S franšizo Mario Kart se nisem bližje spoprijel vse od časov konzole Nintendo 64, in ta je bila tudi prva, ki sem si jo lastil. Ob tistem naslovu sem preživel mnogo ur in, čeprav mi je bila stvar zabavna, ne bi nikoli pričakoval, da bo osmi del takšnega dirkanja postal tako popularen, da ga bo Nintendo spravil skozi dve generaciji konzol, vmes pa se bo prodalo toliko izvodov, da bo tole postal najbolj prodajan naslov v zgodovini tega podjetja.
Mario Kart je torej velika zadeva in zato ni presenetljivo, da je naslednika osmega poglavja Nintendo hranil za splavitev nove konzole Nintendo Switch 2. Mario Kart World je tako postal edina večja ekskluziva, ki jo lahko igrate ob nakupu te nove konzole – in tega izziva se ne ustraši. Dobili smo namreč izjemno zabavno dirkačino, ki bo prijala tako tistim, ki s takšnimi naslovi nimajo izkušenj oziroma so jim igre na splošno povsem tuje, kot tudi veteranom serije, ki bodo nato svoje mojstrovanje različnih prog prenesli tudi v večigralske obračune.
V bistvu sem se ob najavi Worlda spraševal, kam lahko sploh še Nintendo zapelje to serijo, saj je že prejšnji del ponujal toliko zabavne vsebine, da se je enostavno nisi mogel naveličati. Seveda to velja samo za tiste, ki imajo dirkanje radi, in če vam to ni po godu in imate v svojih Nintendo ekskluzivah raje neko zgodbo ali platformske izzive, potem Kart ne bo za vas. Tole je namreč golo dirkanje, ki si ne daje opravka z ničemer drugim – in to zadevi lahko štejem samo v plus. Strah me je namreč bilo, da bo Nintendo želel preveč inovirati in bi s tem izgubil tisto glavno privlačnost te serije, ki se vrti okoli vožnje po prisrčno obarvanih progah, vmes pa se lahko zabavate sami ali pa v družbi prijateljev, ki jim ravno pred ciljno črto od zadaj spustite uničujočo želvo ter jim kažete pravi ali virtualni jezik, medtem ko jih prehitite.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Nintendo
Založnik: Nintendo
Platforme: NS2
Nakup: Povezava
Datum izida: 5. junij 2025
Cena: 79,99 €
Takšna izkušnja vas čaka tudi tule in, čeprav ste nemara pristaš večigralskih dirk, je najprej pametno pokukati v enoigralsko izkušnjo, ki je odlična. V začetnem meniju si lahko izberete standardni igralni način Grand Prix, nato vas čaka izbira dirkača iz res širokega seznama Nintendovih ikon, potem samo še izberete moč motorja, ki tu služi kot nekakšna težavnost, in že si lahko izberete turnir, ki vas bo popeljal skozi širok seznam dirk – te pa se bodo vedno odvile na dobro zamišljenih progah.
Kot rečeno, nazadnje sem se s to serijo srečal na konzoli Nintendo 64, zato sem tule debelo gledal, ko se je naenkrat na progo zapeljalo 24 različnih dirkačev, in začetek dirke je bil zato vedno kaotičen, saj se želijo vsi izboriti za najvišja mesta, pri čemer prav pride tudi pravočasno gasiranje, ki ti prinese dodatni pospešek. Vsi se tudi rinejo, da lahko poberejo svoj kos kockastih vprašanj, ki vam nato dajo bonuse pri dirkanju – naenkrat pa lahko na sebi držite dva. Bolj ko ste na repu kolone, boljša orožja boste dobili, medtem ko vožnja na vodilni poziciji prinaša svoja tveganja, saj se bodo tisti najbolj nevarni izstrelki zapodili ravno proti vam – vi pa pred tem kakšne resne obrambe nimate.
Vožnja je napeta od začetka do konca, saj vam bodo pozornost jemale tudi same proge, ki so izjemno žive, in okolica je včasih preprosto tako čudovita, da malce pozabiš na držanje plina. Mimogrede – tu moram pohvaliti opcijo v nastavitvah, ki omogoči samodejno pritiskanje na gas, saj tega itak držite neprestano in, glede na to, da so dirke dolge, vas lahko začne kmalu boleti prst. Prelestna okolica tam ni samo za okras, saj vsake toliko na progo stopi kakšna nevarnost, ki se ji je treba izogniti, obenem pa je obvezno skočiti tudi na tiste dele proge, ki vam dajo začasni pospešek. Potem so tu raznorazne bližnjice in novost, ki vaš mali bolid vrže na tirnice, po katerih nato lahko drajsamo v slogu Tonyja Hawka. Vse to prinaša svoje minuse in pluse, a glavno je, da se skozi cilj pripeljete na čim višjem mestu.
Tudi če na kakšni dirki ne dobite zlate medalje, to ne pomeni takojšnjega poraza. Točke se namreč med dirkami seštevajo, zato še vedno lahko na naslednji preizkušnji svojo uvrstitev popravite. Dirke tokrat niso strogo ločene na kroge – nekatere med njimi so takšne klasične preizkušnje, a velikokrat se boste preprosto vozili iz ene točke do druge, kar tudi pomeni, da si ob prvi vožnji preprosto ne morete niti približno zapomniti, kakšne trike lahko izvajate na določeni preizkušnji. Težavnost sicer ni pretirana – osebno nisem že leta preizkusil te serije in sem si kljub temu izbral najmočnejše bolide ter zmagal skoraj vsako dirko, a spet – včasih so za najvišjo stopničko odločale stotinke. Z uspešnim dirkanjem ne boste odklepali samo pokalov, ampak boste dobivali tudi cekine in odklepali nove dirkače ter dodatne bolide, tako da imate vedno razlog, da se potrudite kot prvi zapeljati skozi cilj.
Grand Prix ni edini igralni način, ki ga lahko preizkusite. Poleg tradicionalnega dirkanja na čas lahko zdaj sodelujete tudi v načinu Knockout Tour, ki bi ga lahko označil za nekakšen dirkalni battle royale. V tej dirki se peljete od ene točke do druge, na vsakem odseku ceste pa se morate uvrstiti na določena mesta, drugače ste lahko izločeni. Napetost začne proti koncu pošteno naraščati – in to že v enoigralskem načinu, medtem ko je med dirkanjem z drugimi živimi igralci stvar še bolj adrenalinska in hkrati presneto nalezljiva.
Edini minus pri celotni izkušnji mi je bil igralni način Free Roam. To je namreč Nintendov poskus dirkanja v odprtem svetu, kot ga poznamo iz serije Forza Horizon. Morda je ravno Free Roam razlog, da so proge tokrat tako dolge in široke – in te proge zdaj lahko prosto raziskujemo, kadarkoli se nam že zahoče: preprosto pritisnemo tipko in že smo osvobojeni mej, ki nam jih je prej začrtala posamezna proga. Problem je edino to, da v tem svetu nimaš kaj zares početi. Sicer lahko srečaš ostale dirkače, a teh ni možno pozvati na spontano dirko, niti ne boste v teh odprtih stopnjah naleteli na kakšne večje skrivnosti. Obstaja sicer nekaj manjših izzivov, vendar so ti tam bolj zaradi lepšega, in na splošno sem se tega brezglavega raziskovanja hitro naveličal.
A Free Roam ni glavna poanta tega naslova in o njem lahko razmišljamo zgolj kot o dodatku, ki ga je pač Nintendo vključil zraven kot bonus. Dirkanje in zabava sta ostala na visokem nivoju in, čeprav Mario Kart World stane kar 80 €, si to cenovno nalepko tudi prisluži – še posebej glede na dejstvo, da je to naslov, ki mu bo Nintendo ponudil še ogromno posodobitev in ima že zdaj dovolj vsebine, da se lahko ob dirkanju zabavate mesece, če ne celo leta.
