koncu dobili plitvo izkušnjo, ki smo jo videli že vse prevečkrat.
Razvojna ekipa: Deck13
Založnik: Focus Entertainment
Platforme: PC, XSX, PS5
Nakup: Steam
Datum izida: 9. avgust 2023
Igrano na: PS5
VIDEO RECENZIJA
Pričakovanja za igro Atlas Fallen niso bila majhna, saj je njen razvijalec Deck13 z vsakim na novo izdanim naslovom postajal boljši. Svojo pot so začeli z igro Lords of the Fallen, nakar so kasneje izdali igri The Surge 1 in 2, ki danes veljata za ene od najboljših soulslike izkušenj na trgu. Še posebej drugi del je bil tik pred tem, da bi požel najvišje ocene, a namesto da bi Deck13 nadgrajeval svojo soulslike formulo, je povsem zasukal pot in se spravil v delanje akcijskega tretjeosebnega naslova, ki ima bolj malo veze z njihovimi prejšnjimi igrami.
Atlas Fallen ima povsem pozabljivo štorijo. Avanturo začnete kot suženj, ki naleti na magično rokavico, ki vsebuje starodavno bitje Nyaal, ki nam omogoča vihtenje različnih orožij in proženje posebnih sposobnosti. Ne traja dolgo, da se po zaslugi magične rokavice rešimo jarma sužnjelastnikov in skočimo v odprti svet, ki vsebuje polno pošasti in NPC-jev, ki so obupno potrebni naše pomoči.
Že v prvi uri boste spoznali največjo privlačnost tega naslova, ki prihaja v podobi surfanja po puščavskem pesku. Zadeva v bistvu nadomešča hitri tek iz drugih naslovov in je res dobro udejanjenja. Našega junaka lahko kadarkoli spustimo v hitro dričanje in dlje ko to traja in po večji dolini ko se spustimo, hitrejše bomo drveli naprej, vmes skakali skozi zrak in tudi če nam včasih ne uspe preskočiti določen prepad, kakšne hude kazni ne bomo utrpeli, saj smo odporni na poškodbe ob padcih. To je že drugi letošnji naslov, ki me je navdušil samo zaradi unikatnega sistema akrobatskega premikanja – drugi je bil Forspoken in smešno je, da si oba ta naslova poleg dobrega sistema premikanja lastita tudi rokavico oziroma zapestnico, ki je med našim pustolovljenjem izjemno gobčna, čeprav je tule, hvala Bogu, malce manj jezikava.
Drugi pomemben del igralne izkušnje se tiče boja in tule se začnejo kazati večje razpoke v igralnem sistemu Atlas Fallena. Pretepanje je akcijsko in malce spominja na Devil May Cry, tako da bo treba ves čas vihteti orožje, se pametno izmikati in ob pravem trenutku parirati udarce. Deck13 je pri boju uporabil zanimivo formulo, saj se nam ob uspešnem tepežu ves čas polni merilnik, ki s polnjenjem prinaša bonuse kot je večja zadana škoda pri udarcih, na vsake toliko pa lahko sprožimo tudi posebne moči, kjer nas na koncu čaka specialka, ki zabije ultimativno škodo. Vendar pa večji merilnik pomeni tudi težave, saj smo ob bolj polni črti tudi mi bolj občutljivi na udarce, zato je treba pametno izkoristiti ponujeno in ob pravem času sprožati posebne napade.
Problem pa tule je, da boj včasih preprosto ne deluje tako kot bi moral ali pa je v določenih situacijah izjemno neroden. Sekamo lahko s sekiro ali pa bičem, borbo pa lahko preselimo tudi v zrak, kar je pri določenih sovragih nuja, saj jih drugače sploh ne dosežemo. Po svetu nam bo ponagajala vrsta manjših in večjih sovragov, ki jim boleče manjka raznovrstnosti, vsake toliko pa bomo naleteli tudi na šefe, ki so za boj presneto zmedeni. Tem velikanom moramo namreč največkrat odstraniti del oklepa ali pa zadostno poškodovati določeno okončino, a ko to enkrat dosežemo, se pri vedenjskem vzorcu nasprotnika ne spremeni nič. Ogromni rakovici lahko razbijete klešče, a vas bo še vedno z njimi lahko poškodovala, tako da pri šefih v bistvu včasih sploh ne veš, koliko si blizu koncu obračuna, zato največkrat udrihaš na slepo in upaš na najboljše.
To ni lahka naloga saj ob boju z večimi nasprotniki vlada vsesplošni kaos. Pri nekaterih šefih se lahko zaklepaš na določene dele telesa, a če morda tega z udarci ne dosežeš, boš dobesedno mahal v prazno, pa čeprav si fizično zadel v del telesa nasprotnika, a ker je bil ta že razbit, igra udarcev ne upošteva. Šefetine ob spopadih tudi zelo rade sproti rojevajo manjše nasprotnike, ki na svoje poteze ne čakajo ampak te napadejo izza hrbta. Preklapljanje med deli telesa in vsemi temi tarčami je izjemno težavno in včasih preprosto ne deluje, zraven pa moraš seveda ves čas paziti tudi na napade šefov, ki počivanja ne poznajo.
Izjemno pomembna poteza pri igranju je pariranje, ki ob pravočasnem blokiranju sovražnika za kratek čas zamrzne. To velja tudi za šefe, le da je te treba parirati večkrat zaporedoma, a problem tule je, da pariranje včasih enostavno ne deluje. Večkrat se mi je zgodilo, da sem udarce pariral povsem po naključju, včasih pa sem naredil vse prav, a sem še zmeraj utrpel boleče poškodbe. Ob takih trenutkih sem jezno zabrisal kontroler vstran in resno razmišljal o izbrisu igre, kar se v moji igričarski karieri zgodi bolj poredko.
Sistem boja je tako nedovršen, kar je za Atlas Fallen velika težava, saj česa drugega res omembe vrednega niti ne ponudi. Kot rečeno zgodba je nezanimiva, dopolnjujejo pa jo stranske naloge, ki so prav tako dolgočasne in so v bistvu samo opravki, kjer je treba poiskati kakšen predmet, s kom pokramljati ali pa ubiti kakšno zver. Vtise kvari zanič glasovno podajanje, ki je mestoma slišati res amatersko in čeprav Atlas Fallen ni igra najvišje produkcije, bi od AA naslova vseeno pričakoval nekaj bolj kvalitetnega. Grafično zadeva sicer ni videti napačno in do določene mere se lahko potopiš v ta puščavski svet, ki je včasih naseljeval bolj napredno civilizacijo, a na konzoli PlayStation 5 očitno deluje neko preračunavanje in glajenje slike, zaradi česar je včasih ločljivost na psu.
Poleg stranskih nalog česar otipljivega pri raziskovanju ne boste našli. Vsake toliko lahko preko posebne sposobnosti Raise dvignete kakšno ploščad in tako dosežete nov predel mape, tu in tam pa vas pričaka kakšna mini nalogica kot je denimo pravočasno aktiviranje kamnov, ki vas preko žarkov preusmerijo do kakšnega zaklada, preko tega pa lahko nato dobivate dobrine za izboljševanje posebnih sposobnosti. Stopnjevanje lika se vrši preko posebnih run, a ta vidik je po nepotrebnem zakompliciran, samo zato, da bi bil videti globlji kot pa je v resnici.
Atlas Fallen se izkaže kot samo povprečen naslov, ki bi bil priporočljiv za igranje takrat, ko ni na voljo česa pametnejšega za preigravanje. Žal v trenutno natrpanem urniku iger leta 2023 zanj trenutno ni časa in čeprav trenutno stane 50 €, se morda splača počakati na kakšen popust, ki zna zaradi nekam ubogih igralnih številk na Steamu, priti že zelo kmalu.
