Če ste si morda prebrali knjigo Between Two Fires avtorja Christopherja Buehlmana in zatorej iščete neko igričarsko izkušnjo, ki bi bila vsaj malce podobna tej pripovedi, potem je odgovor na vaše iskanje igra Blasphemous. Prvenec studia The Game Kitchen je namreč odet v krščansko izpoved junaka z imenom Pentinent One, le da v tej igri ne spremljate neke tople pripovedi s srečnim zaključkom, ampak se boste ob igralni izkušnji čudili dejstvu, da lahko eno telo izbruhne ven takšno količino krvi.
Religiozna krvava brutalnost so besede, ki bi jih lahko uporabili za kratki opis prvega dela, nič od tega pa se ni izgubilo pri kovanju nadaljevanja Blasphemous 2, ki svojega predhodnika ne preseže samo v igralnih sistemih, ampak tudi na prej omenjenem izrazito nazornem prikazanem nasilju.
Razvojna ekipa: The Game Kitchen
Založnik: Team17
Platforme: PC, PS5, XSX, NS
Nakup: Steam
Datum izida: 24. avgust 2023
Igrano na: PC
NAPOVEDNIK
V bistvu se mi je zdela napoved igre Blasphemous 2 malce prehitra, saj sem ob gledanju prvega napovednika mislil, da je The Game Kitchen samo želel narediti kopijo originala in hitro zaslužiti nekaj dodatnih evrov. Presenečeno pa sem nato ugotovil, da je original izšel leta 2019 in da so zdaj od tega pretekla že štiri leta, kar je čas, ki si ga za produkcijo vzamejo večje AAA igre.
Blasphemous 2 si vsekakor veliko stvari deli s svojim izvirnikom, zato ne bi bilo napačno mnenje, da je tole samo malce širši samostojni dodatek. Podoba zopet ostaja zavita v retro pikslasto podobo, ki pa je kljub svojemu videzu izjemno podrobna in je daleč od tega, da bi bila grda. Zopet bo v glavno vlogo stopil Pentinent One, ki še nima dovolj samokaznovanja, zato si želi trpljenja tudi v nadaljevanju. Nasproti se bo treba postaviti božanstvu Miracle, ki lahko nadzoruje življenja navadnih smrtnikov, zaradi česar bo moral Pentinent One zavihati bodeče rokave, si na glavo zopet povezniti prometni stožec in se spustiti skozi vrsto stopenj, ki jih bomo gledali od strani gledanega pogleda, na poti pa bo treba premagati ovire, preskakovati prepade in se soočati z vrsto različnih sovražnikov.
Blasphemous 2 že takoj na začetku pokaže, da je sicer podoben svojemu predhodniku, a da ga bo treba igrati malce drugače. Že po nekaj korakih se nam namreč ponudi opcija izbira treh različnih orožij, vsako od teh pa s sabo potegne svoj igralni slog in vsebuje svoje posebne napade. Sam sem se odločil za ogromno macolo, tu imenovano War Censer, ki ima izjemno dolg doseg in z vsakim udarcem povzroči veliko trpljenja, na voljo pa sta tudi bodali Sarmiento in Centella ter sablja Ruego Al Alba. Odločitev za orožje sicer ni dokončna, a z začetno izbiro bo treba živeti kar nekaj časa, saj šele kasneje odklenete prej pozabljeni orožji, nakar lahko preklapljate med njimi in se tako pripravite za vsako dano situacijo.
Igranje se od prvega dela ni preveč spremenilo. Blasphemous 2 združuje prvine Soulslike in Metroidvania žanrov, kar pomeni hudo nevarne nasprotnike, omejeno količino stekleničk zdravja in nadzorne točke, ki nam obnovijo dobrine in krepost, a je treba to plačati s ponovno oživljenimi nasprotniki. Je pa drugi del hudo bolj razvejan od prvega in v tipičnem slogu Metroidvania naslovov imate že takoj na začetku na izbiro več poti, nekatere od teh pa so zaklenjene, dokler naš junak ne pridobi novih sposobnosti. Izgubimo se lahko zelo hitro, zato je dobrodošla možnost zemljevida na katerem si lahko označimo tiste najbolj pomembne točke.
Meso igranja se bo vrtelo okoli pretepanja. Raznovrstnost sovragov bi bila lahko malce večja, saj igra na posamezno stopnjo oziroma pot do šefa poseje z nekako tremi različnimi sovražniki, ki jih nato meša med sabo ali pa jih preobleče v posebne barve, čeprav se tudi novopreoblečeni sovragi bojujejo na enak način kot originalne verzije. Proti njim je treba zamahovati, včasih počakati, da nehajo z udrihanjem in se odprejo za naš napad, nakar jih krvavo usmrtimo. Na koncu nas za nagrado čakajo šefi, ki predstavljajo pošten izziv in se med sabo ne kopirajo, tako da bo za vsakega treba izgruntati pristop. Tule se najbolje obnese mentaliteta Dark Souls iger: pri vstopu v areno nekaj časa opazujemo šefa, dokler ne ugotovimo njegovega vzorca napadov, nakar se spravimo v akcijo. Pri napadanju bomo lahko izrabljali svoje posebne sposobnosti, pridno pa se bo treba tudi izmikati napadom, kar naredimo s frajerskim drsenjem po tleh.
A tista največja privlačnost Blasphemous 2 ostaja njena vizualna podoba, ki jo lahko označim samo za groteskno. Že same stopnje nam dajo moreč, gotski vtis okolice, nakar srečamo tudi prijateljske NPC-je, ki so na trpljenje božjih muk že tako navajeni, da jim je to postalo že v užitek. Čeprav gledamo v pikslasto podobo so nekatere situacije, ki jih srečamo naravnost nagnusne in morda je ravno nejasna podoba tisti glavni krivec, da mi je včasih postalo neudobno – tistega kar ne vidiš potem zapolniš z lastno domišljijo. H grajenju vrhunske moreče atmosfere veliko prispeva tudi zvok, ki je odličen. Moja kopija igre za recenzijo se je zaradi nekega razloga zagnala v španskem jeziku, kar ne vem ali je bilo namerno ali zgolj po naključju. Vendar pa se je izkazalo za odlično idejo, saj sem ohranil španske govorce in spremenil samo podnapise v angleške in tako sem na koncu dobil še večjo poglobljenost v avanture fantazijske španske inkvizicije.
Skratka, Blasphemous 2 je velik napredek v primerjavi z originalom in za uživanje drugega dela vam ni potrebno poznati dogodkov iz prvega dela. Nekaj manjših napak sicer ostaja, vendar pa je jasno, da je The Game Kitchen z vsako igro boljši, zato upamo, da se spravijo oblikovati naslov iz še kakšnega drugega žanra – tokrat morda celo v 3D obliki, kjer nam grotesknosti ne bi dopolnjevala lastna domišljija.
