Sem velik oboževalec franšize Prince of Persia in čeprav je serija Assassin’s Creed nekakšen naslednik idej, ki nam jih je Ubisoft preko Perzijskega princa predstavil daljnega leta 2003, v svojo igralno formulo ni preselil čisto vsega, kar je iz The Sands of Time naredilo takšno legendo, da se te spomnimo še 20 let kasneje.
Medtem ko čakamo na polnopravno predelavo igre The Sands of Time nam je Ubisoft ponudil nekaj pokušine v obliki igre Prince of Persia: The Lost Crown, ki je v bistvu manjši projekt narejen bolj zato, da igralce opomni na to desetletja staro franšizo in nekako imamo občutek, da založnik od nje ni pričakoval neke bajne uspešnice. A glej ga zlomka, studio Ubisoft Montpellier je dokazal, da znotraj francoskih pisarn še vedno lahko najdemo nekaj originalne ustvarjalnosti in The Lost Crown je pravi svež veter Ubisoftove ponudbe, ki se je čisto predolgo zanašala na samo štampanje novih Assassin’s Creedov.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Ubisoft Montpellier
Založnik: Ubisoft
Platforme: PS5, PC, XSX
Nakup: Ubisoft Connect, PS5
Datum izida: 18. januar 2024
Igrano na: PS5
Če vas morda skrbi, da bi morali za uživanje igre The Lost Crown prej preigrati kakšnega od začetnih delov serije, potem je ta strah odveč. Nova igra namreč vsebuje povsem svežo pripoved, ki se osredotoči na sedem legendarnih vojščakov izpod ceha Immortalov, naša naloga pa je rešiti princa Perzije z imenom Ghassan, a ta ni tisti, ki smo ga spoznali preko prejšnjih delov. Tokrat ne bomo nastopali v vlogi plemstva, ampak bodo naši gumbi nadzorovali dejanja mladega bojevnika Sargona, ki se pri Immortalih še želi dokazati, na odpravi pa mu dela družbo še šest drugih herojev, ki jih boste nato med raziskovanjem stopenj večkrat srečali, ti pa vam bodo včasih pomagali, včasih pa vam zna kdo od njih zasaditi nož v hrbet.
Zgodba sama ni neka mojstrovina in je dokaj predvidljiva, vmesne sekvence pa so narejene v stilu komajda premikajočih se kadrov, ki so sicer lepi za ogled, a jih velikokrat srečamo pri naslovih, za katere je bil odrejen premajhen proračun, da bi gledali resnično režirane vmesne sekvence. Kljub temu je vse skupaj dovolj dobro, da vas potegne v meso dogajanja, ki so tule bojevalne in platformske sekvence in jih izvajamo v tipični maniri iger žanra Metroidvania.
Do sedaj bi vam moralo že postati jasno, da The Lost Crown ni kakšen tretjeosebni naslov, ampak boste akcijo spremljali iz strani v nekakšnem 2,5 D pogledu. To pomeni, da se lahko sicer premikamo samo naprej in nazaj, vendar pa stopnje vseeno vsebujejo globino, zaradi česar so videti čudovito, le da teh delov ne moremo raziskati. Grafično na sploh je The Lost Crown videti odlično in stvar je veselje igrati na OLED zaslonih: stopnje so raznovrstne in kljub stranskemu pogledu izgledajo epsko, živobarvno shemo kristalčkov, ki jih najdemo med raziskovanjem ali pa ti padejo iz riti padlih nasprotnikov pa dopolnjujejo kratke spektakularne sekvence naših specialk, ki se jih ob gledanju enostavno ne moreš naveličati.
The Lost Crown vsebuje veliko bojevanja, ki je za ta tip igre že od začetka presenetljivo napreden – celo bolj od visokoproračunskih Assassin’s Creed iger. Naš junak lahko zamahuje z dvema mečema, sproža težke udarce ali pa se pri pretepanju zanaša na kombinacije udarcev: s hitrim tekom lahko podrsamo po tleh in nato preko nog nasprotnika dvignemo v zrak, kjer ga nato dobro premikastimo in naknadno zalučamo v tla. Kasneje dobimo dostop do novih udarcev in orodij in med vsem tem kombiniranjem pretepaških potez sem se malce spomnil na serijo Devil May Cry, saj sem tudi tam nasprotnike premetaval po celi sobi in so bili ti dlje v zraku kot pa na tleh.
Sčasoma dobimo dostop tudi do posebnih specialk, ki jih sprožamo preko merilnika, ta pa vsebuje več stopenj. Lahko denimo sprožimo uničujoč udarec ali pa preko puščice izstrelimo smrtonosen izstrelek, prav pa nam pride ustvarjanje posebnega bazenčka za zdravljenje, ki je tu še kako potrebno. The Lost Crown namreč niti približno lahka igra in od štirih težavnosti, ki jih izberete na začetku, sem se v svoji dobri 20 urni izkušnji dodobra namučil že ob normalni težavnosti. Z udarci in specialkami je tako treba pametno razporejati in dobro jih je prihraniti za šefe, ki pa mi presenetljivo niso povzročali toliko težav, se bo pa treba naučiti njihovih napadov in za njihovo odpravo uporabiti prave prijeme.
Ubisoft si je pri snovanju igre kar nekaj idej sposodil od drugih razvijalcev. Tu je denimo omejena zaloga zdravilnih flašk, ki jih nato lahko obnovimo samo pri okoli razporejenih zlatih drevesih do katerih pelje zlata sled in ni treba biti kakšen poseben detektiv, da na tem mestu vidiš vplive Elden Ringa. Raziskovanje stopenj, ki omogočajo veliko horizontalne in vertikalne svobode pa spomni na Hollow Knight, le da smo tule na začetku malce manj zmedeni, saj mapo dobimo brez kakšnih nadgradenj, kasneje pa se lahko naokoli tudi teleportiramo.
Drugi del igre se vrti okoli platformskih izzivov, ki bi si jih dejansko želel več kot pa bojevalnih segmentov. Pri teh je treba namreč izrabiti svoje spretnosti premikanja, skakanja in uporabo posebnih moči, to pa je včasih treba spariti z reševanjem ugank. Platformske uganke začnejo hitro pridobivati na težavnosti in če se boste kdaj želeli dokopati kakšne odročne skrinje, potem bo treba pametno kombinirati skoke in posebne moči kot je denimo tista, ki ustvari kopijo Sargona in je pomembna za razreševanje nekaterih neobhodnih ovir. Vrtenja časa tule ni in če kje pademo na kakšno ostro past nas igra samo preprosto povrne na zadnjo stabilno platformo in nam pogoltne nekaj zdravja, smrt pa nas nato vrne na zadnje obiskano drevesce.
The Lost Crown je bolj globoka izkušnja kot pa sem na začetku od nje pričakoval. Poleg prej omenjenih bojevalnih kombinacij moramo tudi nadgrajevati orožja, našemu junaku pa dvigamo statistike preko obeskov na ogrlici, ki jih ne moremo kar navešati po mili volji, saj je prostor omejen, tisti bolj napredni obeski pa zavzamejo veliko prostora. Prostor na ogrlici lahko sicer razširimo, kot tudi to lahko naredimo za zdravilne napitke, ki jih lahko vzamemo s sabo na odpravo, a je to umetno omejeno in pogojeno z napredkom glavne zgodbe, kar je škoda, saj sem se zaradi tega dolgo sprehajal s polno vrečo kristalov, ki jih nisem imel kje zapraviti.
Prince of Persia: The Lost Crown je igralna izkušnja, ki me je prijetno presenetila in čeprav navadno nisem pristaš Metroidvania žanra, me je tale stvarca hitro potegnila v dogajanje, ki me ni izpustilo vse do ugleda zaključne odjavne špice. Upam, da bodo dobre kritike zbudile tega založnika, ki nam je včasih znal redno dostavljati svežo in unikatno zamišljeno vsebino in da to ne bo edina odprava Sargona, ki si zasluži tudi povsem svojo tretjeosebno igro, z še večjim proračunom.
