Mislim, da ne bo nikogar presenetilo, da sem ljubitelj iger s kartami. Zato je Hellcard pritegnil moj pogled, saj bi naj šlo za napreden pristop do klasičnega roguelike kvartopirstva. Kljub preprostemu konceptu nudi zanimivo izkušnjo: preživi 12 stopenj, sestavljenih iz naključnih temnic, pri tem pa odklepaj nove sopotnike, karte in artefakte, ki ti bodo pomagali soočiti se z vedno močnejšimi sovražniki.
Obljubljajo torej svežino v žanru, ki daje občutek, kot da je že preživel vrhunec pred dobrimi 5. leti. Občutek imam, da se koncept RPG kartanja v 2024 počuti že zlajnano. A to ni prekrižalo načrtov razvijalcem te igre z unikatnim stilom, postavljene v svet fantazijske papirnate mreže iger, znane kot “Paperverse”, katera bo vsebovala več iger tega poljskega razvojnega studia. Moji prvi vtisi s tem razvijalcem in z njim povezano univerzo so zelo obetavni. Trenutno obstajata sicer zgolj dva naslova na koncept “živega” origami papirja, a oba sta bila dobro sprejeta med igralno bazo.
Razvojna ekipa: Thing Trunk
Založnik: Skystone Games, Surefire.Games
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 1. februar 2024
Cena: 16,79 €
Zvrst: Roguelike bojevanje s kartami
Delal bi krivico, če bi dejal, da je Hellcard kljub enostavnemu konceptu preprost ali netaktičen. Čeprav se na začetku soočaš zgolj z mizernimi odločitvami, se težavnost hitro poveča, naključna narava vsakega novega teka pa pomeni, da se je potrebno sproti prilagajati glede na razmere.
Začneš z izbiro enega od treh junakov – bojevnika, lokostrelca ali čarovnika. Ti osnovni razredi, drugače imenovani tudi kot “kostumi”, se izboljšujejo z igranjem, kar pa vzame nekaj časa. Obstaja pa tudi veliko drugih razredov, do katerih lahko dostopaš sredi igranja. Že kmalu po začetku dobiš na izbiro tri sopotnike, izmed katerih izbereš tebi najljubšega in le-ta ti bo nato stal ob strani vse do bridkega (prezgodnjega) konca. Naenkrat lahko nadzoruješ tri junake, in najbolje je imeti ravnotežje med napadalnimi in obrambnimi sposobnostmi, saj ima vsak tip junaka svojevrstne sposobnosti.
S to brezvoljno skupino mučenikov se tako odpraviš na lov za slovesom in bogastvom. Pred tabo stoji 12 nadstropij, polnih sovražnikov, ki se bodo tvojim junakom rade volje postavili po robu. Zato boš primoran pljuniti v roke in napeti konice prstov, saj lahko vsaka sekunda odloča o življenju ali smrti… ali pa tudi ne.
Celoten sistem bojevanja je namreč potezen. Imaš določeno količino energije, ki jo lahko uporabiš za igranje kart, ki povzročajo škodo, te okrepijo, oslabijo sovražnika ali dodelijo ščit tvojim junakom. Vsaka faza bo idealno mešanica drezanja in ščitenja pred nepridipravimi, saj bi ti rade volje uresničili mokre sanje; poslati pustolovca v onostranstvo. Zato pazi, saj energije ni na voljo za vse, kar želiš opraviti vsako rundo. Zato je seveda v ospredje postavljen poseben tip, ki je pomagal mnogim vojaškim genijem skozi zgodovino, kot so Aleksander Veliki, Cao Cao in Sun Tzu. Govorim seveda o fitnesu možganskih celic.
Sovražnik te bo številčno prekašal bolj kot zmešani kupci trgovine z elektroniko na črni petek, a ne predaj se še! Resda so grdavži razporejeni okoli tebe, ne le to, drznejo si tudi premikati po bojišču, medtem, ko si ti postavljen v vlogo lipovega boga! A nič za to, še bo čas za kardio, prva naloga je manjšanje njihove številčne prevlade. Različni razredi imajo v rokavu popolnoma drugačne ase, zato boš lahko zgolj upaš, da boš ob pravem času dobil na razpolago tistega, ki ga potrebuješ.
Čeprav na prvi posluh izgleda, kot da o tvoji usodi odloča zgolj sreča, temu ni popolnoma tako. V vsakem nadstropju (razen šefovskih spopadov) lahko izbiraš med dvema sobama. Vsaka bo imela tudi naključno dodelitev nagrad, ki vključuje orožarno za izboljšanje kart, taborišče za zdravljenje ali sobo z zakladi oziroma novimi kartami. Na koncu vsakega nadstropja prejmeš tudi dragulj, ki ga lahko uporabiš kot valuto za nakup specifičnih nagrad. Artefakti so stalni odklepi, ki jih lahko izbereš pred samim tekom in doprinesejo ti razne koristi, kar je ključno za meta-napredek v Hellcard.
Vendar se igra še vedno lahko čuti pristransko. Večina mojih poizkusov se je končala na petem ali šestem nadstropju. Sovražnik ti na višjih stopnjah ne prepusti niti sekunde miru za okrevanje in lahko se zavedaš, da te ne bodo zgolj prekašali, nekateri bodo imeli tudi ogromne zaloge zdravja. A na srečo je igranje napeto in v veliki meri zabavno tudi med izgubljanjem. Kot je običajno pri meta-napredku, je vsak nov odklep nadvse zadovoljujoč, saj postajaš vedno močnejši.
Široka paleta sovražnikov, sopotnikov in urokov naredi Hellcard raznolik in zanimiv, tudi ko postane frustrirajoč. In verjemi mi, da ima res veliko stvari, ki jih boš moral razumeti. Prav tako je treba upoštevati, da imajo mnogi sovražniki učinek protiudarca in te bodo rade volje treščili nazaj, v kolikor jih ne ubiješ s samo enim udarcem. To velja tudi za napade, ki ciljajo več tarč in ti lahko povzroči ogromno sivih las, v kolikor nisi previden in ne bereš sposobnosti sovražnikov.
Grafično nisem povsem prepričan v videz igre. Svet papirnatega origamija, vendar lahko prihaja do težav pri razlikovanju med pošastmi, saj sploh v skupini izgledajo precej podobno, medtem ko so dizajni junakov večinoma dobri, barviti, vendar ne preveč polni samega sebe. Dobra je tudi zvočna podloga, čeprav nikakor ne izstopa, zato ne pričakuj kakovosti na ravni polnega AAA naslova.
Zaključek
Razsodba
(+) Navdihujoča drugačnost
(+) Nagrajuje taktično razmišljanje
(+) Zadovoljujoč meta-napredek
(+/-) Ne izstopa iz zlate sredine
(-) Odvisnost od sreče
(-) Trpi za ponavljajočimi se stopnjami in sovražniki
