The Irishman – moje osebno razočaranje leta 2019

Sem velik oboževalec mafijskih filmov. Vraga, če bi me postavili pod vprašanje, kateri je moj najljubši film vseh časov, bi se po tehtnem premisleku na koncu odločil za Goodfellas, v Sloveniji znan pod imenom Dobri fantje.

Vedno znova gledam in v zvezde kujem tudi Sopranove, ne morem pa niti mimo odličnega Casinota. Oba Botra sta moja Biblija, medtem ko je zadnji tak res odličen film iz mafijske branže zame bil The Departed.

Kako potem ne bi bil navdušen nad The Irishmanom, ki je nastal pod režisersko taktirko legendarnega Martin Scorseseja, ta pa je v film nabral same ikonske igralce mafijskega žanra kot sta Robert De Niro in Al Pacino, tipu pa je celo uspelo iz pokoja privabiti Joe Pescija?

Čeprav vam The Irishman ne bo dogajal, si ga splača pogledati samo zaradi Joe Pescijeve vrnitve na velike zaslone.

Toliko bolj vzpodbudno je bila najava, da je Netflix Martinu dal praktično neomejeno kasico denarja, ker pa je film izšel samo za pretočni servis, se režiserju ni bilo potrebno ubadati z dolžino filma in je lahko celotno zgodbo povedal, brez da bi se sekiral glede bolečih riti v kino sedežih.

Z ogledom sem odlašal dolgo časa, saj sem si moral najprej rezervirati dober del popoldneva. Film je namreč dolg kar tri ure in pol, a če ste si kdaj ogledali Goodfellas, potem veste, da ure minejo kot bi mignil in si človek na koncu samo želi še več.

A žal je The Irishman pogrnil na celi črti in na koncu sem ostal s trdim, ki ga lahko samo žalostno gledam in malček pobožam. Večmesečno rajcanje me je pustilo povsem razočaranega in dejansko jeznega in na koncu sem lahko v prazno posodo kokic odložil robček, prepojen s solzami.

Filmu bi pasalo nekaj mlajše krvi, ki bi razgibalo dogajanje.

Kako je Scorseseju uspelo zajebati takšen nabor kvalitetnega igralskega talenta mi ni jasno niti približno. The Irishman je namreč dolgočasen, razvlečen, begajoč in ne vsebuje praktično niti ene zapomljive scene.

Zgodba se vrti okoli resničnih dogodkov in spremlja zgodbo Frank Sheerana (De Niro), ki se je iz druge svetovne vojne vrnil živ in zdrav, nato pa ga je usoda pripeljala do varovanja mafijskih interesov, zatem pa je začel delati kot varovanec slavnega sindikalista, ki je slišal na ime Jimmy Hoffa. Štorija nas nato pelje skozi več desetletij: od Frankovega povezovanja z mafijo, do njegovega prijateljstva s Hoffo, celotno potovanje pa je spremljano iz njegovega orisovanja dogodkov iz sodobnega časa. Saj veste, ni Scorsese film, če si ne slišimo karakterjevega razmišljanja in sprotnega pripovedovanja.

Sliši se zanimivo, kajne? Na papirju mogoče in morda bo film veliko bolj dogajal zgodovinarjem, ki so seznanjeni glede Jimmy Hoffe in skrivnostnega dogajanju okoli njega. Scorsese nam tokrat želi prikazati bolj politično obarvano zgodbo, kjer si moči merijo sindikalisti in politiki, v ozadju vseh teh dogodkov pa si zaslužke nabira dobri stari organizirani kriminal.

Nekaj dogajanja je okoli družinskega življenja glavnega karakterja, a je ta del, kljub titanski dolžini filma, razvit samo polovičarsko.

Žal pa je zadeva popolnoma brez tempiranja dogodkov in zapomljivih prizorov. Morda je to moja krivda, saj sem pričakoval neko bolj izpostavljeno kriminalno zgodbo, kjer bi mafijci z zanimivim prijemi pritiskali na lokalne politike in iz njih iztiskali denar. Dobil pa sem v bistvu cel kup posedanja, kjer glavni karakterji momljajo bled dialog ter vožnje z avtomobili. Vsake toliko se zgodi kakšen umor, a je ta brez neke substance, še posebej zato, ker so stranski liki oz. tisti redki zlobneži orisani površinsko in mi je bilo za njih skoraj povsem vseeno. Frank pristopi do nekoga, brez teatralnosti potegne pištolo, ga parkrat ustreli in v naslednjemu kadru odvrže pištolo v morje. Kje je suspenz? Kje je ustrahovanje tipa konjska glava v postelji? Kje je kakšna močna ženska vloga kot je recimo jezna žena, ki ne more prenašati moževo dvojno življenje? Kje so legendarne vrstice, kot je Pescijevo spraševanje: “What do you mean I’m funny?”?

Pesci je glede na svoj pokoj svojo vlogo opravil z odliko, a je zame ostal povsem neizkoriščen. Čuti se, da ima tip sinergijo z De Nirom, a kaj ko je njun dialog sestavljen iz tega, da Pesci čez cigaretni dim nekaj zaupa De Nirotu in ta mu pokima. Vem ja, treba je prikazati realistično zgodbo, a gledam film in ne dokumentarec. Poleg tega je režiserju to že večkrat v preteklosti uspelo z odliko, tako da ne razumem zakaj v temu filmu velja takšna turobnost in dolgočasje.

Film sicer želi prikazati Frankovo žongliranje mafijskih obveznosti z družinskim življenjem, a so njegovi najbližji povsem porinjeni v ozadje, tako da jih praktično ne razločiš med sabo. Nič bolje se ne godi z drugimi karakterji. V filmu je prisoten Harvey Keitel, ki ima par vrstic in priznam, da si nisem zapomnil niti imena njegovega karakterja, niti zakaj je bil sploh v filmu.

Digitalno pomlajevanje v vsej svoji gloriji: gledamo The Irishmana ali sceno iz Call of Dutya?

The Irishman rad skače med dvema obdobjema, ko so bili naši glavni karakterji mlajši in tistim obdobjem, ko je bila zgodba Jimmy Hoffe že zaključena. Zato so na obrazih De Nirota in Pescija uporabili tehniko digitalnega pomlajevanja, a to močno doda vsesplošni zmedi.

Čeprav tehnologija ni zanič in je impresivna (čeprav bi potrebovala še par let za razvoj), ne naredi tako velike razlike, da bi človek na prvi pogled vedel, ali gleda sedaj starega ali novega Franka. Računalnik lahko odpravi gubice, a ko vidiš premikanje in držo karakterja vidiš, da se pred kamero sprehaja 70 letni možakar. Zato so bili nekatere scene, kjer se je končno zgodila akcija, že kar malce komične, kot je denimo spodnja katastrofalna scene “mladega” De Nira, ki se spravi pretepsti lokalnega trgovca, kateri je v resničnemu življenju verjetno še enkrat mlajši od njega. To nenehno preskakovanje me je celo pripeljalo do tega, da praktično nisem več razločil njegove družine: “Čakaj, katero obdobje je zdaj to? Je to Frankova hčerka ali njegova žena?”

Igralci so več ali manj opravili svoje delo solidno, a nekih presežkov tu ni. De Niro je Franka želel malce poživiti z jecljanjem, Pesci pa je tokrat bolj umirjen gangster, ki spoštovanje do sebe od drugih zbuja samo s tem, da se pojavi v sobi. Tu je še Pacino, ki je bil soliden v vlogi Hoffe, čeprav sem v nekaterih scenah dobil občutek, da gledam njegov karakter iz filma Vonj po ženski.

Ena od redkih svetlih točk je sam konec, ki je prekleto žalosten in na nazoren način prikaže, kako je lahko kriminalno življenje lahko dobičkonosno in polno spoštovanja, a samo dokler si obkrožen z drugimi kriminalci. Ko enkrat pristaneš v zaporu ostaneš sam, brez najbližjih, ki bi ti dajali uteho, dokler ne izdihneš še zadnjega diha.

Zavedam se, da se z mojim mnenjem veliko ljudi ne bo strinjalo. The Irishman je bil celo močen kandidat za Oskarje in na IMDb-ju drži oceno 8.2, čeprav na koncu ni zmagal ničesar. Vsak ima lahko seveda svoje mnenje, a zdelo se mi je prav, da svoje res veliko razočaranje izrazim, saj sem res pričakoval nekaj, kar bi mi dalo povod, da se poslovim od vseh teh legendarnih igralcev, ki so verjetno še zadnjič sodelovali pri takšnemu projektu.

Vseeno pa mi zagovorniki filma dovolite eno vprašanje? Povejte mi eno zapomljivo sceno iz The Irishmana, ki bi se lahko postavila ob bok drugim gangsterskim filmom tipa Boter in Goodfellas. Ker jaz vam lahko samo iz teh filmov in celo Departeda naštejem kopico kadrov, ki si jih še zdaj kdaj ogledam na YouTubu, medtem ko bi si scene iz The Irishmana zavrtel samo takrat, ko bi potreboval nekaj za hitrejše zapiranje vek.

The Irishman je tako na koncu samo žalostno povprečen. Ni povsem zanič, a bolj boli to, da ni odličen.

Vaša reakcija na recenzijo?

BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: [email protected]

Povzetek ocene

The Irishman je obetal veliko, a dostavil zelo malo. Eden redkih filmov Scorseseja, ki si ga verjetno ne bo več predvajal nikoli. Škoda.

Sveže recenzije

Pokémon Sword and Shield: Isle of Armor – dobra ideja, ki pa ji zmanjka zagona

Pokemon - največja medijska franšiza na svetu, z vrednostjo skoraj 100 milijard dolarjev, ki jo dandanes pozna že prav vsak. Zgodba se...

Desperados III – Recenzija | Ubij, umri in ponovi – po kavbojsko

Te pri zaznavi naslova Desperados ni zgrabil napad nostalgije? Potem v začetku tisočletja najverjetneje nisi imel priložnost igrati sijajne kavbojske strategije Desperados:...

2 KOMENTARJI

  1. Glede na to, kakšen oboževalec filma Goodfellas trdiš da si, ne bi pri pričakoval, da se boš trikrat oz. vsakič zmotil pri njegovem imenu. Se pa v večini strinjam z recenzijo, film je precej negledljiv.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!