Realnočasovna strategija Warcraft 3 iz leta 2002 je pri nekoliko starejših igralcih še danes predmet obujanja toplih spominov na čas, ko je razvijalec Blizzard postal oziroma se je približeval statusu največjega imena igričarske industrije. Težko je razumeti, kako je bil Warcraft 3 za svoj čas naravnost prelomen, saj je Blizzard v svoje roke vzel žanr realnočasovnih strategij in prečistil njegove mehanike in nam tako ponudil igro, ki se je sicer ni bilo težko priučiti, a je za mojstrovanje zahtevala kar nekaj učnih ur.
Warcraft 3 nam je ponudil tri različne kampanje, vsaka od teh pa se je igrala skorajda povsem drugače, saj so ljudje, orki in nemrtvi vsebovali svoje specifične enote ter lastne unikatne mehanike grajenja in vzdrževanja baz. Nakar je bil tu še večigralski vidik, ki je bil za mnoge še bolj pomemben kot pa enoigralska izkušnja, saj so bile posamezne strani tako dobro uravnotežene, da je bilo moč zmagati z vsako od njih in ne bi bilo napačno razmišljanje, če bi Warcraft 3 označili kot za tisti temelj, iz katerega se je rodil sodobni ešport. Ravno v tej strategiji se je namreč rodil prvi mod Defense of the Ancients oziroma Dota, nakar je majhni razvijalec Riot to idejo preselil v ustvarjanje igre League of Legends, Valve pa je kupil pravice za DOTA 2.
Kakor so vse te stvari bile prelomne, pa ob obujanju spominov včasih pozabimo na neverjetno zgodbo, ki jo je takrat Blizzard pričaral skozi tri samosvoje kampanje. V začetku 2. tisočletja so bile strategije sicer popularne, a niso bile ravno nek medij za podajanje zapomljive zgodbe – Age of Empires 2 je sicer pred tem pokazal, da je v tem segmentu potencial in ni jih malo, ki je iz njegovih kampanj potegnil kar nekaj znanja iz zgodovine.
A Blizzard je naredil spremembo tudi na tem področju, saj smo skozi kampanjo spremljali sila zanimivo zgodbo, ki se je pričela s princem Arthasom Menethilom, ki je na začetku pravi pravičnež, a skozi korupcijo meča Frostmourna čedalje bolj začne začne zavračati naučene lekcije reda paladinov, dokler na koncu ne spočne ultimativnega izdajstva.
Če morda še niste preigrali kampanje Warcrafta 3, potem je morda bolje, da tu prenehate z branjem in se lotite igranja, saj je zgodba, kljub svoji starosti, še danes vredna vaše pozornosti, Blizzard pa zaključek kampanje ljudi, orkov in nemrtvih pospremil z daljšo, visokoproračunsko vmesno sekvenco, ki je bila za svoj čas naravnost neverjetna.
Mnenja so med veterani deljena, saj ima vsak od nas svojo omiljeno sekvenco, a osebno se mi je najbolj v spomin vtisnila tista, ki jo dobimo ob koncu prve kampanje. Arthas, povsem pod vplivom Frostmourna, se takrat vrne domov in njegovo ljudstvo ga sprejme z odprtimi rokami. Nakar Arthas stopi pred svojega očeta, kralja Terenasa, ki pa ga nato zabode z mečem in najavi konec kraljestva ljudi.
Celotna sekvenca je dolga manj kot tri minute, a naravnost neverjetno je, koliko je Blizzard sem notri strpal subtilnosti, neverjetnih kadrov in odličnega glasovnega podajanja. Ko Arthas stoji sredi ceste in nanj dežujejo cvetovi rož, mu ena od njih pade na dlan, ki jo zlobni princ najprej pogleda in nato zavrže, kar nakazuje tudi na to, da zavrača ljubezen svojega ljudstva, ki mu zdaj ne pomeni nič. Nakar je tu tisti vstop v dvorano s prestolom, kjer najprej slišimo njegovo glasno hojo, nakar vrata skoraj odletijo s tečajev, kamera pa ujame Arthasove črne škornje, ki jih na vrhu krasijo lobanje: smrt je prišla v kraljestvo ljudi.
In na koncu je tu seveda še očetomor, ki ga vidimo samo preko igre senc, nakar krvava krona pade na tla in najavi zaključek ne samo človeške kampanje, ampak na splošno konec človeške rase.
Težko je povedati, kako je bila ta sekvenca za svoj čas udarna in spremljanje nje preko katodnega monitorja se mi je tako vtisnilo v spomin, da sem jo pred kratkim znova poiskal in bil znova nad njo navdušen. Da je bila stvar pomembna se je zavedal tudi Blizzard, zato je sčasoma okoli nje zgradil nekaj dodatne zgodbe. Ko naprimer Arthas vstopi v dvorano ga spremljata še dva pribočnika, ki sta bila takrat povsem neznana, Blizzard pa je kasneje razložil, da sta bila to Falric in Marwyn, ki ju nato lahko srečamo tudi v MMO igri World of Warcraft.
Tudi WoW na ta pomemben zasuk štorije Warcrafta ni pozabil: dvorano lahko obiščete znotraj igre in sicer se nahaja pred vhodom v Undercity: če tam dobro poslušate, lahko slišite dialog, ki smo ga slišali v originalni sekvenci, na tleh pa lahko najdemo celo malce krvi, ki jo je za sabo pustila krona.
In zdaj me po pisanju tega članka čaka obvezno ponovno nameščanje igre Warcraft 3, saj je za nostalgike kot sem jaz, to preprosto neka igralna izkušnja, ki se je ne moreš naveličati. Kdo ve, morda tokrat celo obnovim naročnino na World of Warcarft in se spustim v preigravanje Classic strežnikov, nakar bom v dodatku Wrath of the Lich King končno ugledal zaključek Arthasove zgodbe.
