Originalni Alan Wake iz leta 2013 ni bil neka blazna prodajna uspešnica in to ne zaradi tega, ker bi mu manjkala kakšna močna marketinška kampanja. Preprosto igra ni bila res neka zadeva, ki bi se zapisala v anale igričarske zgodovine, saj je sicer ponujala dokaj unikatno zgodbo, vendar pa so bili igralni elementi nekam nerodni: večino časa smo preživeli med tekanjem po gozdu in mestih, medtem ko nas je zasledovala tema, naši nasprotniki pa so bile v temo odete človeške figure, ki smo jim najprej preko svetilke odstranili sence, nakar smo jih s pokalicami poslali v onostranstvo.
Navkljub temu pa sem original in njegove dodatke preigral do sedaj trikrat, čeprav za to nimam nekega posebnega razloga. Preprosto mi je bilo nekaj hudo privlačnega pri mestecu Bright Falls, ki ga obsede neka zla sila, nakar se grozota postopoma stopnjuje, dokler ne zaobjame vsega pred sabo. Kot oboževalec knjig Stephena Kinga in serije Twin Peaks sem se tako v njegovem objemu počutil kot doma in sem gojil kar nekaj pričakovanj za njegovega naslednika.
Po skoraj desetih letih čakanja je zdaj 2. poglavje končno prispelo v moje roke in moram priznati, da je razvijalec Remedy ohranil svoj talent kovanja unikatnih igralnih izkušenj, čeprav se je vmes malce zapletel z nekaterimi igralnimi vložki, ponagajala pa mu je tudi optimizacija.
Razvojna ekipa: Remedy Entertainment
Založnik: Epic Games
Platforme: PS5, PC, XSX
Nakup: Epic Games, PS5
Datum izida: 27. oktober 2023
Igrano na: PS5
VIDEO RECENZIJA
Takoj na začetku je treba povedati, da je tole direktno nadaljevanje originalne zgodbe in čeprav vam tehnično ni treba poznati preteklih dogodkov, vsebuje zgodba toliko referenc na preteklost, da vas ob nepoznavanju teh čaka bolj plitva izkušnja. Tako je dobro vedeti, kaj je Alan Wake počel vsa ta leta nazaj, ko se je enkrat zadrl na ženo, zaradi česar si je nakopal večno trpljenje znotraj nepredirne teme, ki mu je praktično uničila um. Pametno je preigrati tudi ločen dodatek American Nightmare in se podučiti o tem, kdo presneto je Mr. Scratch in zakaj je ta videti kot kopija Alana.
A domača naloga se tu ne konča, saj je Remedy v preteklosti obljubil, da bo zdaj vse svoje igre postavil v isto vesolje in s tem se ni hecal. Veliko vlogo v drugem delu igrajo tudi dogodki iz njihove ločene igre Control. S tem ne mislim, da boste vsake toliko naleteli na kakšno skrito referenco – v igri lahko denimo srečamo znanega hišnika Ahtija, ki tudi tule nas vleče s svojimi bizarnimi, finsko obarvanimi iztočnicami, organizacija FBC pa se v nekem trenutku kar pojavi v igri in prevzame nadzor nad preiskavo dogajanja znotraj bizarnega mesteca in za povrh v roke vzame našega priljubljenega pisatelja. Mislim, da je Remedy tule že kar malce pretiraval, saj sem zaradi vsega tega včasih dobil občutek, da igram nek dodatek za Control in ne nadaljevanja skoraj deset let starega izvirnika.
Pretiravali so tudi na drugih področjih. Ker je Remedy finski razvijalec je bilo v njihovih preteklih naslovih zabavno odkriti kakšno referenco na finsko kulturo in Ahti je ravno zaradi tega izpadel tako bizarno, unikatno in zaradi tega privlačno. Alan Wake 2 to zdaj navije do maksimuma in čeprav naj bi se igra dogajala na območju Severne Amerike, se zdi, kot da smo zatavali v neko finsko komuno. Praktično vsak prebivalec nosi nordijsko ime, tu so reference na nordijske bogove in ko prvič pridemo v neko naselje nas prebivalci najprej povabijo na uživanje znotraj savne. Ubogi Ahti se tako nekako izgubi v vsej tej poplavi referenc na nordijske dežele, zaradi česar malce utrpi tudi atmosferičnost.
Za razliko od prvega dela Alan Wake 2 omogoči preigravanje skozi oči dveh junakov, med katerima lahko nato prosto menjamo, čeprav za to niti nimamo nekega posebnega razloga. Novinka Sage je agentka FBI-ja in z njo igro tudi začnemo, spremlja pa jo njen detektivski kolega Casey, ki ga je odigral kar šef Remedyja Sam Lake, medtem ko mu je glas posodil nihče drug kot James McCaffrey – tip, ki je 20 let nazaj nastopil v vlogi Max Payna in da, tudi na to igro boste notri našli cel kup referenc.
Saga je prišla s partnerjem preiskati umor in preiskave okolice, kjer je bilo najdeno truplo, to nato odpeljejo v lokalno mrtvašnico, nakar to oživi in enega policista ubije in nato pobegne ven, s tem pa se sproži dogajanje, ki v resničnost potegne še Alana Waka, ki končno zadiha nekaj svežega zraka, a se nočnih mor niti približno ni rešil. Težave ne povzroča samo vedno zasledujoča tema, ampak tudi kult, ki to časti in je v svoje naročje priklical lep delež prebivalcev, ki se spet obnašajo kot da je vse v najlepšem redu, čeprav je jasno, da za lepimi besedami nekaj skrivajo.
Uvod v vso to dogajanje je presneto dolg, saj boste na začetku kar nekaj časa pokurili med tekanjem iz ene lokacije na drugo, svet pa je zdaj malo večji kot prej in omogoča nekaj stranskega raziskovanja. Sicer stranske poti postrežejo zgolj s surovinami in kakšnim dodatnim dialogom, tako da pri pretikanju kotičkov ne boste ven odnesli kakšne pametne nadgradnje, a če vas res zanima zgodovina sveta Alana Waka potem boste zadovoljni tudi z zbiranjem časopisnih izrezkov.
Ker tokrat nastopamo tudi v vlogi policistke se je Remedy odločil v igro vnesti tudi nekaj detektivskega raziskovanja. Saga se lahko kadarkoli hoče preseli v svoj um, ki je videti kot malce večja soba, nakar na steni med sabo povezuje sledi, dokler ne pride do določenih zaključkov. Če ste mislili, da se boste ob tem počutili kot nek detektiv, potem vas moram razočarati, saj v bistvu samo lepite listke ob fotografije, dokler jih ne nalepite dovolj, da Saga ne pride do neke sledi. Včasih nam sledi zmanjka, zato Saga začne uporabljati svojo posebno sposobnost videnja skozi oči drugih, tako da lahko določene zaključke potegne kar iz riti, s tem pa se izgubi še tisto malo občutka, da smo res nekakšen detektiv.
Poleg tega je tega povezovanja sledi in profiliranja ljudi odločno preveč. Praktično ob vsakem pobranem predmetu ali fotografiji se je treba ustaviti, stvar povezati v umu in nato spet nadaljevati do naslednje točke. Ob tem se hitro razblini tempo in suspenz, kar bi morala biti gonilo tega naslova.
Ko končno nehamo čvekati in gledati vmesne sekvence se lahko tudi malce streljamo. Akcija ni nič posebnega in se igra podobno kot prejšnji naslovi, le da je Alan Wake 2 začel kopirati igre Resident Evil, zato smo s surovinami omejeni in streliva ni na pretek. Tako kot prej moramo sovraga najprej obsijati z lučko, nakar ga parkrat ustrelimo in to je to. Akcije je veliko manj kot prej, saj redkokdaj naletimo na več kot dva sovražnika naenkrat, tem pa boleče spet manjka raznovrstnost: pač pokamo figure, ki so odete v temo in te vam skoraj nikoli ne ponujajo kakšnega resnega izziva.
Prej omenjeno preklapljanje likov ni nujno, a vsake toliko je pametno zamenjati glavnega junaka. Vsak od njiju namreč vsebuje svojo zgodbo in stil igranja, zato lahko pri vztrajanju na enem liku tam doživite finale, nakar že mislite da je vsega konec, a vas čaka še drugi del zgodbe v vlogi drugega junaka. Preigravanje skozi Alanove oči je povsem drugačno kot pa tista zgodba, ki jo izkusimo preko Sage, saj je Alan ujet v temi in tu je dogajanje povsem odbito in mestoma res unikatno: namesto da bi čas zgubljali pred neko tablo, lahko preko tipkanja spreminjamo scene in okolico, kar mestoma izvrže res bizarna dogajanja, ta pa okrona odlična pevska točka, obarvana s plesom in finskim rock n’ rollom.
Remedy je precej opeval grafično podobo igre, ki bi jo sam označil za dobro, a spet ni to nekaj takšnega, zaradi česar bi človek mrzlično kupoval RTX 4090. Stvar sem preigraval na konzoli PlayStation 5, kjer sta na voljo dva grafična načina: en ponuja višjo ločljivost, a nižje sličice na sekundo, drugi pa nudi ravno obratno. Pri obeh je problem, da več kot očitno v ozadju dela neka tehnika preračunavanja slike, ta pa včasih izdavi naravnost odurne rezultate, včasih pa je tako dobra, da ob zamorjeni podobi res dobiš občutek, da sodeluješ v epizodi serije True Detective. Igra se mi sicer ni rušila, a sem naletel na dva primera hrošča, ki nista želela sprožiti dialoga, nakar je pomagalo samo ponovno nalaganje shranjenega položaja, kar zna biti tečno, saj shranjevalne točke niso ravno pogoste.
Alan Wake 2 je v redu zadeva, ki pa me v prvi polovici igranja ni zares navdušila. Predvsem zgodba novinke Sage me ni preveč vlekla v dogajanje, odzivi oseb pa se tam čutijo nerealistično: “Oh, je pravkar nekdo oživel in umoril nekoga pred mojimi očmi in nadnaravne stvari dejansko niso izmišljotine? Kul, kam gremo na kavo?”. Prav tako so mi najedali tako imenovani “jump scare-i”, kjer vam nenadoma pred ekran nekaj skoči in zraven zavrešči, kar je res poceni trik ustvarjalcev grozljivk. Preigravanje skozi oči Alana Waka mi je po drugi bolj prijalo, saj je Remedy dostavil res unikatne stopnje in suspenz je bil na račun več igranja in manj stanja pred tablo boljši, čeprav sta bila streljanje in raznovrstnost nasprotnikov še vedno podpovprečna.
Celokupno gledano je Alan Wake 2 dostojno nadaljevanje kultnega originala, ki se ponaša tudi s pošteno dolžino 20 ur. Lep posladek za Noč čarovnic je tole in upamo, da nam na potencialni tretji del ne bo spet treba čakati skoraj celo desetletje.
