Franšiza Borderlands je med svojim obstojem šla čez nekaj zanimivih sprememb. Razvijalec Gearbox leta 2009 glede prvega dela ni pričakoval tako glasnega odziva publike, a je z njim ugotovil, da si igralci močno želijo akcijskega RPG-ja v slogu Diabla, ki pa ga lahko izkusimo prek prvoosebnega streljanja. Borderlands nam je dostavil ravno to, nato je igro preoblekel v prav poseben risankast, stripovski videz in se s tem za vedno vpisal v igričarsko zgodovino. Gearbox je nato nadkrilil samega sebe z igro Borderlands 2 in kasneje zaspal za volanom s tretjim delom, ki je resda dostavil najboljše igralne mehanike doslej, a je »cringe« humor presegel vse meje, zaradi česar igralci še danes na trojko gledajo zviška.
Osebno se nad zgodbo in komedijo tretjega dela nisem tako zmrdoval kot nekateri drugi igralci, a morda mi manjka elitna sposobnost zaznavanja mej finosti straniščnega humorja, ki je v teh igrah prisoten že od prvega dela. Mi je pa bilo jasno, da je Gearbox na vse načine želel ujeti to preteklo magijo in se je že v zgodnjih najavah zaprisegel, da bo četrti del združil vse najboljše prvine preteklih delov – in zdaj lahko zapišem, da jim je to dejansko tudi uspelo. Borderlands 4 je namreč presneto zabaven naslov, ki sicer ni popoln, a je izpilil igralno formulo do najvišje ravni doslej, komedija pa je zdaj malce bolj umirjena, tako da blebetanje NPC-jev ne bo odvrnilo od splošnega uživanja ob radostni destrukciji živih in robotskih nasprotnikov.
VIDEO NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Gearbox Software
Založnik: 2K
Platforme: PS5, PC, XSX
Nakup: Steam, PlayStation trgovina
Datum izida: 11. september 2025
Cena: 69,99 €
Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
Borderlands 4 me je glede same zgodbe na začetku presenetil, saj sem pričakoval, da me bodo skoraj takoj preplavili že znani NPC-ji iz prejšnjih naslovov, a temu ni tako. Pri pobegu iz zapora nas spremlja povsem nov lik in čeprav nato hitro srečamo Claptrapa, ta ni tako nadležen kot v prejšnjih delih in v nastavitvah celo obstaja možnost njegovega utišanja. Hitro se nam nato odpre širok svet, ki ponuja prosto raziskovanje, in ob tem boste hitro spoznali še eno večjo spremembo v primerjavi s prejšnjimi poglavji: stopnje se zdaj zares odvijajo v odprtem svetu, namesto da bi bile razdeljene na manjše cone, kar s sabo prinaša svoje pluse in tudi minuse.
Odprte mape pomenijo, da smo se končno rešili nadležnega nalaganja stopenj, a hkrati smo ob tem prišli do slabosti, ki naredi vse te mape nekako manj unikatne. Sicer jim podrobnosti ne manjka in tudi opravil je po svetu dovolj, a čuti se, da je okolica vseeno nekoliko bolj prazna in neživljenjska, zato nam bo še kako prav prišlo vozilo, ki ga zdaj lahko prikličemo ob stran kadarkoli in ne samo z okoli postavljenih postaj.
Premikanje po svetu je zdaj postalo tudi bolj vertikalno. Dandanes mora vsaka moderna igra očitno vsebovati neko mehaniko, kjer okoli izstreljujemo zapestni kavelj in se prek njega in vrvi preselimo na drugače težko dostopne predele. Ta kavelj je bil posebej izpostavljen že v prvem napovedniku za Borderlands 4, a žal ni tako izpopolnjen, kot sem pričakoval. Z njim se lahko zavihtimo na posebne previse samo ob vnaprej začrtanih točkah, v boju pa ga sploh ni možno izkoriščati, kar je eno veliko razočaranje. K sreči imamo vsaj tu dvojni skok in novost jadranja po zraku, kar mobilnost preseli na novo raven, in skakanje iz visokih pečin bo kmalu postalo vaša stalna praksa, ki vas zna tudi hitro preseliti na naslednjo točko vašega cilja.
Kot rečeno, odprti svet ponuja veliko priložnosti za raziskovanje – bodisi s sledenjem glavni zgodbi bodisi z opravljanjem stranskih misij. Poanta vsake regije je, da porazimo nekega glavnega šefa, in ti spopadi so enako adrenalinski kot prej, stranske naloge pa so tokrat bolj razgibane kot v prejšnjem delu. Vse to bomo počeli seveda za nabiranje čim bolj dragocene opreme, saj se tudi Borderlands 4 vrti okoli nabiranja raznoraznih pušk, strojnic, pištol in ostrostrelk, ta orožja pa so zdaj v statistikah veliko bolj razgibana kot prej. Ne šteje več samo, koliko škode določeno sejalo smrti iz sebe izdavi, ampak tudi kakšne posebne učinke prinaša, zato bo med vašim igranjem pomembno preštudirati opise tistih bolj dragocenih kosov opreme. Oranžno obarvana oziroma legendarna orožja zdaj iz nasprotnikov ne padajo več tako pogosto kot prej, kar je odločitev, ki jo lahko samo navdušeno pozdravim, že na začetku kampanje pa se lahko odločite za težavnost, kar bo prilagodilo raven pridobivanja dragocene opreme.
Sama akcija je bila najbolj izpiljena v tretjem delu, tule pa je samo še dodatno nadgrajena. Gearbox je skozi leta res dodobra izpilil strelske mehanike in ne samo, da dajejo orožja dober povratni občutek, ampak so tudi sovražniki dovolj raznovrstni, da se jim boste morali vedno prilagajati – to še posebej velja za najtežjo stopnjo, pri kateri je vedno dobro s sabo nositi orožja z različnimi elementarnimi napadi, saj je vsak tip nasprotnika ranljiv na določeno vrsto streliva. K temu je treba dodati še posebne napade, ki jih nosi vsak nastopajoči Vault Hunter – na začetku lahko izberete enega od štirih različnih igralnih razredov, ti pa se med sabo dovolj razlikujejo, da se splača kampanjo opraviti z vsakim izmed njih; vsak od njih med nalogami poseduje svoje glasovne dialoge.
Grafično je Borderlands 4 videti kot zadovoljiv naslov in tudi četrti del nosi svojo zdaj že pošteno prepoznavno oblikovalsko paleto, ki ponuja ostre teksture, dobre animacije in veliko mejo izrisovanja odprtega sveta. Slišim sicer, da ima PC-verzija kar nekaj težav z optimizacijo, a sam sem igral na konzoli PlayStation 5 in tam me niso morili kakšni resni padci sličic na sekundo, večjih hroščev pa tudi nisem zabeležil.
Splošno gledano bi Borderlands 4 postavil na drugo mesto po uživanju znotraj te franšize – zaostane edino za drugim delom, a tega zna kasneje celo preseči, če bo Gearbox naknadno izdal tako kvalitetne DLC-je kot v preteklosti. Zgodba in humor sta veliko boljša od prejšnjega dela, občutek streljanja je božanski in orožja so zdaj zaradi svoje redkosti bolj unikatna. Malce zamori samo odprti svet, ki vsebuje manj zapomljivih lokacij, in zapestni kavelj skriva še veliko neizkoriščenega potenciala. Vendar je tole kljub tem manjšim minusom fantastična izkušnja, ki tudi pokaže, da ima celotna franšiza pred sabo še zelo svetlo prihodnost.
