Suicide Squad: Kill the Justice League, najnovejša stvaritev Rocksteady Studios, je razdelila igralno skupnost že od samega začetka. Je popoln primer, kako lahko žive storitve izčrpajo vso energijo iz igralne izkušnje. Zgodba, liki in igranje se gibljejo od dobrega do fantastičnega, vendar misije hitro postanejo dolgočasne, svetle točke zbiranja nove ter razburljive opreme pa zasenčene zaradi mnogih pomanjkljivosti. Štorija ter osebnost dobesedno izhlapita, ko prideš do konca dokaj kratke zgodbe.
Kljub ogromni količini začetnega zanimanja ob prvotni napovedi, je po razkritju igralnih posnetkov vsesplošno mnenje postalo ledeno hladno kot atmosfera, ko Mr. Freeze začne znova stokati o svoji ženi. Namesto, da bi nova igra sledila znanim stopinjam trilogije Batman Arkham, so ta korak namenili tipičnim napakam looter-shooterjev. Ne le to, zraven so vključili tudi mnogo drugih klišejev iger, katere pogosto kmalu po izidu pristanejo na življenjski podpori. Ampak je Suicide Squad res tako slab, kot mnogi trdijo? Ali lahko ta pogumna ekipa nepriljubljenih zlikovcev uspe, kjer so superjunaki spodleteli.
NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Rocksteady Studios
Založnik: Warner Bros. Games
Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 30. januar 2024
Cena: 69,99 €
Zvrst: Tretjeosebna akcijska avantura
Kodo do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
Suicide Squad se začne z izjemno zabavno predstavitvijo igralskih likov, ki jih nato dobiš v nadzor. Deadshot, Harley Quinn, Captain Boomerang in King Shark so verjetno najmočnejša točka igre, vsak od njih je zelo dobro realiziran in, kot bi pričakovali od skupine zlikovcev, malce čuden. Od tega, kako Deadshot z neizmerno natančnostjo izstreljuje smrtonosne strele, do Harley Quinn, ki s svojim zmešanim temnim humorjem doprinaša smeh med neprestano akcijo. Ne pozabimo na Captain Boomeranga, ki s svojimi pogosto neprimernimi izjavami obarva okolje, in na King Sharka, ki igra podobno vlogo kot Drax v Varuhih galaksije.
Izmenično delovanje med liki v vmesnih prizorih je vedno zabavno opazovati, ne glede na to, ali gre le za šaljive pripombe, fizične reakcije na dogajanje ali pa popolno neupoštevanje klasičnih herojskih stereotipov – na primer, ko jih super zlobnež zaslišuje, kje se nahaja skupina superjunakov in to brez dlake na jeziku takoj izdajo, da rešijo svojo kožo.
Vedno so zabavni, vsaj v vmesnih prizorih. Enako velja tudi za Amando Waller, ki jo tukaj spektakularno odigra Debra Wilson, katero morda poznaš kot Cere Jundo iz Fallen Orderja. Vsi so dobri v svoji vlogi, vključno z vrnjenimi liki, kot je Pingvin in razni superjunaki (z izjemo Batmana), vendar so glavni štirje in Waller resnično najbolj opazni.
Prav tako vse izgleda fantastično! Gre za izjemno lepo igro, ki teče pri 60 sličicah na sekundo in vse neprestano ostane lepo ter tekoče. Na PS5 nisem opazil veliko zatikanja, niti ob ogromni količini dogajanja na zaslonu. Samo mesto je presenetljivo omejeno za igro z odprtim svetom, saj si omejen na relativno omejeno območje, z alarmantno veliko lobanjo, ki zlovešče plava v ozadju.
Sam Metropolis ni v najboljšem stanju, saj je uničen zaradi Brainiacovega spreminjanja prebivalstva v svoje privržence. V ta namen se je lotil tudi večine Lige pravičnikov. Če tega nisi uganil že po naslovu, bo na tebi, da jih odstaviš s položaja živih zemljanov (in nezemljanov).
Borba je precej izvrstna, razen nekaj nadležnih malenkosti. Je izjemno hitra in odzivna, ima veliko globino ter prilagodljivost preko sposobnosti in opreme. Neprestano moraš ostajati v gibanju, da se izogneš prihajajočim napadom – resnici na ljubo, sposobnosti premikanja so to, kar naredijo največjo razliko med igralnimi karakterji. Ampak seveda ne gre brez pomanjkljivosti, največja izmed katerih je, da so sovražniki precej enaki vse od začetka do konca, brez velikih presenečenj.
Tudi nekateri šefi so me razočarali, pogosto se zanašajo na iste vrste napadov in se obnašajo podobno kot klasični zlobneži. Tudi zadnja borba pred končanjem igre je bolj kot ne že videna, manj dodelana različica že prej srečanega frustrirajočega šefa.
S tem pa se razočaranje še ne konča. Med prebijanjem skozi misije in borbo s številčnimi, neizprosnimi sovražniki, se kmalu pričneš zavedati, da so misije postale bolj enolične od Batmanove garderobe. Tudi med plenjenjem štaba lige pravičnikov sem enostavno razmišljal, kako zabavneje bi bilo biti Batman in zbirati Bat-trofeje.
Sama zgodbena nit je sicer dokaj dobra, čeprav je nadzor uma Brainiaca imel nadležen učinek, da je Batmana spremenil v monologirajočega negativca, ki se je iz enega najpametnejših in pretkanih oseb tega sveta preobrazil v slinastega bebčka, ki komunicira prek komunikacij, katere sovražnik zlahka prestreže. Naredi nekaj nepričakovanih stvari, a po drugi strani vrže taktičnost na stran in si vzame čas, da ti nasproti postavi padle člane Lige pravičnikov, enega za drugim. Resnično so grozeči, zlasti Superman, ampak iz taktičnega aspekta gre za golo bedarijo, zakaj se nate ne spravijo s skupnimi močmi.
Vse skupaj se zdi dosti lažje, kot bi moralo biti. To, kar je recimo v trilogiji Arkham vzelo več 10 ur za raziskovanje in iskanje, je tukaj relativno hitro dovedeno na konca. Celotna zgodba mi je skupno vzela dobrih petnajst ur pred dosegom končne igre, ko naslov ‘Ubij ligo pravičnikov’ postane skoraj nepomemben. Ko so premagani, se osrednja zgodba upočasni in igranje postane še bolj monotono ter dolgočasno.
Čudno je, kako zelo malo stranskih misij igra vrže predte skozi začetno zgodbo, razen podpornih misij. Te nadgradijo razne storitve v štabu, kot je recimo pomoč Pingvina pri izdelavi orožja. Obstajajo trije tipi misij z zelo preprostimi cilji, vendar so omejitve, ki jih pogosto postavljajo na tvoj slog borbe, nadležne in izčrpavajo užitek.
Igro obišče tudi Ugankar, da pusti svoje… no, ne moreš jih res imenovati uganke, po vsem zemljevidu. Ugankarjevi motivi so zelo tanki. Zdi se, da je v tej igri izgubljen, še posebej, ker so nagrade, uganke in izzivi premikanja neosebne in dolgočasne. Sosednje uganke se lahko sprožijo tudi na koncu katerega vmesnega prizora, kar malce pokvari te trenutke, in vse skupaj je precej umetno. Služi zgolj raztezanju časa igranja.
Ko se spustiš v končno igro, se na zemljevidu pojavi še več dejavnosti, vendar so le-te še vedno zgolj rahle variacije že obstoječih, čeprav s prostovoljnimi težavnostnimi stopnjami, da izboljšajo sistem nagrad. Na koncu igre sem bil precej razočaran, saj konec zgodbe sovpada z vrtincem ponavljajočih se dejavnosti, ki bi jih odigral le, če bi bil v resni stiski. Da ne omenjamo tega, kako se ena glavnih značilnosti, ki naj bi te držala v igri – pridobivanje boljše opreme; spremeni v obupno lovsko igro, kjer se na koncu vedno znova vprašaš: “Je to res vredno?”
Samo nadgrajevanje opreme je v celoti povprečno, vendar s svetlimi točkami. Tukaj so legendarni predmeti z močnimi učinki, ki lahko znatno spremenijo tvoj stil igranja, vendar je njihovo število majhno. Zato zanimanje počasi upade, saj se nova oprema večkrat ponavlja, z zgolj izboljšanimi osnovnimi karakteristikami. Obstajajo različne ravni plena, vendar so legendarne in infamne (v bistvu nabori predmetov, ki dodelijo bonus) edine stvari, ki resnično štejejo, sploh na višjih stopnjah. Vse dejavnosti, ki ne vodijo v boljšo opremo, se tako končajo kot izguba časa, kar je katastrofalno za igro, ki sama sebe označuje kot “looter-shooter”.
Razsodba
(+) Solidna osnovna zgodba
(+) Igralni karakterji so raznoliki in zabavni
(+) Soliden bojni sistem
(+) Gladko delovanje na PS5
(+/-) Povprečen sistem plenjenja
(-) Razočaranje na področju super-junakov
(-) Ponavljajoče se igranje
(-) Ne uvede nič res novega in dobrega
(-) Nezanimivi sovražniki
