Je lahko film predolg? To vprašanje je že dolgo debata filmskih privržencev in mnenja niso vedno enaka. Nekateri pravijo, da ni pametno režiserja omejevati in da bi končna minutaža morala biti tolikšna, kolikor pač traja, da je izpolnjena njegova vizija. Spet drugi pravijo, da tudi režiser mora imeti nekega nadzornika, ki ven izreže nepotrebne scene in tako na ekran pripelje bolj prečiščeno zgodbo.
Sam sem zagovornik teze, da dober režiser ne potrebuje šefa, saj sam dobro ve, kdaj zgodba dobro teče in kdaj je v njo vrinil preveč nepotrebnih scen, zaradi česar se dogajanje povsem upočasni, gledalec začne vmes gledati v telefon, nakar izgubi zanimanje ali pa celo zaspi, nekateri pa zaradi tega preprosto odnehajo z gledanjem. Tempiranje dogodkov je za dobro zgodbo zelo pomembno in ta problem ni lasten samo filmskemu svetu, saj ga najdemo tudi v igrah. Ena novejših iger s to težavo je bila God of War Ragnarok, kjer so ustvarjalci vztrajali pri neprekinjeni kameri, ki nas je nato peljala iz ene scene v drugo, a problem pri temu je bilo, da smo morali vmes spremljati cel kup dolgočasnih potovanj, ki bi jih drugače prekinili nalagalni zasloni.
In ta problem ima očitno tudi zadnja stvaritev legendarnega režiserja Martina Scorseseja, imenovana Morilci svetne lune, ki se te dni predvaja po kinih. Stvar ima sicer dobre ocene, saj boste bolj težko našli Scorsesejev izdelek, ki bi se mu kdo upal podati slabo kritiko, a če malce beremo med vrsticami recenzij lahko vidimo, da se je kar nekaj kritikov spotaknilo ob njegovo dolžino.
Morilci cvetne lune so namreč gigantski izdelek, ki v dolžino traja kar 3 ure in 26 minut. To je kar veliko žuljenja riti znotraj kino sedeža in je bila prva stvar, ki me je odvrnila od gledanja filma znotraj kinematografa. Pri tako dolgih filmih je sicer navada, da je predvajanje vmes ustavljeno in si gledalci lahko privoščijo nekaj premora, nakar lahko zopet napolnijo rezervoarje kokic in izpraznijo zaloge urina in se spet vrnejo v gledanje. A to hkrati pomeni, da si je treba za ogled takšnega izdelka rezervirati celo popoldne, kar pa je zame osebno preveč in če se bom že lotil ogleda takšnega titanskega dela, bom to storil v naročju domačega kavča, zato bom raje počakal, da zadeve preide na pretočni servis Apple TV+.
Dolžina filma načeloma ni prevelik problem, če je stvar pravilno tempirana. Takrat ure kar letijo mimo in si na koncu presenečen, da si eno stvar gledal toliko časa, vmes pa nisi niti enkrat začutil potrebo po gledanju v telefon. Tudi Scorsese zna spočeti takšne stvari, saj me je denimo njegov film Volk z Wall Streeta pred televizorjem držal polne tri ure in to ob dvakratnem ogledu.
another thing i love about killers of the flower moon is how little it uses dramatic plot twists. scorsese lays everything out in front of you to the point where, by the 1.5 hour mark, nothing surprises you anymore. the evil is just expected.
— luca (@adultbuttman) October 21, 2023
A glede na recenzije Morilci cvetne lune ni narejen iz takšnega testa. Gledalci in kritiki se glede na ocene na Rotten Tomatoes in IMDb sicer strinjajo, da je to čudovit film, ki pa bi mu bilo pametno odsekati vsaj kakšno uro – če ne celo več. Resnična zgodba o plemenu Osaga, ki je na začetku 20. stoletja doživelo serijo umorov na račun svojega premoženja, ki so ga pridobili preko zemlje, polne nafte, je sicer zanimiva, a razpotegnjena in ni jih malo, ki je vmesno dogajanje označilo za preprosto dolgočasno. Pred kamerami sicer nastopajo velika imena tipa Leonardo DiCaprio, Robert De Niro in Lily Gladstone in čeprav so ti svoje naloge opravili z odliko, tudi njihovim največjim oboževalcem začnejo presegati neskončni dialogi, ki zgodbe ne peljejo naprej. Primer tega je denimo izjava zgoraj: kako film nima nobenih preobratov in presenečenj in da je zlo preprosto pričakovano. To se sicer sliši dobro na papirju, ampak gre kdo res gledati film samo zaradi tega? Da se bo divil nad strukturo filma celo popoldne in vmes ne bo doživel nobenega res zanimivega dogajanja, saj so vse skrivnosti že vnaprej razložene?
In čeprav filma še sam nisem ugledal, tem mešanim kritikam verjamem, saj sem bil že podvržen Scorsesejevemu dolgovezenju. Njegov zadnji film Irec mi je bil namreč obupno dolgočasen in razpotegnjen, zato sem ob dejstvu, da režiser zopet dela na 3 ure in pol dolgi odisejadi samo zavil z očmi in čeprav ga še vedno štejem za najboljšega režiserja na svetu je morda zdaj, v njegovih poznih letih, morda res napočil čas, da nekdo udari po mizi in njegova dela skrajša v bolj kohezivne izdelke, ki bodo krajši, a jih bomo zaradi tega z veseljem pogledali večkrat.
