Pretekla dva tedna sem se kopal v objemih nostalgije, saj mi je razvijalec Rockstar, oziroma njegov uvoznik za Slovenijo CD Media, poklonil kodo za preigravanje igričarske klasike Red Dead Redemption. Gre za naslov iz leta 2010, ki pa je zdaj dobil predelavo za konzoli PlayStation 4 in Nintendo Switch. Beseda predelava je tule morda bolj za okras, saj je tole bolj prenos tehnično enake igre na bolj sodobne sisteme, med katerimi se je znašla tudi prenosna konzola Nintendo Switch.
Red Dead Redemption lahko zdaj po novem igramo tudi v mobilni obliki in po tej obliki igranja so segle tudi moje roke, čeprav sem kasneje za potrebe ustvarjanja videa presedlal na emulator na PC-ju, ki zna izvreči sliko višje ločljivosti. In čeprav sem bil najprej do tega 13 let starega naslova skeptičen, sem bil presenečen nad tem, kako hitro sem bil potegnjen v dogajanje in kako igralna formula kljub pretečenemu desetletju še vedno ni zastarala, čeprav bi ji prav prišlo vsaj nekaj osvežitve – tako v igralnih sistemih kot tudi v štorijalnem oddelku, saj bi Rockstar zlahka original malce prenovil in ga bolje povezal z drugim delom, ki je govoril predzgodbo prvega dela.
Razvojna ekipa: Rockstar Games
Založnik: Take-Two Interactive
Platforme: PS4, NS
Nakup: uradna stran
Datum izida: 17. avgust 2023
Igrano na: Nintendo Switch
Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
VIDEO RECENZIJA
Se morda spomnite Arthurja Morgana in kako je Rockstar v Red Dead Redemption 2 iz njega naredil enega najbolj zapomljivih protagonistov v igričarski industriji? No, ta tip v Red Dead Redemption ni omenjen niti z besedo, saj v prvi igri prevzamemo nadzor nad Johnom Marstonom, ki v bistvu obstaja samo zaradi herojskih dejanj Arthurja, vendar pa seveda pisci leta 2010 niso vedeli, kako točno bodo oblikovali predzgodbo. Rezultat je malce bizarna pripoved, ki je sicer v drugih pogledih dobro navezana na dogodke iz dvojke: Johnovo potovanje se začne z lovom na nekatere bivše pajdaše, ki ste jih srečali v drugem delu, na čelu njih pa ni nihče drug kot Dutch van der Linde, tako da boste lahko v Red Dead Redemption poravnali nekaj starih zamer. John se ni zapodil v ta lov za bivšimi sodelavci kar tako zaradi lepšega, ampak ga za uzde držijo šerifi, ki so mu zapovedali te ukaze, drugače se slabo piše njegovi kmetiji in družini, ki jo pustil tam. Vendar pa se kljub tem navezam, še posebej zdaj, po preigravanju drugega dela, čuti ena ogromna zevajoča luknja, ki bi jo moral zapolniti Arthur oziroma vsaj spomini nanj.
Tako se znajdete v tem kavbojskem svetu v katerem morate najprej okrevati po poškodbah in to na manjšem ranču, ki je nekakšen uvajalni del. Naučili se boste jezditi, loviti divjad, peljati krave na sprehod in udomačiti razne konje. Ne mine dolgo in se odpravite v prvo večje mesto, kjer vam lokalni šerif takoj potoži o vseh svojih težavah, večino njih pa se da razrešiti preko vročega svinca naših revolverjev.
Tako se lahko prvič spustite v streljanje, ki je bilo že v Red Dead Redemption 2 deležno večjih kritik, predhodnik pa je na tem delu še slabši. Nadzor je namreč obupen in bi bil sprejemljiv samo v navezi miške in tipkovnice, medtem ko je merjenje z gobico kontrolerja recept za instantni glavobol. Namesto merka imamo samo eno pikico, ki jo je nato treba natančno nameriti v nasprotnega kavbojca, ta pa seveda ne bo samo sedel pri miru in čakal na našo potezo. Prav tako se bolj redko zgodi, da se boste streljali s samo eno tarčo, saj vas občasno napade cel bataljon nasprotnikov, ki se nato še rad skrije za bližnji zid, mi pa takrat poskušamo nekako Johna umakniti v zavetje in zraven še izničiti tarče. A to je težko narediti, ko merek skače na vse strani in da je nadzor obupen se je zavedal tudi Rockstar, zaradi česar je uvedel samodejno merjenje. Tega lahko sicer izklopite, a če si želite prihraniti živce, potem se ga za Božjo voljo ne dotikajte, saj boste samo tako lahko preživeli tiste strelske obračune, kjer je treba streljati iz premikajoče se kočije.
Pri streljanju lahko izrabite tudi način Dead Eye, ki je omejen z merilnikom. Ta za nekaj sekund upočasni vse dogajanje, nakar lahko sami izberete dele tarč in tako instantno izničite nekaj par nebodijihtreba. Stvarca v praksi izpade kulsko in je nujna za posebej ustvarjene obračune 1 na 1, kjer poskušate prej potegniti revolver kot vaš nasprotnik, a priznati moram, da sem večkrat na zadevo povsem pozabil, saj je samodejno merjenje poskrbelo za skoraj vse situacije.
Samodejno merjenje tako odpravi nekaj težav pri boju, žal pa nobena stvar ne more pomagati pri premikanju Johna, ki je pri premikanju presneto lesen in včasih preprosto ne gre tam, kamor mu zapovemo. Za hec sem za nadzor preizkusil še eno igro iz tistega časa ko je originalno izšel Red Dead Redemption in sicer Assassin’s Creed 2. Presenečeno sem ugotovil, da je tudi upravljanje Ezia podobno nadzoru kamiona in igralci se morda sploh ne zavedamo, koliko so igre med tem časom naredile na področju animacij in bolj natančnega nadzora protagonista tretjeosebnih iger.
Kar se tiče odprtega sveta sem nekatere aktivnosti že naštel, ostale pa so zdaj tipične Rockstarjeve aktivnosti. Na mini mapi najdemo glavne misije, ki so označene s črkami podajalcev nalog, vsake toliko pa naletimo tudi na stranske opravke, ki so označeni z vprašaji. Te nalogice so prav bizarne, saj nekatere razrešimo v korakih in za nagrado dobimo prazen nič oziroma večjo slavo, ki nam nato navrže nižje cene v trgovinah, spet druge pa prinesejo kar lepe denarce, tako da se jih splača opraviti. Potem je tu igranje pokra, polaganje rok, metanje podkev in ostale stvari, ki so jih takrat kavbojci preprosto morali početi, preden se jim ni zmešalo od vohanja konjskega in kravjega dreka ter nenehnega peska v škornjih.
Red Dead Redemption vsebuje dokaj veliko mapo, čeprav boste sprva omejeni samo na polovico nje, ta pa je ameriška, nakar skočite na mehiško stran. Priznati moram, da mi je prvi del bolj dogajal, saj si preprosto srečal bolj zanimive in res unikatne osebe, medtem ko so na mehiški strani vsi čisto preveč resni in jim gre po glavi samo nasilje ter kako bi vas lahko na najlažji način zabodli v hrbet. Ves ta širni svet boste prejahali, saj instantnega teleportiranja ni, je pa za malce lažje prehajanje med točkami mape na voljo plačljiva kočija. Ta malce pomaga, a velikokrat se je vseeno zgodilo, da sem moral po nek opravek na drug konec mape, kar te včasih navdahne z občutkom brezupja. Še posebej je to moteče zaradi dejstva, ker na poti nimaš ravno veliko videti in okolica se po raznovrstnosti niti približno ne more primerjati z Red Dead Redemption 2. Tu boš pač gledal pesek, kanjone in kaktuse, ki so prvih desetkrat zanimivi, petdesetič pa pač ne. Vsake toliko sicer naletiš na kak dinamičen dogodek kot je pomoč kakemu civilistu, ki so mu banditi odtujili kočijo, vendar sem zaradi nerodnega streljanja te stvari najraje preskočil.
Grafično je igra kljub letom še vedno videti impresivno, vendar se ji seveda pozna starost, saj so teksture včasih blede in meja izrisanega prenizka. Na konzoli Nintendo Switch sicer zadeva pridno sopiha pri 30 sličicah na sekundo, sam pa nisem opazil padcev niti v večjih mestih.
Opis te igre se tako danes ne razlikuje kaj preveč od leta 2010, saj Rockstar sem notri ni dodal ničesar novega. V bistvu je celo izrezal večigralski način, a je v paket vključil dodatek Undead Nighmare, ki prinese novo kampanjo, le da se boste morali tokrat spopadati z nemrtvimi v svetu Divjega zahoda, kar je koncept, ki ga v igrah ne vidiš pogosto.
Red Dead Redemption je tako še vedno kvalitetna igra, ki jo je zob časa šele zdaj začel malce gricljati po petah. Igra je še vedno vrednega vašega časa in za to vsebino, ki jo dobite na Nintendo Switchu je cena 50 € morda malce previsoka, a ne spet tako pretirano. Vseeno pa je žalostno videti, koliko več bi lahko Rockstar naredil s to igričarsko klasiko, ki ji je naklonil res tisti minimum pozornosti in bojim se, da zaradi tega tretjega dela ne bomo videli še vsaj desetletje – če kdaj sploh.
