Razvijalec Santa Monica nam je v dokaj kratkem času dostavil dvojec kakovostnih God of War naslovov, nakar se je franšiza znova umirila, čeprav so igralci glasno izražali željo po novih avanturah Kratosa. Od zadnjega naslova Ragnarok so minila štiri leta in počasi bi bil že čas, da nam studio dostavi nekaj novega, založnik Sony pa je našo željo uslišal. Nedavno je tako potrdil, da dela na polni predelavi prvih treh God of War iger, ob tem pa smo dobili tudi opombo, da jih še nekaj let ne bo na spregled. Za vmesni obrok smo dobili samostojni naslov God of War: Sons of Sparta, ki sicer nima tako visokega proračuna, a nas vrne v ero Kratosove preteklosti, ki je do zdaj še nismo raziskali.
Na žalost ta naslov ne bo potešil naše lakote, saj čeprav gre za povsem solidno platformsko avanturo z metroidvania elementi, ne ponudi igralne formule, ki je ne bi našli pri konkurenci v precej bolj dodelani obliki. Njena arhaična podoba je sicer zanimiva, a bi lahko bila na koncu bolj izpopolnjena.
Razvojna ekipa: Mega Cat Studios, Santa Monica
Založnik: Sony
Platforme: PS5
PlayStation stran: Povezava
Datum izida: 12. februar 2026
Cena: 29,99 €
NAPOVEDNIK
Sons of Sparta ima vsaj pogum dostaviti novo zgodbo, pa čeprav se ta ne odvija v obdobju, po katerem že dolgo kličejo oboževalci. Skočili boste namreč v preteklost, natančneje v Kratosovo mladost, še preden je postal klavec grških bogov. Zgodba spremlja Kratosa in njegovega brata Deimosa, ki obiskujeta špartansko šolo, nato pa nekega dne dobita nalogo, da odkrijeta izgubljenega soborca. To je dovolj velik izgovor, da iz stranskega pogleda spremljamo zgodbo, dolgo nekje 15 ur, vmes pa boste pobijali razne vojake in mitološke zveri, tokrat v spremstvu orožij, kot sta meč in sulica.
Da gre res za začetek razvoja Kratosovega lika, vam je jasno že takoj na začetku, ko smo dokaj nemočni in tudi boj ni ravno vznemirljiv. Pravzaprav bi lahko zapisal, da je prvih nekaj ur že kar malce dolgočasnih. Čeprav se tehtnica v drugi polovici igre nagne v bolj pozitivno smer, saj šefi in sovražniki dobijo naprednejše poteze in je treba v boju delovati bolj taktično, se bojim, da vsak ne bo imel potrpljenja za ta preskok. Marsikoga bo zanimanje minilo že v prvih treh urah, nakar bo igro preprosto izbrisal s svoje konzole.
Kar se tiče boja, bo treba biti pozoren in se pravilno odzivati na napadalne taktike nasprotnikov. Igra napade napoveduje z barvami, kar je na papirju elegantna rešitev, v praksi pa večinoma tudi deluje. Večinoma. Obstaja nekaj sovražnikov, ki ti ne pustijo niti sekunde manevrskega prostora in barvo vidiš praktično istočasno, kot že prejmeš udarec. Sistem temelji na treh barvah – rumeni, modri in vijolični, pri čemer ti vsaka narekuje drugačen odziv. Enega napada ne moreš blokirati, drugemu se ne moreš izogniti z izmikom, tretjemu pa se moraš v celoti umakniti, saj ne pomaga ne obramba ne kotaljenje.
Pri šefih in večjih kreaturah je zadeva precej bolj berljiva. Tam imaš čas razbrati signal in pravilno reagirati. Povsem druga zgodba so manjši, izredno hitri nasprotniki, ki planejo nate v trenutku, ko se indikator sploh pojavi. K sreči večina teh sovražnikov nima širokega nabora potez, zato igra kot celota nikoli ne postane zares frustrirajoče zahtevna – če si le pripravljen vložiti nekaj časa v učenje njihovih vzorcev.
Ker gre za metroidvanio, je raziskovanje stopenj sestavni del igralne mehanike. Če igraš na normalni težavnosti, bo skoraj nujno prečesati zemljevid in pobrati vse daritve ter nadgradnje, s katerimi krepiš svoje božanske darove. Z novimi sposobnostmi postopoma odklepaš prej nedostopne poti – enkrat se prebijaš s posebnimi izstrelki, drugič požigaš ovire ali uporabljaš magijo za doseganje skritih kotičkov. Vendar so te nadgradnje izjemno redke in igra niti ne spodbuja pretiranega vračanja na že obiskane lokacije, kar je za ta žanr precej nenavadno.
Hitro potovanje je dolgo časa omejeno zgolj na preskakovanje med templji. Šele proti koncu dobiš možnost premikanja med tabori, ki delujejo kot varne točke v slogu Souls iger – tam si povrneš zdravje, a s tem minusom, da se sovražniki ponovno naselijo po svetu. Osebno bi večje čiščenje mape pustil za trenutek, ko odklenete to funkcijo, saj je zadnji obračun občutno lažji, če si pred tem iz igre iztisnil čim več nadgradenj.
Da bo raziskovanje sveta lažje, poskrbijo tudi nadgradnje posebnih sposobnosti. Pri padlih nasprotnikih boste pobirali rdeče “duše”, ki jih lahko uporabite za nadgrajevanje posebnih napadov oziroma božjih moči, obenem pa lahko nadgradite tudi svojo opremo, kot sta ščit in sulica. Igra sicer ni tako zahtevna, da bi od vas terjala res napredno poznavanje platformskih avantur, a vseeno bo treba vložiti nekaj napora v nadgradnje, saj boste brez njih hitro izgubljali zdravje in vzdržljivost – obe lastnosti pa še kako prav prideta med obračuni s šefi.
Omenil sem že podobo, ki si veliko sposodi od igre Blasphemous, a na žalost tu ni tako efektivna kot pri svojem vzorniku. Tam si bil na trenutke celo hvaležen, da ne vidiš grotesknih prizorov iz temačnega srednjega veka, medtem ko tu zadeva izpade bolj retro in me je na trenutke spominjala na platformščine izpred dvajsetih let. Je pa treba pohvaliti zvočni vidik izkušnje, saj je v vmesnih sekvencah glas starejšega Kratosa znova posodil originalni glasovni igralec TC Carson, tudi spremljevalna glasba pa ni za odmet.
God of War: Sons of Sparta ni slaba igra, a hkrati ni naslov, ki bi se mi zares vtisnil v spomin, in bo težko našla svoje mesto med igralci. Privrženci metroidvanij bodo nanjo gledali nekoliko zviška, saj elemente tega žanra lahko izkusijo v bolj kakovostnih konkurenčnih igrah, oboževalci franšize God of War pa bi verjetno raje igrali tretjeosebno akcijado v slogu starejših ali novejših delov. Cena sicer ni gromozanska in za 29,99 € dobite lepo število igralnih ur, zagotovo pa bi pomagalo, če bi bila igra že od začetka dostopna prek servisa PlayStation Plus ali če bi se pojavila tudi na PC-ju.
