Depresivne pripovedi in okolice znotraj iger naravnost obožujem, bonus pri temu pa je slovanski pridih dogajanja, ki se mi nato še bolj vtisne v spomin. Grajenje takšne depresivne atmosferičnosti je izjemno težka naloga, ki jo je v zgodovini uspešno opravilo zgolj nekaj razvijalcev, a ko so ti uspešno premagali vse izzive smo iz tega dobili legendarne naslove tipa Stalker: Shadow of Chernobyl, Disco Elysium in dvojec iger Gothic.
Sveži naslov The Thaumaturge je že pred izidom kazal ogromno potenciala za uspešnico, ki bi se lahko vsaj približala zgoraj omenjenim naslovom. Za razvojem namreč stoji poljski studio Fool’s Theory, ki je pred tem izdal samo en naslov Seven: The Days Long Gone in zdaj so se bili pripravljeni zares dokazati s Thaumaturgom, ki je na področju originalnih idej resda dostavil kar nekaj impresivnih dosežkov, a na splošno je tole naslov, ki se ne bo zapisal v anale igričarske zgodovine.
NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Fool’s Theory
Založnik: 11 bit studios
Platforme: PC
Nakup: Steam
Datum izida: 4. marec 2024
Igrano na: PC
The Thaumaturge nas postavi v vlogo detektiva Wiktorja, ta pa se znajde sredi alternativne zgodovine 20. stoletja, kjer je Rusija razširila svoje cesarstvo tudi skozi Poljsko in njena prestolnica Varšava je zdaj zapadla pod ruski vpliv. Trmasti Poljaki novih lastnikov ne marajo preveč in ta nenaklonjenost je obojestranska, zaradi česar se širom dežele čuti lakota, pomanjkanje zaupanja do soseda in na splošno je vse skupaj videti kot sod smodnika, ki samo čaka na prižig in ogromno državljansko uporništvo, ki bi proizvedlo cel kup civilnih žrtev.
Naš junak Wiktor sicer nima nekih resnih političnih ambicij, saj pripada redu thaumaturgov, to pa so nekakšni detektivi, ki svoje sledi in sklepanja ne delajo samo na podlagi logike, ampak jim pri tem izdatno pomaga tudi magija. Wiktor lahko pregleda predmete in iz njih izlušči čustva, ki jih je ob njihovem držanju imel nek NPC, nakar iz tega sestavljamo sledi, dokler na koncu ne pridemo do nekega zaključka, čemur sledi pogovor z osebo, ki jo trenutno raziskujete.
Detektivka je daleč od kakšnega resnega raziskovanja v stilu igre Return of the Obra Dinn, vendar pa vseeno vsaj malce popestri začetno dogajanje, ki je presneto počasno in je sestavljeno v bistvu iz veliko branja okoliških knjig in dnevnikov, pogovarjanja z osebami in iskanja sledi. Kramljanje z raznimi osebami ponuja različne dialoge in pri teh se lahko odločamo, ali bomo do določene osebe nesramni ali prijazni, kar nam nato odklepa ali zaklepa nadaljnji potek pogovora. Čvekanje je sicer daleč od globine kakšnega Disco Elysiuma in vtis občasno pokvarijo glasovni igralci, ki so slišati naravnost amatersko in se ob določenih trenutkih ne morejo točno odločiti, v katerem naglasu bi tokrat vrteli besede.
Raziskovanje in pogovarjanje je tako zgolj povprečno, kar je pri tej zadevi problem, saj The Thaumaturge resda vsebuje tudi potezno bojevanje, a tudi to je zgolj zadostno in pri njem ne boste razvijali kakšnih taktičnih bitk, ki bi jih prilagajali raznim vrstam nasprotnikov. Nasproti stoječi sovragi so namreč premalo raznovrstni, saj tole ni čisto fantazijski RPG, tako boste v večini primerov pretepali navadne ljudi, ki so pač malce drugače oblečeni in vihtijo različna orožja. The Thaumaturge je v svoji srži RPG in med igranjem boste nabirali izkušnje, ki jih boste nato vlagali v različna razvojna drevesa kot so Mind, Deed, Word in Heart, s tem pa boste vplivali na pogovarjanje in boj. Vendar pa kljub temu bojevanje ni preveč vznemirljivo, saj se odločate med lažjimi in težjimi udarci, ti pa se razlikujejo na hitrost in kdaj ste lahko na vrsti znotraj linije poteznega izmenjavanja napadov.
K sreči boj lahko popestrijo demoni Salutorji, ki jih boste nabirali tekom igranja, vsak od teh pa ima svoje prednosti in slabosti. Nasprotniki sicer niso preveč brihtni, tako da vam niti ni treba preveč mešetariti s Salutorji, a včasih se lahko zaplete, ko nam pot prekriža sovražni Thaumaturge in takrat bitke vsaj malce pridobijo na ostrini. Salutorji so mi bili zagotovo največja privlačnost tega naslova, saj so oblikovani izjemno domišljavo in se razlikujejo glede na kulturo trenutnega Thaumaturga, ki jih vihti: v praksi to pomeni, da bodo na eni strani stali poljski demoni, ki bodo nato napadali Djinna iz islamsko obarvane zapuščine.
Sama zgodba nas sicer lepo pelje skozi okvirno 15 urno potovanje, ki pa bi lahko imelo malce več stranskih nalog oziroma česarkoli, ki bi razbilo monotonijo pogovarjanja, iskanja sledi, sklepanja in vnovičnega pogovora, ki ga občasno nato prekinejo nevznemerljivi boji. Se je pa Fool’s Theory odlično odrezal pri grafični podobi, saj nam The Thaumaturge navrže izjemno depresivno okolico, kjer je kakšen živobarven odtenek bolj posledica hrošča kot pa namenske odločitve razvijalca. Med raziskovanjem boste naleteli na mnogo naravnost depresivnih elementov in zamorjenih NPC-jev, ki rešitve svojih problemov vidijo na koncu vrvi z zanko.
The Thaumaturge bi tako označil za povprečen naslov, ki od igralca zahteva kar nekaj potrpežljivosti in zaradi tega zna marsikdo nad igranjem obupati še preden razišče vse igralne mehanike. Ob igranju sem naletel tudi na nekaj manjših težav z zatikanjem, a te stvari bodo verjetno sčasoma odpravljene preko posodobitev, saj igra sčasoma načrtuje prehod tudi na konzole. V prid ji govori tudi cena 35 €, kar za dobrih ducat ur igralne izkušnje ni slabo, morda pa se splača počakati na še bolj celokupen paket, ki bo vseboval kak dodatek in boljšo optimizacijo.
