Razvojni čas AAA videoiger je dandanes res že nenormalno dolg, in to še posebej velja za tiste igre, kjer poskuša razvijalec med dvema poglavjema radikalno spremeniti igralno formulo, saj mora potem temelje igralnosti praktično postaviti na novo. A tudi dokaj varna nadaljevanja zdaj zahtevajo veliko več časa kot nekoč: dober primer tega je igra God of War Ragnarok, ki je v bistvu zgolj razširjena ideja prvega dela, a je razvijalec Santa Monica zanjo vseeno potreboval pet let.
Na enak način nam je zdaj razvijalec Sucker Punch dostavil nadaljevanje igre Ghost of Tsushima iz leta 2020, ki mu je nadel ime Ghost of Yōtei. Namesto moškega protagonista zdaj nastopamo v vlogi bojevnice Atsu, raziskujemo pa zopet deželo starodavne Japonske, ki je sicer spet čudovita, a dejansko se mi je med igranjem kampanje zaradi ponovnega obiska iste dežele zdelo, da sem to že vse videl in da je Yōtei v bistvu samo nekakšna ogromna razširitev. Pred sabo imamo tako še vedno dobro, mestoma odlično kampanjo, ki pa se zdi na trenutke vse preveč podobna prvemu delu, zaradi česar sem si zaželel, da bi Sucker Punch morda lahko šel po korakih serije Assassin’s Creed in nas tokrat odpeljal v povsem ločeno obdobje in civilizacijo – po mojem bi že to močno vplivalo na izbris občutka “že videnega”.
NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Sucker Punch Productions
Založnik: Sony
Platforme: PS5
Datum izida: 2. oktober 2025
Cena: 79,99 €
Da nas bo čakala podobna izkušnja kot v prvem delu, nam je jasno že na začetku. Po kratkem uvodu se nam odpre velik zeleni svet, kjer veter ne počiva, tako da se vsa flora ves čas upogiba v vetru, to pa nam tudi pomaga pri navigaciji sveta, saj tako kot prej mini zemljevida nimamo. Orientiramo se po pišu vetra, ki nas pelje naprej do našega objektiva – dolge poti maščevanja. Ker se ta igra odvija na Japonskem, je očitno tudi tokrat treba narediti klišejski začetni zaplet: zlobna tolpa, imenovana Yōtei Six, naši junakinji v njeni zgodnji mladosti pobije starše, njo pa pustijo za mrtvo. A Atsu je žilava, zato preživi, nakar v odrasli dobi začne lov za morilci, ki so razpršeni po svetu. Preden jih najdemo, bomo morali opraviti kup stranskih nalog in tako odkriti sledi njihove lokacije. Po svetu se bomo sprva sprehajali peš, a bomo kmalu lahko skočili na hrbet konja; ježa skozi pokrajino pa zdaj vključuje tudi cvetna polja, ki našemu konju sprožijo turbo način.
Atsu se malce razlikuje od protagonista iz Tsushime, saj nima nič proti pobijanju nasprotnikov iz zasede in v bistvu sama prezira samuraje. Igralna formula je tako spet razdeljena na skrivanje znotraj naključnega grma in odstranjevanje sovražnikov tako, da nas ob tem nihče ne opazi, ter na divje sekanje vsega živega pred nami. Vsak od teh pristopov ima svoje prednosti in slabosti, zanj pa se bo treba odločiti glede na trenutno situacijo.
Tako je bilo sicer tudi v prvem delu, a tam se mi je velikokrat zdelo šunjanje samo izguba časa, saj sem lahko veliko hitreje odpravil cel tabor banditov s svojo zvesto katano in mi ti niso predstavljali kakšnega posebnega izziva niti na najtežji stopnji Lethal. Tule so stvari drugačne in na splošno se mi zdi Yōtei težja igra. Z igranjem na najtežji težavnosti sem dokaj hitro obupal, saj je velikokrat dovolj že en udarec nevarnejšega nasprotnika in že moramo nalagati shranjen položaj.
Boj nam tokrat ponuja več možnosti za igranje, a bo hkrati zaradi tega treba biti bolj pozoren na dogajanje okoli nas. Atsu namreč v rokah ne drži samo katane, ampak lahko poprime tudi za odachi, kusarigamo, sulico ali pa uporabi kombinacijo noža in katane. Vsako od teh orožij ima svoje razvojno drevo in napadalne vzorce, uporabiti pa jih je treba proti primernim sovragom. Tako je odachi primeren za večje nasprotnike, katano pa potegnemo, ko je nasprotnik enako oborožen. To menjavanje orožij bo treba pogosto izvajati in zdi se mi, da zaradi tega Yōtei rad na vas vrže več valov nasprotnikov, ki vas lahko včasih kar preplavijo. Več je tudi šefovskih obračunov, kjer se z nekom spopadete ena na ena. Tam je treba res biti pozoren na izvajanje pravilnih napadalnih vzorcev, pravočasno izogibanje rdečim napadom in pariranje, ki ima včasih kar krute zahteve glede naše pravočasnosti. Šefovski obračuni me sicer niso pretirano navdušili, saj nasprotniki radi napadajo v zelo hitri kombinatoriki, in ker je na zaslonu kar veliko vizualnih podrobnosti, je včasih težko videti, kdaj je sovražnik zamahnil z orožjem in kako moraš na določen napad reagirati.
Novost pri boju je tudi to, da lahko sovražniki zdaj izbijejo orožje iz naših rok, nakar moramo tega pobrati nazaj ali pa v roke prijeti nekaj drugega. Umrli nasprotnik pa včasih zapusti kakšno sabljo, ki jo lahko poberemo in jo zalučamo v naslednjega grdavža. Naš arsenal orožij poseduje tudi dva različna loka. Vse te stvari, skupaj z oklepom, lahko tekom igre nadgrajujemo, zaradi česar je pametno po svetu pobirati raznorazne surovine.
Pozabil sem omeniti še volčjega spremljevalca. Tega lahko najdemo v odprtem svetu preko stranskih nalog in če jih uspešno opravimo, bomo nadgradili tudi njegove veščine. Živalca nam lahko pride zelo prav, saj nas lahko včasih reši usodnega udarca s strani sovražnika in nenadoma se lahko povsem izgubljena bitka obrne v naš prid.
Mape so spet lepo poustvarjene in predstavljajo idilično starodavno okolico Japonske, ki jo prekinja brutalna vojna. Sicer bi si v svetu želel malce več življenja, saj mnogokrat na poti ne srečamo nikogar drugega kot sovražne tabore in kakega medveda. Res je, da je bilo tako tudi v originalu, a od tega je preteklo že pet let, zaradi česar bi v tem pogledu pričakoval malce več napredka – večjih mest spet ni in največ življenja lahko najdemo v začasnih zaselkih ob gostilni, kjer lahko malce pokramljamo tudi s trgovci. Med našim potovanjem bomo zopet naleteli na kar nekaj stranskih prijateljskih oseb, ki pa mi niso bile tako zanimive kot tiste iz prejšnjega dela. Priznati moram, da mi tudi Atsu ni bila tako všeč kot Jin Sakai, čeprav sta po osebnosti oba čemerna in depresivna. Med podajanjem zgodbe mi tudi ni bilo povšeči neprestano vračanje v preteklost in obujanje spominov, kar me je velikokrat neposredno potegnilo iz akcije in me je mestoma že začelo dolgočasiti.
Grafično je to naravnost čudovita zadeva, ki jo je pravo veselje preigravati na OLED-televizorju. Sicer teksture v primerjavi z originalom niso naredile ne vem kakšnega napredka, a to priča v dobro originalu, ki še danes velja za eno najlepših iger. Res se včasih vprašam, ali lahko glede grafike sploh še kaj naredimo, da bo ta še bolj pristna. Morda bi bilo zato bolj pametno malce več časa vložiti v piljenje animacij, saj so te tukaj dobre, a včasih še vedno vidiš robotsko obračanje spremljevalcev in drugih NPC-jev.
Ghost of Yōtei res ne morem kaj preveč kritizirati, saj je to povsem zadovoljujoča igra, ki bo všeč predvsem oboževalcem originala. Dogodkov iz preteklega dela vam ni treba poznati, saj sta zgodbi povsem ločeni, in moram reči, da sem pričakoval vsaj malce več naveze na preteklo poglavje. Tako smo dobili več istega z izboljšanimi igralnimi mehanikami, kar bo spet za nekatere povsem dovolj, a ne morem se znebiti občutka, da je bil Sucker Punch mnenja, da so nekatere stvari iz prvega dela bile perfektne in jih ni bilo treba izboljševati – s čimer se ne bi ravno strinjal.
Skupno gledano je to dober, mestoma celo odličen naslov, ki bo lepo popestril Sonyjevo knjižnico ekskluziv, ni pa to kakšen tako revolucionaren naslov, da bi samo zaradi njega ljudje tekli v trgovine po svoj izvod konzole PlayStation 5. Vseeno upam, da bo Sucker Punch nadaljeval z ustvarjanjem iger v tej franšizi, a obenem si želim, da bi bil tretji del vendarle malce drugačen in bi se bolj pogumno lotil sprememb igralne formule, saj je potenciala za njen razvoj še ogromno.
